Za kuhančka še bo

Po letih napihovanja balonov, tuljenja borznih bikov, rekordnih dividend, spektaklov kripto alkimije in vzpenjanja krivulj je od prenažiranja izbezumljeni kapitalizem spet dosegel mejo rasti in omagal; sladkorni šok je popustil, fiksa je zmanjkalo. Po letih zviševanja standarda, kreditiranja z nizkimi obrestmi in investiranja v visoke donose, po letih črnih petkov je imel neoliberalizem dovolj – ali pa premalo. Pa je 24. februarja 2022 prišel beli četrtek.

Ko je proti koncu prve postkovidne zime Vladimir Putin začel križarsko vojno za »denacifikacijo« Ukrajine, se je s tem začela tudi »desocializacija« kapitalizma, ki mora v svoji nenasitnosti od časa do čas požreti in prebaviti samega sebe, nato pa spet vzkliti iz svojega gnoja, ki je zlato. Fin de siecle se je sicer najavljal že nekaj časa, globalno ekonomijo so drmali naraščanje neenakosti in zadolženosti, konec kitajskega buma, nato pa še korona in rahljanje globalnih dobavnih verig; že leta 2021 so tako cene energentov občutno rasle, stanovanja pa so itak posnemala Javierja Sotomayorja in redno postavljala nov rekord v skoku v cenovno višino.

A šele z belim četrtkom 2022 je napočil za vse očitni trenutek prečiščenja – in celotno svetovno gospodarstvo, od zamedenih planšarij s tremi ovcami do Strica Skopušnika v bazenu cekinov, je stresel krč samoohranitvenega gona, ki se mu z ekonomskim leporečjem reče inflacijska pričakovanja, po kmečko pa lahko tudi pohlep. Eni, kanonfuter zgodovine, so se res zagrebli za preživetje, toda nabijači neoliberalnega kanona, strategi finančnih trgov in terminskih pogodb za kupčevanje z vsem mogočim, so si meli roke – levo je tako tako, desno je fajn, a za sestradani kapitalizem je vojna še boljša od pohanih pišk.

Da nekaj ne štima, smo se v podalpju zavedeli konec pomladi, ko smo postali pozorni na podražitve kruha, na katere Ukrajina še ni mogla vplivati. Kmalu se je pričelo divje dražiti vse, od bencina do erotične masaže. Prodajalci elektrike so se izgovarjali na sušo, ki je hromila hidorelektrarne, kmetje so licitirali s pšenico in jo skrivali po silosih, uprava Petrola pa toliko, da ni na Prešernovem trgu v Ljubljani postavila strgane klafete in ob njej prepevala Pesem za dinar.

Do jeseni je bila inflacija dvomestna, narod pa napsihiran z napovedmi zime iz Igre prestolov; toda vlada Roberta Goloba – da državo prav zdaj vodi ekspert za energetiko, je vredno zahvalne maše na Brezjah – je desocializaciji kapitalizma kontrirala s socializacijo trga. In odredila kapico za cene elektrike za gospodinjstva pa še kučmo za plin in čelado na marže naftarjev. Revnim je vlada pomagala z draginjskimi dodatki, zvišala je plače v javnem sektorju in minimalca, firme pa so dobile 1,2 milijarde vredno shemo pomoči – pri čemer seveda so v firmah, v nasprotju s prebivalstvom, ki pač razume, da je vojna, vladne ukrepe označili za nezadostne. Konec leta smo nato dočakali s še kar znosno inflacijo, od kuhanca rdečimi nosovi in božično razsvetljavo, vredno Las Vegasa.