Res niste nič krivi, dragi kolegi?

Spoštovani kolegi.

Težko sem napisala ’spoštovani’ po vsem tem, kar doživljamo te dni prebivalci Slovenije z našim zdravstvom. A vem, da vas je mnogo predanih svojim pacientom, da si zaslužite naše spoštovanje, četudi ste tudi vi sokrivi za sedanje stanje v javnem zdravstvu. Prav poziv vaših kolegov, ki jim dopuščate, da vas potiskajo s svojimi izjavami in početjem v blato pohlepa in samopašnosti, me je spodbudil, da napišem to pismo.

Privatizacija slovenskega zdravstva se je začela takoj po tako imenovani ’demokratizaciji’ slovenske družbe, ki jo najbolj označuje ropanje vsega, kar je spravila skupaj slovenska družba v desetletjih po drugi svetovni vojni. In tega ni bilo malo. Slovenski zdravstveni sistem je bil tedaj vzor vsem tedanjim zahodnim sosedom, saj smo z izjemnim izboljšanjem zdravja prebivalstva po drugi svetovni vojni dokazovali, da se da z javnim, široko razpredenim, vsem dostopnim zdravstvenim sistemom, z bistveno manj sredstvi, kot so jih v zdravstvene sisteme vlagale zahodne družbe, veliko narediti.

Nikoli ne bom pozabila posmehovanja enega od sedanjih liderjev rušenja slovenskega zdravstva, tedaj mladega, nadebudnega zdravnika Marka Bitenca, besedam kanadskega zdravstvenega ministra na srečanju evropskih zdravstvenih ministrov v Ljubljani leta 1996, ki je opozoril kolege iz vzhodne Evrope: ’Privatizacija zdravstva prenese breme zdravstvenega varstva od bogatih na revne. ’ Ne samo mnogim požrtvovalnim in predanim zdravstvenim delavcem, tudi mnogim politikom se moramo zahvaliti, da javni zdravstveni sistem v Sloveniji ni razpadel hitreje. Vaša zahteva, dragi kolegi, da naj politika prizna, da je kriva za razpad slovenskega zdravstva, in ne vi, ne drži.

Zakaj vodi slovensko politiko kapital? Ker ima dovolj denarja, da pošilja vsak dan v parlament, torej k ljudem, ki smo jim zaupali odločanje o življenju naše družbe, pravnike, lobiste, tudi podkupovalce in izterjevalce. Slovenski zdravstveni eliti, to je gospodom profesorjem in hudo spoštovanim specialistom, ki so se v ’demokraciji’ zbrali v zdravniški zbornici, niso potrebni advokati in podkupovalci, da dosežejo, kar so si zastavili. Njihovi lobisti so kar njihovi pacienti, poslanci sami in njihove družine, katerih odvisnost od svojih storitev brez sramu izkoriščajo. Res je, tudi v socializmu se je to dogajalo, a tedaj so vplivni zdravniki svoje paciente zlasti med politiki uporabljali zato, da se je sistem hitreje moderniziral, da smo hitreje dobivali moderne načine zdravljenja svojih pacientov.

Razen desnice, ki po moji oceni ves čas podpira privatizacijo, so jo vse druge stranke doslej bolj ali manj uspešno zavirale. Ste se kdaj vprašali, zakaj je v zadnjih dvajsetih letih propadel vsaj poizkus modernizacije javnega zdravstvenega sistema, zakaj kljub številnim poizkusom še nismo uspeli ukiniti dodatnega zdravstvenega zavarovanja? Vrh slovenskega zdravništva razdira javni zdravstveni sistem v sodelovanju s kapitalom. Le kako bi se lahko zdravniški eliti upiral možgansko in etično vedno bolj osiromašeni parlament? S tem, ko so voditelji političnih strank s spremembami volilnega sistema uspeli v parlamentu zadržati najbolj ubogljive, upogljive in koristoljubne poslance, so prispevale k razpadu zdravstvenega sistema tudi stranke, ki so se ves čas borile proti privatizaciji zdravstva.

Če ni mogel vsiliti svojega ministra, če ga ni mogel prisiliti k poslušnosti, če ni mogel zbrati dovolj poslancev za podporo privatizaciji ali pa če ni imel dovolj vpliva na predsednika vlade, je zdravniški vrh zlorabil tudi svoje vedno bolj obremenjene kolege v javnem zdravstvu in v njihovem imenu grozil s stavkami in jih organiziral. Tu, požrtvovalni in preobremenjeni kolegi, je vaša sokrivda pri razpadanju javnega zdravstva. Ko ste tiho, dovoljujete, da vas vrh slovenskega zdravništva terorizira z grožnjami odvzema licence, da vam meče s svojim početjem drobtinice, sami si pa z denarjem, ki vedno bolj odteka iz zdravstvenih blagajn k privatnikom, kopičijo bogastvo in oblast. Ali res mislite, da je Fides organiziral sedanjo stavko zato, ker bodo trikrat, štirikrat (pre) plačani vrhunski specialisti dobili le 100 € mesečno višjo plačo? Stavko organizirajo zato, da pokažejo neposlušnim politikom, da se z zdravniško elito ni dobro igrati, da jim nihče ne bo vsiljeval svojih idej in jih poizkušal nadzorovati.

Pretekla pandemija je potegnila z gigantskega okostnjaka slovenskega zdravstva še zadnja oblačila. Koliko politikov se zaveda, da je slovenski zdravstveni sistem največja tovarna v državi? Koliko imamo strokovnjakov v Sloveniji, ki znajo voditi velike, razvejane sisteme? V zdravstvu jih vsekakor nimamo, zlasti ne med slovenskimi zdravniki. Zato bi ti nikoli ne smeli voditi zdravstvenega ministrstva. V tujini vzgajajo delavce za vodenje velikih zdravstvenih sistemov v šolah javnega zdravja (public health schools). Seveda ne samo zdravnikov, tudi pravnike, ekonomiste, medicinske sestre … Slovenska medicinska fakulteta tega do danes ni spoznala, katedra za javno zdravje, ki v razvitih državah vzgaja bodoče zdravstvene analitike in odločevalce, je gospodom profesorjem, ki odločajo, nepotrebni privesek. Ali je kdo od njih sploh pomislil, kje je bila narejena prva napaka pri soočanju z epidemijo kovida? Inštitut za varovanje zdravja, kljub temu, da ima na mejah z Italijo dve enoti, v Kopru in Gorici, ki bi morali spremljati epidemiološko sliko v sosednjih državah, v času, ko so se ljudje odpravljali na zimske počitnice, ni posvaril naših prebivalcev, naj ne hodijo smučat v Italijo.

Izkazalo se je, da na tako obširno in grozno epidemijo ni pripravljena nobena država, zato je vsaka reševala svoje prebivalstvo, kot je vedela in znala. Povsod so delali napake, povsod so se mrhovinarji krepili na račun stisk sistemov in prebivalstva.

Velik pritisk bolnikov s kovidom na zdravstveni sistem je bil velika preizkušnja tako za zdravstvene delavce kot za prebivalstvo. Že tako obremenjeni bolnišnični zdravniki zaradi popoldanskega dela svojih predstavnikov pri privatnikih, so komaj zdržali naval bolnikov. Koliko privatnikov je odpovedalo ambulante, ki so jih vodili njihovi kolegi dvoživke, ker so morali zaradi pritiska kovidnih bolnikov ti pomagati v domačih organizacijah? Upam, da je kdo to analiziral. Pričakovala bi, da se je število privatnih ambulant v tem času povečalo, saj so tisti, ki niso mogli do specialista in so imeli denar, poiskali privatnika.

Nedvomno so bolniki s kovidom preobremenili zdravstvene delavce na primarni ravni, zaradi primarnega kontakta s kovidnimi bolniki se je povečala tudi obolevnost in absentizem zdravstvenega osebja. Vsekakor je primarni sistem postal za ostale paciente vedno bolj nedostopen. Medtem, ko so bili ljudje, ki so preživeli hud kovid, bolniškemu kadru neizmerno hvaležni, so bili zdravstveni delavci na primarni ravni tarča vse večje nejevolje čakajočih in nemočnih ostalih pacientov. Ali je bil to vzrok za pospešeno odhajanje zdravnikov iz primarnega zdravstvenega varstva? Kam so šli? Ali se je naenkrat upokojilo toliko zdravnikov, da je nastala luknja? V tujino jih je odšlo preklemansko malo, zdravnikov v razvitem svetu nikjer ne pričakujejo z odprtimi rokami. Kdo je kriv za premajhno število študentov medicine in družinskih zdravnikov? Politika? Vsak minister za zdravje ima ob sebi posvetovalno telo, sestavljeno iz vrhunskih zdravnikov. Politiki potrjujejo programe, ki jih napišejo zdravniki. Ali sploh kdo načrtuje število študentov medicine dolgoročno? Ali narašča število študentov medicine vzporedno s staranjem prebivalstva? Mimogrede, tudi to načrtovanje je v razvitem svetu delo strokovnjakov na institucijah javnega zdravja. Kdo načrtuje program izobraževanja mladih zdravnikov? Ali veste, da mora specializant družinske medicine kar dve leti specializacije delati v bolnišnici? Je to res potrebno? Koliko časa morajo specializanti bolnišničnih strok delati na nivoju primarnega varstva? Če sem prav videla na internetu, niti enega meseca.

V času epidemije gradijo zavarovalnice bolnišnico, sem prebrala. Dejansko bi morala država v času zadnje epidemije vsem trem zavarovalnicam, ki tržijo dopolnilno zavarovanje, pobrati vse presežke in jih vložiti v javni zdravstveni sistem. Kdo se upa narediti to mogočnim zavarovalnicam? Če se je predsednik Golob upal to narediti Petrolu in naredil je prav, lahko naredi to še mnogo bolj upravičeno zavarovalnicam, ki se že dolgo igrajo z našim denarjem. Zavarovalnice nedvomno (so)financirajo privatno zdravstvo. Koliko so one sokrive za prehod družinskih zdravnikov iz javnega v privatno zdravstvo? Kako je mogoče, da politiki dovolijo zavarovalnicam tržiti dostop do zdravnika preko vrste? Ali ustava to dopušča? Kdo bo postavil to vprašanje ustavnim sodnikom?

Vsekakor bi se moral tako zdravniški vrh kot tudi vsi ostali zdravniki zelo zamisliti nad vsemi temi dejstvi. Ali je vredno izgubiti zaupanje pacientov in ugled stroke v slovenski družbi za to, da se sončiš v senci slovenskih milijonarjev, da se lahko pelješ na počitnice v Savdsko Arabijo ali na Florido? Je res vredna limuzina več kot nasmešek in zaupanje v očeh hvaležnega pacienta? So bogati, ki plačujejo slovensko zdravniško elito, sploh kdaj hvaležni?

Za razpad javnega sistema smo sokrivi seveda tudi mi, prizadeta javnost, ker smo predolgo zaupali tistim, ki so vodili in usmerjali zdravstveni sistem in se premalo in prepozno oglašali. Moja generacija, državljansko premalo osveščena, mnogi obremenjeni s prikazovanjem sistema, ki smo ga zgradili, kot hudičeve tvorbe komunizma, pa tudi zato, ker zdravstvo potrebujemo mnogo bolj kot mlajše generacije, smo premalokrat in premalo glasno opozarjali na to, kaj se dogaja, tudi zato, ker je sistem kljub temu, da so mu načrtno rušili temelje, kar deloval. Izjemno sem vesela mladih generacij, ki niso podlegle zlorabljanju zaupljivosti prebivalstva in so se pričele upirati. Bo kapitalsko elito v zdravstvu upor prebivalstva streznil?

Zagata na primarnem varstvu je dokaj hitro rešljiva. Vsi mladi zdravniki morajo po obveznem stažu najmanj eno leto delati na primarnem nivoju. Vsi zdravniki morajo dojeti, kako pomembno je imeti učinkovit sistem na primarni ravni, za bolnike, za ves sekundarni in terciarni sektor v zdravstvu in za politike. Ko jih bodo kolegi prenehali zaničevati, bo tudi zanimanje za poklic družinskega zdravnika zrastlo. Upam, da so že vsi specializanti družinske medicine, ki so trenutno na dvoletnem stažu v bolnišnicah, prekinili specializacijo in se vrnili v domačo organizacijo. Kdo je pristojen za take odločitve? Za dolgoročno kadrovsko rešitev v medicini pa potrebujemo dolgoročen načrt dviganja števila vpisov na Medicinsko fakulteto in načrt razporejanja specializantov po strokah. Teh načrtov ni za zaupati organizaciji, kjer so zbrani tisti, ki jim je več do dobičkov kot do pacientov. Taki zavirajo povečevanje števila zdravnikov. Ob vsem tem pa bo treba tudi temeljito razmisliti, kaj ponuditi medicinskim sestram, ki nam jih pa res pobira zahodna Evropa.

Dragi zapostavljeni preobremenjeni kolegi v zdravstvu, pridružite se nam 10. januarja na protestu, dokažite, da ste z nami in ne proti nam.