Kraljica je mrtva

Ko so krsto s posmrtnimi ostanki Elizabeth Alexandre Mary Windsor v slovesnem sprevodu peljali po londonskih ulicah, je špalir žalujočih, pa tudi množice teve kanalitikov in strtih gospodinj širom po svetu, kar tekmoval v izrazih žalovanja – kakor je pač šega ob utiranju zvezd globalne popkulture. Toda pokojnici histerija še malo ne bi bila povšeči; kljub slavi, v kateri je preživela svojih 96 let, britanska kraljica Elizabeta II. bojda ni uživala v pozornosti. Bila je pač še iz stare šole, ki ni dosti dala na čustvene izlive, v pravljice o princesah in princih pa je družina Windsor itak nehala verjeti med prvimi.

Menda se je že pri 21 letih zaklela, da bo »posvetila življenje služenju britanskemu ljudstvu in prosila sem Boga, naj mi pomaga izpolniti prisego«. A vsevišnji je imel z Britanijo svoje načrte; ko je pri 27 letih Elizabeta sedla na prestol, je formalno vladala največjemu imperiju na zemeljski krogli – skoraj 70 let kasneje je vladavino končala kot maskota izolirane otoške državice, ki je vmes izgubila kolonije, se nato v upanju na obuditev veličine povezala z Evropo, pa slednjič vzvišena nad zarukanimi kontinentalci odpikala še to in ostala sama; še ljubitelji kuhanih ovčjih črev v Škotskem višavju se sedaj pripravljajo, da zapustijo impotentno kraljestvo.

Nič od tega ni Elizabetina krivda, kajti na spreminjajočo se geopolitiko v resnici skoraj ni vplivala. Benda Sex Pistols in Queen sta jo naredila precej bolj kul, kot je dejansko bila, smo pa s smrtjo dolgožive vladarice tudi uradno zakorakali v dobo instagramske monarhije – v kateri so pravljice edina resnica.