Osebnost leta / Robert Golob

V središču Ljubljane, v precej neopazni stavbi na Gregorčičevi 25, so prostori vlade. Čisto na vrhu, v najvišjem nadstropju, ki je bilo dograjeno v času prve Janševe vlade, prvotno pa je bilo namenjeno menzi, je na desni strani kabinet predsednika vlade, levo od dvigala pa je okrogla soba, kjer potekajo vladne seje. V stavbi je še nekaj uradov, v pritličju je prostor, kjer potekajo tiskovne konference, višje je varna soba, kjer so zaupni sestanki. V tej stavbi se že skoraj dvajset let oblikuje slovenska politika. Trikrat je čisto na vrhu, v pisarni predsednika vlade, sedel Janez Janša, po enkrat Borut Pahor, Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec, od letošnjega 1. junija dalje pa je v njej Robert Golob.

Ko sem prvič sedel z Robertom Golobom, bilo je to pred meseci, še na začetku poletja, so bile stene pisarne povsem gole, tudi zelenja ni bilo, le mize in stoli na eni in zofa na drugi strani. »To je samo začasno,« je predsednik vlade dejal takrat. »Upam, da se bodo stvari spremenile. Prišle bodo slike in potem bo vzdušje bolj sproščeno.« V podjetju Gen-I, kjer je bil 15 let direktor, je imel večjo pisarno, veliko več zelenja. »Rad sem v naravi, tudi takrat, ko sem v službi. V umetnosti so mi najbližji impresionisti.«

V naslednjih mesecih je prišlo do sprememb. Po izboru Barbare Jaki, direktorice Narodne galerije, so na stene obesili dela Riharda Jakopiča, Matije Jame in Gabrijela Stupice, v kotu pa se je našel prostor za rastline. Nasproti delovne mize premiera je dolga, rjava nizka omara s knjigami, na njej pa so, primerno času, novoletne voščilnice in majhna, uokvirjena fotografija. Nastala je med primopredajo poslov. Na eni strani na stolu sedi prihajajoči Golob, na drugi strani na drugem stolu odhajajoči Janša, vmes je miza z belo rožo, zadaj zastavi Slovenije in Evropske unije. Oba se nasmihata. Gre za protokolarno fotografijo, ki opominja, da sta funkcija predsednika vlade in politična moč, ki je z njo nedeljivo povezana, minljivi.

Pravi in nepravi politiki

Robert Golob je zgovoren, odprt človek, rad razpreda, smeji se dovtipom, lovi misli sogovornika. V pisarni predsednika vlade se še vedno počuti malce nelagodno. Včasih se zdi, da bi jo lahko zapustil že naslednji dan. Pravi, da bi to storil brez obžalovanja. »V politiki bi moral biti prostor za pozitivna čustva. Politiki, ki se tega ne zavedajo, vztrajajo na poti negativizma, ki jih vodi v poraz in posledično v vse večjo zagrenjenost.«

Vse to izhaja iz tega, da Robert Golob samega sebe ne dojema kot običajnega politika. Kar je precej nenavadno za človeka, ki je bil v vladi dvakrat: enkrat pred več kot dvajsetimi leti kot državni sekretar, drugič kot predsednik vlade. To prepričanje je nenavadno tudi zato, ker je predsednik politične stranke, ki ima v parlamentu 41 poslancev. Pa tudi zato, ker v Bruslju, v Strasbourgu, v Parizu in drugod predstavlja Slovenijo.

Robert Golob pravi, da ga motivirajo dejanja, rezultati, dosežki. »Če imaš fokus, če si vztrajen,« pravi, »lahko plavaš tudi proti toku.«

»Sam razlikujem med profesionalnimi politiki, torej tistimi, ki so vse življenje v politiki, in onimi, ki smo v politiko vstopili z jasnimi cilji ,« pravi Golob o samemu sebi. »Nekatere v politiki zanima moč, zanima jih položaj ali lastna eksistenca. Drugi smo usmerjeni predvsem v rezultate. Sam politiko razumem kot način doseganja ciljev, ne pa kot način bivanja.« Ljudje, ki delajo z njim, pravijo, da je zelo natančen pri postavljanju rokov in ciljev. Na takšen način razmišlja, po korakih, iz ene etape v drugo, iz enega meseca v drugega. Načrtno. Inženirsko.

Danes je jasno, da je Robert Golob v politiko odšel zaradi dveh razlogov. Eden so bili družbena napetost, avtoritarizem, politično in policijsko nasilje, ki so se širili v času prejšnje vlade. Drugi razlog je bilo dejstvo, da novembra 2021, takrat se je iztekel mandat upravi podjetja Gen-I, torej tudi njemu kot direktorju, skupščina družbe ni imenovala nove uprave. Kateri od razlogov je prevladal, je težko oceniti. Na aprilskih državnozborskih volitvah je Gibanje Svoboda dobilo podporo 34,45 odstotka volivcev. V absolutnih številkah to pomeni 410 tisoč ljudi, kar je največ, kar je doslej na volitvah zbrala katerakoli politična stranka. Prejšnji rekord je bil star 22 let. V rokah ga je imela izginula LDS, ki jo je leta 2000 podprlo 390 tisoč ljudi.

Biti predsednik vlade zahteva poseben način življenja. Manj je prostega časa, manj zasebnosti. Robert Golob ne živi v Ljubljani, vsak dan se vozi iz Solkana. Kar je naporno, a ni edini, veliko ljudi se dnevno iz različnih krajev vozi v Ljubljano in nazaj. Velika večina izmed njih nima osebnega voznika.

Goloba v politiki moti nekaj drugega. Nekateri so prepričani, da morajo biti politiki vseskozi dosegljivi, 24 ur na dan, 365 dni na leto. On ni takšen. »Moja življenjska filozofija je drugačna. Biti zgolj na razpolago ne prinaša nobene dodane vrednosti. Ne nazadnje problemov ne more reševati le en človek, imaš ekipo, ljudi, naloge, vsak ima svojo vlogo. Ključno je, da ekipa kot celota deluje kolikor se da usklajeno ter da ve, kateri so njeni cilji.« Golob torej ne želi biti vedno dosegljiv, želi si vsaj malo zasebnosti, eden izmed redkih izrednih dogodkov, kjer so ga nenapovedano zmotili, je bil padec rakete na Poljskem, ko se najprej ni vedelo, ali je bila ta ruska ali ukrajinska.

A v politiki je zanj tudi kaj dobrega, če bi razmišljal drugače, bi se ji verjetno v velikem loku ognil. »Navdihujejo me sleherniki, ki pristopijo k meni, naključni ljudje, ki mi sežejo v roke, kaj povedo, tudi pokarajo. Mislim na ljudi, ki jih srečam na ulici.« Predvsem pa ga, kot pravi sam, motivirajo dejanja, rezultati, dosežki. »Če imaš fokus, če si vztrajen,« pravi, »lahko plavaš tudi proti toku.«

Samega sebe nima za »socialnega liberalca«, ni konservativen, verjame v meritokracijo, verjame v podjetniško pobudo znotraj mej, ki ne škodijo tistim, ki so šibkejši. »Sredina torej, z načeli levih in desnih idej.«

Četudi je ena izmed ponarodelih Golobovih izjav tista nesrečna o tem, da proti koronavirusu najbolj pomagajo »vitamin D, sonce in slana voda«, s čimer je poleti želel pojasniti, da naj bodo ljudje čim več v naravi, se pogovorov o epidemiji ne izogiba. Nasprotno, o njej govori brez težav in hitro, osredotočeno in impulzivno hkrati. Očitno je, da sta ga dve epidemiološki leti zaznamovali, zaznamovali sta vso Slovenijo. Ni se težko spomniti, kako je bilo v času Janševe vlade: nelogični epidemiološki ukrepi, represija, izguba zaupanja. Po ulicah so se širili nezadovoljstvo, nasilje, solzivec.

Nova vlada se je takoj na začetku mandata pogovarjala s strokovno ekipo Nacionalnega inštituta za zdravje, vendar naj bi ta predlagala že znane ukrepe, torej scenarije A, B in C, maske, omejevanje stikov, zapiranje javnih prostorov. »Na srečo smo že aprila vedeli, da ta sev ni tako močen. In zato se nismo želeli ukvarjati s katastrofičnimi scenariji. Zakaj bi potemtakem strašili ljudi? Na samem začetku je bilo nekaj nerazumevanja, a smo se dokaj hitro poenotili. Vidite, tako se stvari spreminjajo, tanker je dolgo časa plul v eno smer, ko je prišla nova ekipa, nov kapitan, smo ga mukoma, počasi, a uspešno usmerili v drugo.« Objektivne okoliščine glede koronavirusne bolezni so bile na strani vlade, vsa Evropa je v zadnjega pol leta opustila restriktivne epidemiološke ukrepe, a trezen Golobov pogled na epidemijo, brez strašenja in groženj, je bil gotovo ključnega pomena za umiritev družbene napetosti.

Stop sovraštvu

Ko pišemo o umiritvi družbe, je treba Golobu priznati še nekaj. Predsednik vlade rad govori o pasteh sovražnega govora, obsoja ga, njegova stranka je zapustila Twitter. Glede tega je drugačen kot njegov predhodnik, za Janšo sta bili širjenje sovraštva in manipuliranje na družbenih omrežjih način komuniciranja. Za prihodnje leto obljublja, da se bo vlada s širjenjem sovraštva spopadla še na sistemski ravni.

»Ko sem vstopal v politiko, toksičnost ni bila omejena le na politične stranke, ampak se je širila po vsej Sloveniji, med ljudmi, usmerjena je bila proti vsem, ki se niso strinjali z vladajočo politiko. To je glavna razlika. Občutek imam, da se danes ljudje manj obremenjujejo s politiko, kar je najboljši dokaz, da je celotno družbeno ozračje manj strupeno. A vse se ne da spremeniti z danes na jutri, morda bo trajalo še pol leta, celo leto, da se bodo spremenili vsi družbeni podsistemi.« Eden od dokazov za to trditev je vse, kar se dogaja na TV Slovenija. Golob pri tem razmišljanju ni osamljen, podobno razmišljata predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in nova predsednica republike Nataša Pirc Musar. »Ne, ne želim razpravljati o tem, ali so besede, da je kdo zrel za upokojitev, sovražne ali niso. Seveda niso. Menim, da je treba sovražni govor omejiti povsod, tudi na družbenih omrežjih, v parlamentu, v politiki, v javnosti.«

Dokaz, da je to mogoče, naj bi bila prav predsedniška kampanja. Anže Logar, neodvisni kandidat stranke SDS, ki je na volitvah dosegel dober rezultat, je taktično opustil sovražni govor, deloval je spravljivo in tolerantno. »To je bilo povsem pričakovano. Zakaj?

Pričakoval je nagrado. In bil zato tudi uspešen. Mi pa želimo potegniti jasno ločnico, kje se konča svoboda izražanja in začne sovražni govor. Tega ne počnemo iz preračunljivosti, ker bi se to splačalo, ampak zato, ker je tako prav, ker sovražni govor zastruplja družbeni prostor in se zažira v vse pore našega življenja. Boj proti sovražnemu govoru bo ena izmed mojih prioritet.«

Robert Golob naj bi se na predsedniških volitvah naučil dveh stvari. Prva je ta, da na volitvah zmagujejo osebnosti, a politično karizmo lahko spoznaš le med volilno kampanjo, torej v času preizkušenj. In drugič, da volivci nagrajujejo zmernost. »Če bi bilo na politični desnici več zmernih ljudi, če bi se izogibali sovražnega govora, bi imela desnica večji doseg, kot kaže tudi trenuten rezultat v parlamentu. Kar bi bilo samo dobro, morda bi to pomenilo večjo konkurenco na sredini, a jaz jo že tako ali tako imam v svoji stranki, pri nas imamo različne poglede, od levih do desnih.« Golob ima samega sebe za »socialnega liberalca«, ni konservativen, verjame v meritokracijo, verjame v podjetniško pobudo znotraj mej, ki ne škodijo tistim, ki so šibkejši. »Sredina torej, z načeli levih in desnih idej.«

Kaj pa Janez Janša in njegov položaj na desnici? »Trideset let je v politiki, svoj vrhunec je dosegel v času prve vlade, ko je na volitvah zmagal tudi zato, ker so se njegovi nasprotniki utrudili. Od takrat deluje razdiralno. Veste, zakaj? Ker je poraz sledil porazu. Nekoč je bil na vrhu hriba, videl je okoli sebe, ko si na vrhu, si lahko velikodušen in navdihujoč, ko pa začneš padati, enkrat, dvakrat, trikrat, imaš omejen pogled, hkrati pa z zavidanjem gledaš na položaj, kjer si nekoč že bil.« Pa bi lahko tudi Robert Golob postal takšen, zagrenjen zaradi nemoči? »Ne, nikakor, v politiki je običajno, da tisti, ki so poraženi, gredo. Takšna je demokratična praksa. Če ne bom uspešen, bom odšel. S tem nimam problemov.«

Golob je prepričan, da Janšo zelo dobro pozna, to naj bi bil tudi eden od razlogov, zakaj se je povezal z ljudmi, ki so bili nekoč Janševi sodelavci. Takšen je denimo brigadir Anton Krkovič, osamosvojitveni heroj, ki je zaradi afere Patria nekaj časa sedel v zaporu skupaj z Janezom Janšo. Z njim naj bi se dokončno razšel leta 2020, ker naj bi bil odmaknjen iz politike in dela na ministrstvu za obrambo, ki ga je takrat vodil Matej Tonin. Nato se je zaposlil v Gen-I, kjer naj bi skrbel za promocijo in prodajo sončnih elektrarn. Golob pravi, da naj bi bil pri tem uspešen. V intervjuju za oddajo 24ur zvečer pa je razkril še drug razlog. »Krkovič mi je odprl oči o tem, kako razmišlja druga stran. In če mi ne bi, bi lahko bil predsednik vlade nekdo drug. Morate se obdati z ljudmi, ki vam lahko na tistem področju največ povedo. Včasih to pomeni, da moraš za mnenje vprašati tudi koga, ki je prestopil na temno stran, zato da zaščitiš svetlobo, ni druge poti.«

Morda ima Golob prav, a opomniti ga je treba na misel Julija Cezarja, ki pravi: »Ljubim izdajo, preziram izdajalce.«

Volja do moči

Najnevarnejša stvar v politiki je politična moč. Občutek izbranosti, vsemogočnosti. Ta občutek ni demokratičen, moč je vabljiva, pomeni bližnjico, ponuja hitre rešitve za zapletene probleme.

Bi lahko zaradi nemoči postal zagrenjen? »Ne, nikakor, v politiki je običajno, da tisti, ki so poraženi, gredo. Takšna je demokratična praksa. Če ne bom uspešen, bom odšel. S tem nimam problemov.«

Robert Golob trdi, da ga moč ne zanima, da ga ne fascinira, da jo zavrača. »Ko sem bil prvič v politiki, sem bil za takšne skušnjave bolj dojemljiv. Potem odrasteš, ugotoviš, da moč ni vse, da moč prinaša odgovornost. Veliko let sem preživel v poslovnem svetu, tam sem si zgradil ekipo, podjetje, okolje, v katerem sem realiziral želje, tam sem imel tudi neko moč, ki pa ni bila politična, bila je moč znanja, moč navdihujoče ekipe.«

Karl Marx bi ob tej domislici hitro pripomnil, da je politična moč predvsem način organiziranja družbe, kjer vladajoči razred zatira izkoriščanega. Že res, a v pravi demokraciji velja, da je politična moč v rokah ljudstva. Na neki način se je ta moč v zadnjih letih pokazala tudi v Sloveniji, pritisk civilne družbe je bil tisti, ki je z oblasti odstavil Janševo vlado in omogočil zmago javnosti na novembrskih referendumih. Vladni politiki, koalicija in Robert Golob s to zmago niso imeli veliko, so pa si nekateri, neupravičeno, pripisovali zasluge zanjo.

Vse v prenovljeni pisarni novega predsednika vlade ni rožnato. Moč in vpliv lahko hitro pokvarita še tako načelnega človeka. Politika je zapleten sistem. Veliko je različnih interesov. Veliko je ljudi, ki imajo različna mnenja. Kar ni slabo, slabo je, če se v politiki izgubi zaupanje med sodelavci. Če ni zaupanja, ni skupnosti. Ali kot bi dejal utemeljitelj daoizma Lao Cu: »Ko vladar ne zaupa ljudem, tudi ljudje ne zaupajo vladarju.« Velja torej, da modri voditelji ljudem pustijo svobodo, ne govorijo veliko, ljudje pa potem naredijo, kot je treba.

In tukaj, pri vprašanju moči, pri vprašanju zaupanja in spoštovanja, je Golobu letos grdo spodrsnilo. Razlogov je več, a najverjetnejši izvira iz načina razumevanja politike. V podjetjih, med menedžerji v upravi podjetja, veljajo drugačni odnosi, praviloma imajo podobne cilje. V politiki je drugače. Predsednik vlade ima lahko z zaupanjem težave že v svoji stranki, v koaliciji, v parlamentu, kaj šele na ravni uslužbencev, ki jih vodijo takšni ali drugačni interesi. Razlike med vodenjem podjetja in predsedovanjem vladi Golob ne razume dovolj dobro. Četudi javno govori o horizontalnem organiziranju, o pasteh hierarhičnega poveljevanja, ki naj ne bi bilo več primerno za današnji čas, se je jeseni zapletel v nepotreben spor z nekdanjo ministrico za notranje zadeve Tatjano Bobnar. Želel naj bi »prečistiti policijo«, želel naj bi odstaviti politično nastavljene posameznike, ki naj bi, tako trdi vladna stran, mimo strokovnih in moralnih zavez izvrševali ukaze nekdanjega ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa in Janeza Janše. Že mogoče, vendar je v demokracijo namenoma vgrajen sistem ravnotežij in zavor. Morda je zoprn, dolgočasen, počasen, omejuje storilnost, a je bistvenega pomena.

Za odstavljanje spornih posameznikov, za njihovo premeščanje torej veljajo točno določena pravila, tudi pravilo domnevne nedolžnosti. In ker Tatjana Bobnar in generalni direktor policije Boštjan Lindav več mesecev nista želela izpolniti kadrovskih pričakovanj predsednika vlade, upravičeno sta se sklicevala na strokovnost in avtonomnost, je vlada v začetku decembra izgubila prvo članico. Odstopljena Bobnarjeva je naredila točno to, kar je pred volitvami obljubil Robert Golob, spremenila je ravnanje policije, demokratizirala jo je, odprla, približala ljudem, a Golobu to zaradi ne povsem jasnih razlogov ni bilo dovolj. Vse skupaj naj bi potekalo prepočasi.

Golob ni samo prijazen in bister človek. Včasih deluje arogantno, napeto, jezno. V parlamentu je po nepotrebnem odhajajoči ministrici zabrusil, da se je znašla v »stiski« in da se je na koncu »zlomila«.

Vsa ta zgodba, ves ta politični komplot in neprepričljivo pojasnjevanje so odprli prostor za drugačne razprave. Je šlo res zgolj za osebno nekompatibilnost med Golobom in Bobnarjevo? Je bil res kriv na novo vpeljani način varovanja predsednika vlade? Ali pa se je morda za kadrovskimi zahtevami po zamenjavi skrivala tudi želja po zaustavitvi preiskave zoper ljudi, zbranih okoli Gen-I? Je predsednik vlade res poskušal zlorabiti svoj položaj?

Golob ni samo prijazen in bister človek. Včasih deluje arogantno, napeto, jezno. V parlamentu je po nepotrebnem odhajajoči ministrici zabrusil, da se je znašla v »stiski« in da se je na koncu »zlomila«. Te besede so bile podcenjujoče, še posebno, ker so prišle iz ust človeka, ki je govoril o tem, da bo prekinil z žalitvami. Med vzroki za nevaren zdrs so tudi politična neizkušenost, naivnost, nepotrpežljivost.

Politika je danes drugačna, kot je bila pred 20 leti, ko je Golob prvič delal za vlado kot javni uslužbenec, drugačni so ljudje, drugačne so tudi razmere. V času Janeza Drnovška in stranke LDS ni bilo družabnih omrežij, pa tudi služba državnega sekretarja je neprimerljiva s službo predsednika vlade. Golob nima pravih političnih svetovalcev. Sam se glede političnih odločitev ne posvetuje z ljudmi, ki so že leta v slovenski politiki ali blizu nje. Redukcija starega je bila njegova zavestna odločitev. »Če koga prosiš za nasvet, veliko ljudi pričakuje, da boš ta nasvet upošteval,« o tej dilemi razmišlja predsednik vlade.

Tako se politično neizkušeni premier posvetuje predvsem s člani stranke Gibanje Svoboda, z nekdanjo novinarko Vesno Vuković, ki zdaj dela v stranki, pa tudi z Damirjem Črnčecem, nekdanjim Janševim človekom, ki je v času vlade Marjana Šarca zamenjal stran. Pri varovanju mu svetuje Miloš Njegoslav Milović, nekdanji varnostnik Janeza Drnovška, ki ga je Golob spoznal v času svoje prve politične avanture. Gre za razmeroma neznanega človeka, ki se je zapletel v kazenske postopke, povezane z obnovo kočevske proge. Precej sporno je, da se Robert Golob posvetuje s takšnim človekom.

V politiki je zelo nevarno, če se obdajaš z ljudmi, ki jim je jasno prav vse, ki vedo, kdo dela za koga, ki razmišljajo kot obveščevalci, ki verjamejo v te ali one zarote. Hitro padeš pod njihov vpliv. Hitro začneš verjeti v preproste odgovore. In ko tvojo neodločnost zavohajo politični tekmeci, postane težko. Afere si sledijo iz tedna v teden. Namesto da bi vzpostavljal politično razpravo, se vseskozi braniš.

Velikopotezni načrti

Robert Golob, ki je po izobrazbi elektroinženir, je pred skoraj 30 leti doktoriral iz uporabe Tellegenovega teorema pri vodenju elektroenergetskih sistemov – zgolj kot medklic: Tellegenov teorem se uporablja pri izračunu porazdelitve električnih tokov v omrežju.

Glede ekonomije se posvetuje z različnimi strokovnjaki. »Informacije raje dobim v pisni obliki kot v ustni. Morda bom zvenel pretenciozno, a današnji čas je tako kompleksen, da posamezna ekonomska šola ne zna ponuditi pravega odgovora na dileme prihodnosti. Nekateri makroekonomisti denimo predlagajo varčevanje, drugi investicije v razvoj. Ta razlika se lepo vidi v različnih ekonomskih politikah evropskih držav.«

Ekonomsko stanje Slovenije danes ni takšno, kakršno je bilo pred začetkom vojne v Ukrajini. Stvari se zaostrujejo, nekateri napovedujejo črne scenarije, energetsko krizo, še višjo inflacijo, padec gospodarske rasti, ponovno rast brezposelnosti, večanje proračunskega primanjkljaja, recesijo. A Golob črnogledost zavrača. Pravi, da ni razloga za paniko.

»Naredil bom nekaj, česar predsedniki vlad načeloma ne delajo,« se je pohvalil med pogovorom, »inflacija bo padla, v naslednjih mesecih se bo ustalila med 5 in 6 odstotki. Kar bo vzdržno.«

Predsednik vlade je rad velikopotezen. Rešitve vidi v vlaganju v perspektivne gospodarske panoge, v elektrifikacijo, v obnovljive vire energije, v digitalne, zelene sektorje. »Priznam, morda gre za tvegano strategijo, a zna se zgoditi, da bomo po koncu tega obdobja tri korake pred tistimi, ki zdaj varčujejo. Bolj tvegano bi bilo, če bi ostali pri miru, če bi bili tiho in bi se skrivali. Še največji problem zna biti recesija v Nemčiji, lahko se zalomi tudi pri nabavnih poteh, ampak obstajajo indikatorji, da smo na dobri poti. Tudi v Nemčiji recesije ni v vseh sektorjih – svet je danes tako kompleksen, da ga ne moremo, to je tudi napaka, ki jo delajo ekonomisti, opisati z eno besedo. So panoge, ki letijo v nebo.«

Večji problem od nejasne gospodarske prihodnosti pa je v Sloveniji pešajoče javno zdravstvo. Vlada je sicer v koalicijski pogodbi obljubljala veliko, a sistem javnega zdravstva v Sloveniji razpada. 130.000 ljudi je brez osebnega zdravnika. S čimer jim je kršena ustavna pravica do zdravstvenega varstva.

»Več problemov imamo v zdravstvu,« pravi Golob. »Prvi je vseprisotni duh korupcije pri javnih naročilih. Drug problem je preusmerjanje ljudi iz javnega v zasebni sektor. Žal so ljudje nesorazmerno nagrajeni. Ko delajo pri zasebnikih, dobijo bistveno več denarja kot v osnovni službi.

Sistem ne bi smel dopuščati takšnih neravnovesij. Zato je namen interventnega zakona, da bo posameznik, ki bo dodatno delal v svoji matični instituciji, primerljivo nagrajen, kot če bi delal v zasebnem sektorju.« In druga težava? »Organizacija. Obdržali bomo razpršeno strukturo, hkrati pa uvedli poenoteno informatizacijo in standarde vodenja, upravljanja, določanja ciljev, kaj se od zdravnikov pričakuje. Bodo težave, gotovo bodo še kakšne zahteve glede plačnih sprememb, tudi mi bomo popravljali naše predloge, a mislim, da smo na pravi poti.«

Prihodnost v kozarcu vode

Eden od temeljnih očitkov, bolje rečeno neznank, je bilo vprašanje, kako se bo Robert Golob znašel na mednarodnem parketu. Nima izkušenj z diplomatskih banketov in visoke politike. Treba mu je priznati, da je bil pri tem presenetljivo uspešen. Razloga sta bila dva. Prvi je naključen, je eden izmed najbolj usposobljenih strokovnjakov za področje distribucije električne energije, ki je hkrati tudi politik. Njegovo znanje mu je prišlo prav, posluša ga francoski predsednik Emmanuel Macron, pa tudi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. Drugi razlog je banalen. Golob z angleščino nima nikakršnih težav, govori jo tekoče, bistveno bolje od marsikaterega drugega evropskega premiera. Tudi ko govori angleško, deluje zelo samozavesten.

Od kod vsa ta samozavest? »Ljubiteljsko se ukvarjam s psihologijo,« pravi Golob, ko opisuje svoj odnos do pomembnih evropskih politikov, pa tudi do povsem običajnih ljudi. »Meni je vseeno, ali je kdo predsednik ali novinar, ali prihaja iz Francije, ali Nemčije, ali iz Slovenije. Ljudje smo ljudje. Vsi smo enaki. In ko se znebiš teh predsodkov, ko se enkrat znebiš večvrednostnega ali manjvrednostnega kompleksa, si lahko vsem enakovreden sogovornik.«

Glede političnih odločitev se ne posvetuje z ljudmi, ki so že leta v slovenski politiki ali blizu nje. Redukcija starega je bila zavestna odločitev. »Če koga prosiš za nasvet, veliko ljudi pričakuje, da boš ta nasvet upošteval.«

Morda res, a Golob je vseeno predsednik vlade, vlada pa je hierarhična organizacija. On je tisti, ki jo vodi, on je tudi tisti, ki poveljuje. Hkrati vsi ljudje niso tako odprti, kot naj bi bil Golob, nekateri dajo veliko na proceduro in omiko diplomatskega govorjenja med vrsticami.

»Z nekom se lahko ujameš, z nekom se ne moreš, ali je kemija ali je ni.« Robert Golob se dobro razume z Macronom, obiskal je Pariz in na kosilu z njim govoril o energetski krizi. Pravi, da Macron zelo dobro posluša, med sestanki si dela zapiske, zelo naj bi bil organiziran in odprt. »Dal sem mu nekaj predlogov, nekatere je sprejel, druge preoblikoval, tretje zavrgel. Na koncu smo prišli celo do boljšega koncepta. Kar je prav, tudi jaz pobiram ideje, jih nadgrajujem in izboljšujem. Nisem pa človek, ki bi si lastil avtorstvo. Torej, z ljudmi, ki so odprti, nimam težav, odprti do drugega, odprti do različnih idej.« S kom se je Golob najbolje ujel, naj bi pokazalo prihodnje leto. Videlo se bo po tem, kdo vse bo obiskal Ljubljano.

Po Golobovem mnenju Slovenijo zdaj čakajo tri velike zgodbe. Prva je, kako »skozi znanje dosegati več, konkretno solarizacijo«, druga je ureditev nujnih stvari, »zdravstvenega sistema in stanovanjske politike«. In tretja? »Tukaj boste presenečeni, tretja sta sprememba miselnega sistema in odnos do zdrave prehrane.«

Golob je o drugačni prehrani, o takšni, ki vsebuje manj mesa, govoril v predvolilnem času, omenil jo je tudi pred evropskim parlamentom, pri čemer je prepričan, da je prehranski sistem, ki ga danes uporabljamo, nevzdržen; če ne bomo spremenili načina prehranjevanja, ne bomo dosegli podnebnih ciljev. Na takšen način ni razmišljal še noben slovenski premier, morda v zadnjem obdobju svojega življenja Janez Drnovšek, a to je bilo v času, ko je bil predsednik republike in ko je zaradi bolezni doživel duhovno preobrazbo.

»Ne verjamete?« me je vprašal Golob čisto na koncu pogovora. »Poskušajte razložiti,« sem mu odvrnil.

Pred seboj je imel vrč vode, v njem nekaj listov mete, kumarico, limono, košček ingverja. Nato je prijel vrč in v kozarec nalil vodo. »Ko sem prišel sem, so bile tukaj stekleničke sadnih sokov in ustekleničene vode. Nadomestil sem jih z običajno vodo. Če bomo spremenili način prehranjevanja, to je ključna stvar za naše telo, bomo izboljšali tudi naše zdravje in vse, kar je z njim povezano. Ne počutiš se dobro, če se obdajaš samo z materialnimi stvarmi, dobro se počutiš, ko si zdrav, če v telo vnašaš zdrave sestavine.«

Nato si je premier vzel sekundo ali dve za retoričen premor in pokazal na vrč vode z zelišči. »Kar pijeva sedaj, je radikalno bolj koristno in zdravo kot tisto, kar je bilo prej v pisarni. Ne samo to, je ekološko nesporno, ni embalaže, nobenega prevoza ni, je hkrati ceneje. S spremembo prehranjevalnih navad bomo izboljšali naše zdravje. Izboljšali bomo naše okolje. To vodo morate razumeti kot simbol, simbol velike zgodbe, ki nas čaka.«

Velika zgodba čaka tudi Roberta Goloba. V prvega pol leta vladanja je pokazal dva obraza. Obraz motivacijskega govornika, z zanimivimi predlogi, idejami in rešitvami, obraz človeka, ki je drugačen od tistega, kar se je še lani širilo po Sloveniji, obraz človeka, ki ne misli, da je država last neke politične elite. Kar je dobro. A Golob ima tudi drug obraz, hitro je užaljen, naiven, ne dopušča javne kritike najožjih sodelavcev, je nepotrpežljiv, včasih togoten, ne razume dobro politike in njenih zakonitosti. Biti predsednik vlade je zahtevna funkcija. Lucidnost ni dovolj. Bistroumnost tudi ne. Demokratična politika pomeni predvsem samoomejevanje.

Tega ni znal Janez Janša, on politiko razume kot igro moči. Golob ni Janez Janša, vodi drugačno politiko, a prav bi bilo, da bi bila boljša. Če se bo znal učiti na lastnih napakah, bo takšna tudi postala.