Novi nosilec štafete

Restavracija Vila Podvin
Mošnje 1
Tel.: 04 579 60 00
V Vili Podvin strežejo od četrtka do nedelje od 13. do 22. ure.

Ambient:
podedovana, že dolga leta nespremenjena, zato rahlo starošolsko delujoča jedilnica; je pa prijetno sedeti ob ognju v kaminu

Napitki:
vinske karte nimajo, po ustno ponujenem pa je izbira bolj ali manj omejena na vina štirih briških prvokategornikov – Movie, Bjane ter Edija in Marjana Simčiča

Vegetacija:
poleg sladic je nekaj brezmesnih jedi najti še v kategoriji toplih predjedi

Dostopnost:
lastno parkirišče, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
smuč z lečo
domači raviol

Ne tako fino:
marinirana postrv
generična oprema glavnih jedi

S spiska jedi si jedec lahko sestavi tri- (46), štiri- (56) ali pethodni (66 evrov) meni; menda je število hodov moč povečevati do 12, a jedilni list ne sporoča, za kakšno ceno.

»Tam so pa kljuke že kar dobro zdrajsane od vseh majstrov, ki so si jih podajali,« je pripomnil starosta konzumskih ekspedicij, katerega spomin seže v čase, ko je tam kuhal še Janez Bratovž. Po nekaj letih premora je njegov naslednik Uroš Štefelin Vilo dvignil med najboljše slovenske restavracije, aprila 2014 spravil na hrbet konzumce, nekaj let kasneje pa zraven vhoda privijačil še Michelinovo zvezdico.

Novi lastniki se z modifikacijo prostora niso kaj veliko ukvarjali, so pa kuhinjo promptno zaupali novemu chefu Janezu Šetini in njegovo ime z velikimi črkami zapisali na pozdravno tablo ob glavni cesti in tako jasno izrazili ambicijo po nadaljevanju avtorske kuharije. Nova prva podvinska kuhalnica to v kar nekaj otvoritvenih jedeh (če ne štejemo anemične, premalo soljene, v rdeči pesi marinirane postrvi) tudi precej suvereno dostavlja.

Goste pozdravi topel, hrustljav, bogat kruh z orehi, na katerega smo mazali puhasto spenjeno maslo s solnim cvetom, lahkotno stepeno skuto in hardkorovsko, na prerezani mozgovi kosti postreženo kepico tatarca; karpačo postreže s hrustljavo ocvrtim priželjcem, finim žličnikom divjačinske paštete, krekerjem z gorčičnimi semeni in domačo, osvežilno majonezo. Šminkersko oblikovan domači raviol se je kopal v dišeči in svilnati omaki z repki malih kozic, mehki, drobni njokci v karakternem zosu z jurčki, nesporni presežek dneva pa je bila krasna jed s kremasto črno lečo, na kateri je bil postrežen sočen smučev file z opečenim brokolijem in glavico s počasno peko zmehčane čebule.

Ko smo pričakovali, da bo cela reč dobila še dodaten šus na glavnih krožnikih, pa se je zgodilo ravno nasprotno – za to raven restavracije precej na hojladri potrimana svinjska zarebrnica in vzorno termično obdelan kos jelenovega hrbta sta bila prelita z enako omako, opremljena z zmatrano polovico pečene bučke, mladim korenčkom, vloženo jerebiko in že od smuča znano čebulo in brokolijem, razlika je bila le v kruhovem kipniku ob pujsu in ajdovem krapcu ob jelenu. Tudi sladici nista ravno pokali od ustvarjalnosti – kombinacije drobljencev, sorbetov in krem dandanes streže že skoraj vsak gmajn bistro, lava cake pa tudi fascinira komaj koga, še posebej, če sredica ne steče tako, kot bi morala.

Tako se je proti koncu zdelo, da so tudi v kuhinji zapadli v nekakšno letargijo, ki jo je bilo sicer najbolj zaznati v res skromni vinski ponudbi in v tem, da je bilo, čeprav nas je bilo v vsej restavraciji le osem, na vsako stvar zunaj menijske špure – kruh, vodo, vino – treba posebej opozarjati in precej dolgo čakati.

Vila Podvin je še vedno prijetna in nobel restavracija, v kateri pa bodo počasi morali začeti več razmišljati o prostorski prenovi in o začetku gradnje nove, bolj samosvoje gastronomske identitete.