Zlati škof

Poročila ameriških obveščevalcev in diplomatov razkrivajo, da je ljubljanski škof Gregorij Rožman leta 1948 v švicarskem Bernu iz bank dvigoval premoženje, ki so ga tja spravili ustaši

Gregorij Rožman (1883–1959) je bil ljubljanski škof. Znan je po svoji vlogi med drugo svetovno vojno. Partizanska stran ga upravičeno obtožuje kolaboracije z italijanskim in nemškim okupatorjem, njegovi privrženci pa pravijo, da se je vseskozi boril za slovenski narod in ga skušal rešiti pred brezbožnim komunizmom. Zaradi medvojne vloge je po letu 1991 postal tema političnih obračunov, ena stran ga v imenu revizije zgodovine povzdiguje v žrtev revolucionarnih procesov, druga na vojni čas gleda le skozi prizmo zločinov okupatorjev in njihovih sodelavcev. Oba pogleda sta napačna, oba pozabljata na pieteto.

Vendar je bil škof Rožman tudi intelektualec, leta 1912 je doktoriral na Dunaju, bil je predavatelj kanonskega prava, ukvarjal se je s katoliško mladino, bil je duhovni vodja telesnovzgojne in narodnobuditeljske katoliške organizacije Orel, sodeloval je na velikih evharističnih kongresih leta 1935 in 1939, kjer je vernike pozval v sveti boj proti komunistom. Rožman torej ni bil le ponižen dušni pastir, ampak tudi politik, ki je v Sloveniji vodil ideološki boj.

Njegovo pravo vlogo razkriva manj znana zgodba o tem, kaj se je leta 1948 dogajalo v švicarskem Bernu. Škof Rožman naj bi bil sodeloval pri ustaški operaciji pranja denarja za sofinanciranje bega takšnih in drugačnih ljudi iz Evrope v Argentino, dvigoval pa naj bi bil tudi denar, ki je bil namenjen za »ustaško vstajo«. To naj bi na Hrvaškem in v delu Bosne in Hercegovine izpeljali nekaj let po drugi svetovni vojni. Danes bi tem načrtom rekli »teroristična dejavnost«.

Obveščevalni zapisek

Celotna zgodba o ustaškem denarju in ljubljanskem škofu se začne z Myronom Charlesom Taylorjem, ameriškim industrialcem, rojenim leta 1874, ki je med prvo svetovno vojno poslovno sodeloval z ameriško vojsko, kasneje pa je prevzel največje ameriško železarsko podjetje US Steel. Njegova fotografija se je tik pred veliko depresijo, leta 1929, znašla na naslovnici tednika Time, kjer so ga predstavili kot človeka, ki naj bi rešil ameriško železarsko industrijo.

Taylor pa ni bil samo pomemben industrialec ali menedžer, kot bi se temu reklo danes. Leta 1939 ga je tedanji ameriški predsednik Franklin Roosevelt kot »osebnega odposlanca« poslal k papežu Piju XII. V tistem času je to imenovanje na oni strani luže povzročilo politični škandal, saj ZDA do takrat, pravzaprav pa vse do leta 1984, pri Svetem sedežu, v srčiki svetovnega katolištva, niso imele uradnega predstavnika. Tedanja Rooseveltova poteza je bila razumljiva. V Evropi se je začela druga svetovna vojna in ZDA so želele vedeti, kaj si o njej mislita katoliška cerkev in njen poglavar. Taylor je potem del vojnega časa preživel v Vatikanu in Londonu, nekaj časa je bil tudi v ZDA, vseskozi pa je deloval kot diplomat in neuradni veleposlanik. Tako naj bi bil po nekaterih virih ravno on prepričal španskega diktatorja generala Franca, naj se v vojni ne pridruži Nemcem in Italijanom. Ob koncu druge svetovne vojne leta 1945 ga je novi predsednik ZDA Harry Truman prosil, naj še malo ostane v Evropi; tu je potem še nekaj let ohranjal stike s papežem in drugimi evropskimi politiki.

Taylor je umrl leta 1959. Njegova pisma, dokumenti, diplomatske pobude, zapiski, poročila, obveščevalne opombe, vojna in povojna korespondenca so romali v arhiv. Teh zgodovinskih virov je veliko, spravljeni so po arhivskih pravilih, oštevilčeni, popisani, zloženi.

Zapisek ameriške vojaške protiobveščevalne službe (CIC), nastal je 9. marca 1948, razkriva, da je »Rožman odšel v Bern, da bi poskrbel za finance. Denar je v švicarskih bankah, on pa načrtuje, da bi ga večji del spravil v Italijo, od tam k ustašem v Argentino.«

Taylorjeva zapuščina nas pripelje k Rožmanu. V arhivih, v škatli številka 21, je zapis o tem, kaj naj bi bil ljubljanski škof Gregorij Rožman leta 1948 počel v Švici, konkretneje v Bernu.

Zapisek ameriške vojaške protiobveščevalne službe (CIC), nastal je 9. marca 1948, avtor pa naj bi bil tedanji ameriški vojaški ataše Harington, razkriva, da je »Rožman odšel v Bern, da bi poskrbel za finance. Denar je v švicarskih bankah, on pa načrtuje, da bi ga večji del spravil v Italijo, od tam k ustašem v Argentino.« V knjigi Ratlines sta ta dokument avstralski novinar Mark Aarons in nekdanji ameriški obveščevalec John Loftus objavila že leta 1991, pred leti je njuno delo v slovenščini izšlo v prenovljeni različici pod naslovom Nesveta trojica.

Cerkev, revolucija, kvizlinštvo

Kot že zapisano je bil ljubljanski škof Gregorij Rožman predvsem protikomunist. Šele potem je bil katoličan. Šele nazadnje Slovenec. Za trditev, da je bil boj proti komunistom, Osvobodilni fronti in partizanskemu gibanju zanj pomembnejši od upora zoper okupatorje, je več dokazov. Omenimo le nekatere.

Škof Rožman je leta 1942, ko so se že pojavili partizanski oddelki, pa tudi prostovoljne protikomunistične milice, italijanskemu generalu Mariu Robottiju uradno predlagal ustanovitev vaških straž, tako imenovane bele garde (MVAC). Takrat je italijanskemu generalu dejal: »Mi katoliki izstopamo iz ravnodušnosti in Vam ponujamo, da Vam pri vašem delu stojimo ob strani, s tem da opravljamo delo, ki bi ga vi težko opravljali, in Vam sami izročamo komuniste.«

Rožman je kot »goreči vojskujoči se škof«, kakor ga je po vojni označil nacistični vrhovni komisar Operacijske cone Jadransko primorje Friedrich Rainer, po kapitulaciji Italije na podoben način kot »vaške straže« podpiral tudi ustanovitev domobranskega gibanja. Zgodovinar dr. Božo Repe je o njegovi vlogi v tem obdobju zapisal, da je »škof Rožman domobranstvo izrazito podpiral, v njem je videl versko vojsko za boj proti brezbožnemu komunizmu in še posebej skrbel, da so (tako kot prej MVAC) domobrance k boju proti partizanom spodbujali vojaški kurati«.

Rožman, ki je v pridigah in pismih svaril pred brezboštvom Osvobodilne fronte, za vse gorje, ki se je v vojnem času zgrnilo nad Slovenijo, pa naj bi bili krivi komunizem in partizani, ne pa okupatorji, je leta 1944 in 1945 sodeloval tudi na dveh prisegah domobranske vojske Adolfu Hitlerju in nacistični Nemčiji. Njegovo vlogo pri teh prisegah bi radi nekateri zmanjšali, a general SS Erwin Rössener je domobranske vojake med prisego na Plečnikovem stadionu med drugim nagovoril z besedami, da se bodo borili za »svobodno in čisto Evropo« in da jih je za ta boj »pripravil vaš škof«. Torej Rožman.

Res je sicer, da je ta pri okupatorskih oblasteh večkrat posredoval zaradi nasilja, poskušal je reševati zapornike in internirance, a hkrati drži, da ga nasilje nad tistimi, ki so se uprli okupatorju, ni motilo. Bolj kot za Slovence se je zavzemal za »prave« katoličane. Razmišljal je podobno kot teolog Lambert Ehrlich, ki mu danes postavljajo spomenike, saj naj bi bil »prerok slovenskega naroda«. Ehrlich in z njim Rožman sta bila prepričana, da tam, »kjer ni katoliškega ljudstva, tam tudi ni slovenskega naroda«. Kar je seveda precej totalitarno mnenje.

Ljubljanski škof Rožman naj bi se bil v novem prebivališču v avstrijskem Salzburgu, kamor je prišel iz Celovca, tja pa je pribežal iz Ljubljane, še bolj »povezal s poveljstvom križarjev in zanje opravljal zelo pomembne naloge«.

Še 21. aprila 1945, ko je bilo že vsem jasno, da se nacistični imperij sesuva v prah, je škof Rožman iskal stike z Antejem Pavelićem, vojnim zločincem in vodjem hrvaških ustašev, pa tudi z nekaterimi drugimi hrvaškimi politiki, in jim predlagal, naj se protipartizanske sile združijo, nadaljujejo državljansko vojno in omogočijo, da na ozemlju nekdanje Kraljevine Jugoslavije posredujejo zavezniške sile. Pobuda ni bila sprejeta, saj ustaši niso podpirali zamisli o reinkarnaciji jugoslovanske kraljevine. Rožman je bil med vojno razmeroma naklonjen ustaškemu režimu, tako je osebno posredoval pri papežu, da je na zasebno avdienco sprejel Anteja Pavelića.

V utvaro o tem, da bodo zavezniki zasedli Istro in Slovenijo, je pred koncem vojne verjelo tudi vodstvo slovenskih domobrancev in del politikov iz predvojnih meščanskih strank. Škof Rožman je tako 3. maja 1945 sodeloval na sestanku Narodnega odbora za Slovenijo, ki se je razglasil za slovenski parlament in »ustanovil« državo Slovenijo kot del Kraljevine Jugoslavije. Ne ena ne druga nista nikoli obstajali.

Umik na Koroško

Po drugi svetovni vojni je bila Evropa razdejana celina, vladala sta kaos in nasilje, države niso obstajale, oblast se je šele vzpostavljala, porušena je bila večina mest, ceste so bile polne beguncev, umikajočih se vojakov, vojaških formacij, ki se niso želele vdati, ljudi, ki so bežali pred smrtjo ali pa so se iz takšnih in drugačnih razlogov želeli maščevati.

Konec aprila so se začele priprave za Rožmanov umik iz Ljubljane. Nekateri bi dejali, da ni bil prostovoljen, da je bil škof v tujino zvabljen v »nasprotju s svojo voljo«, da so ga iz Ljubljane odpeljali s prevaro, drugi pa bi namesto umika raje uporabili besedo beg. Škof Rožman je Slovenijo zapustil 5. maja 1945 okoli petih popoldne. Skupaj s kanonikom Kraljičem, študentom Gabrom, voznikom Babnikom in sestro Lizo, ki je bila njegova kuharica, so se odpeljali v Celovec, kamor naj bi ga bil povabil celovški škofijski kancler. Nekaj časa je Rožman še obiskoval slovenske begunce na Koroškem, potem pa so Britanci zahtevali, naj se stalno naseli v celovški škofiji. Bil je v nekakšnem hišnem priporu.

Sredi leta 1945 se še ni vedelo, kaj se bo zgodilo z njim. Njegov stanovski kolega, zagrebški nadškof Alojzije Stepinac, je ostal v Zagrebu in bil na sodnem procesu obsojen. Nekaj mesecev je bil v ječi, potem v hišnem priporu, v vmesnem času mu je papež podelil kardinalski naslov. Podobne načrte je imela jugoslovanska stran z Rožmanom, tako je večkrat zahtevala, naj ga Britanci, kot so storili s poveljnikom domobranskih enot Leonom Rupnikom in množico vojakov, ki so bili kasneje pobiti brez sodnih procesov, izročijo jugoslovanskim oblastem. Rožman je ostal na avstrijskem Koroškem, kamor je odšel brez papeževega dovoljenja.

»Rožmanovo povojno delovanje govori, da ni bil samo neki naivni božji pastir, ki je hotel svojim ovčicam le dobro, in podobne olepšane zgodbice in slavospevi, ki jih o njem širijo danes. Tukaj ga imamo v vlogi ne dušnega pastirja, ampak politika in mafijca.«

– dr. Martin Premk, zgodovinar

Že med vojno je bil nekajkrat na Koroškem. V rednem stiku je bil s kasnejšim salzburškim nadškofom Andreasom Rohracherjem, ki je najprej služboval ravno v Celovcu. Če ne drugače, ga je Rožman med vojno prosil, naj v izpraznjene župnije na Gorenjskem, Nemci so slovenske duhovnike izgnali, nastavi nemške. Nazadnje so prišli le štirje. A Rohracherja in Rožmana je družilo še nekaj. V razpravah, kaj se bo zgodilo po drugi svetovni vojni, se je obudila zamisel o političnem projektu svobodnega »Intermariuma«, zamisel o podonavski konfederaciji katoliških držav med Baltikom in Jadranom, vse od Hrvaške in Slovenije do Estonije in Latvije, ki se je pojavila že po prvi svetovni vojni. Ta državna tvorba naj bi delovala kot tamponska cona med zahodno Evropo in komunistično Sovjetsko zvezo. Po poročanju različnih virov se je Rožman o tej temi malo pred koncem vojne v Celovcu pogovarjal z že omenjenim Rohracherjem, pa tudi s sarajevskim škofom Ivanom Šarićem. Ta je bil hrvaški nacionalist, velik podpornik NDH, ki ni imel težav z ustaškimi vojnimi zločini. Nasprotno, podpiral je preganjanje pravoslavnih Srbov in Judov, o vojnem zločincu Anteju Paveliću pa je napisal pesem Ko sonce sije, imel ga je za genija, hrvaškega Leonida, apostola, junaka sreče, ki varuje duše Hrvatov pred peklenskim marksizmom in boljševizmom. Tudi Šarić je po vojni zbežal iz Sarajeva v Avstrijo. Njegova vloga in sodelovanje z Rožmanom sta pomembna, ker je bil vseskozi neposredno povezan z ustaškim režimom.

Po pisanju slovenskega zgodovinarja dr. Janka Pleterskega, ki je povzemal že omenjeno monografijo Marka Aaronsa in Johna Loftusa, so Britanci konec leta 1945 prišli do sklepa, da je Rožman »očitno sodeloval s sovražnikom« in ni nič manj kriv od drugih, ki so bili že prej izročeni jugoslovanskim oblastem. A Rožman naj bi bil imel vplivne prijatelje v Vatikanu, zato naj bi mu bili Britanci »dovolili«, da je pobegnil iz Celovca.

Zgodba o tem, kako se je to zgodilo, ni najbolj jasna. Omenjena avtorja pišeta, dokaze za svoje trditve pa sta našla v arhivu ameriške vojaške obveščevalne službe OSS, da je »Vatikan sprožil glasno kampanjo, da bi škofu zagotovil svobodo, in večkrat zahteval, naj mu Avstrija izda dovolilnico za prosto pot do varnega zatočišča pri Svetem sedežu«. Ker se to ni zgodilo, vse skupaj naj bi bilo preveč očitno, saj je London Rožmana že dojemal kot »kvizlinga«, so škofu najprej pustili, da je bival v razmeroma razkošni palači v Celovcu, pri čemer je bilo njegovo gibanje sicer res omejeno, nato pa je 11. novembra 1947 skupaj s Šarićem odšel k prijateljem v Salzburg. To se je zgodilo, potem ko je Rohracher dobil sporočilo ameriškega kardinala Francisa Spellmana, da bo Rožman dobil zatočišče v ZDA.

Operacija Rožmanov pobeg je bila dobro premišljena in zaigrana – »kot pravi poročilo britanskega zunanjega ministrstva, so na Dunaju krožile govorice, da je Rožman zapustil Celovec v ameriškem štabnem vozilu, ki ga je vozil ameriški voznik«. Po nekaterih virih naj bi bil to ameriški vojaški kurat in njegov pomočnik, ki naj bi bil frančiškanski samostanski brat. Vendar mu je ameriška obveščevalna služba vseeno vseskozi sledila, on pa naj bi se bil v novem prebivališču še bolj »povezal s poveljstvom križarjev in zanje opravljal zelo pomembne naloge«.

»Glavni razlog za neizročanje nekaterih zločincev (tudi Anteja Pavelića, kar se mi zdi še najbolj nerazumljivo) je začetek hladne vojne in pričakovanje novega spopada, med Vzhodom in Zahodom ali pa zgolj vojne v Jugoslaviji. V vseh primerih bi bili različni vplivni politični ali verski vodje dobrodošli v vojni ali pri vzpostavitvi druge oblasti,« o tem, zakaj Rožman ni bil izročen Jugoslaviji, razmišlja zgodovinar dr. Martin Premk. »Različne vojaške enote so na ozemlje Jugoslavije pošiljali predvsem zaradi destabiliziranja novih (komunističnih) oblasti in zbiranja obveščevalnih podatkov. Vse bi prišlo prav v nekem novem spopadu in takrat so bile vse možnosti odprte: za Jugoslavijo je to veljalo do leta 1948/49, drugod, denimo za baltske države in podobne, pa se je to še nadaljevalo.«

Ustaši in križarji

Kdo so bili križarji? Kako so ti povezani s slovenskim škofom Rožmanom, z obveščevalci, Švico in denarjem v tamkajšnjih bankah?

Protipartizanskim silam, ustašem, domobrancem in še komu, je v zadnjih mesecih vojne postajalo jasno, da Nemci ne bodo zmagali. S podpisom kapitulacije se vojaški spopadi in nasilje v Evropi niso ustavili, ponekod je šlo za upore proti Rdeči armadi, drugod za maščevanje nad sodelavci Nemcev in Italijanov, spet drugod za spopad med revolucionarno stranjo in nacionalisti. Križarji so sestavljali gverilske skupine, ki so na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini delovale do leta 1950. Danes bi jim rekli »teroristi« ali »diverzanti«. Njihove akcije naj bi bil od zunaj vodil Vjekoslav Luburić, predvojni kriminalec, kasneje ustaški oficir, ki je poveljeval tudi koncentracijskemu taborišču Jasenovac. Po vojni se je prek Vatikana umaknil v Španijo, kjer naj bi bil načrtoval še druge teroristične napade, dokler ga leta 1969 ni ubil agent Udbe.

Križarji so delovali na podoben način kot partizani leta 1941. Njihov namen je bila vstaja na območju nekdanje NDH, ki naj bi jo podprli zavezniki. Nič od tega se ni zgodilo. Večino križarjev so tudi z uporabo različnih obveščevalnih metod polovili pripadniki jugoslovanske oblasti, nekaj jih je padlo v bojih, nekaj se jih je vdalo in so bili kasneje obsojeni. Podobno se je v Sloveniji organizirala »Matjaževa vojska«, vendar je bilo njenih pripadnikov manj kot hrvaških križarjev.

Tedanja revolucionarna oblast se je zavedala, kakšen je bil njihov namen. Edvard Kardelj je julija 1948 v besednjaku tedanje komunistične elite dejal, da želijo »kontrarevolucionarne in izdajalske sile pod pokroviteljstvom in vodstvom reakcionarnega katoliškega klera in v nenehnem sodelovanju z raznimi imperialističnimi obveščevalnimi službami« v Jugoslaviji zamenjati oblast. Imel je prav in se je hkrati motil. Res je, da so oboji, križarji in pripadniki Matjaževe vojske, delovali s podporo anglo-ameriških obveščevalnih služb, a ta je začela usihati po letu 1948, ko je izbruhnil spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo.

Križarji so za svoje dejavnosti potrebovali denar, potrebovali so organizirano obveščevalno mrežo. Tukaj naj bi jim bila na pomoč priskočila katoliška cerkev, predvsem pa hrvaški duhovniki. Središče vseh akcij naj bi bilo v samostanu sv. Hieronima na Vii Tomacelli 132 v Rimu, nedaleč od vatikanskih zidov.

Po nekaterih razlagah je bila Rožmanova vloga v Bernu politična in organizacijska, skrbel je za odnose z Vatikanom in načrtoval, kako ljudi, pa tudi samega sebe spraviti iz Evrope. Po drugi strani naj bi bil operativec, saj je imel, ker je bil škof, lažji dostop do švicarskih bank.

Spiritus agens, gonilna sila celotne operacije, naj bi bil duhovnik Krunoslav Draganović, kontroverzen človek, ki naj bi bil po drugi svetovni vojni sodeloval pri organizaciji bega navadnih ljudi, civilistov in beguncev, pa tudi vojnih zločincev v Argentino, vendar se je kasneje, leta 1967 – prostovoljno ali pač ne – vrnil v Jugoslavijo in začel hvaliti njeno socialistično ureditev. On naj bi bil skratka »siva eminenca, ključna osebnost, ki je iz ozadja delovala veliko močneje, kot je bilo videti v javnosti«. Zahodni obveščevalci naj bi ga bili imenovali kar »zlati duhovnik, saj naj bi bil nadzoroval velik del naropanih ustaških zakladov«. Z Draganovićem naj bi bila sodelovala tudi dva Slovenca, Miha Krek, nekdanji minister za časa Kraljevine Jugoslavije, ki se je med vojno umaknil v Rim, in slovenski jezuit Anton Prešeren, v tistem času najbolj znan in najvplivnejši Slovenec v Rimu, sicer nečak škofa Antona Bonaventure Jegliča.

Pot v Švico

Vse to, vsa ta zgodba in njeni odvodi nas znova pripeljejo do ljubljanskega škofa Rožmana. Ta se je, kot smo zapisali, leta 1947 umaknil v Salzburg, kjer je bival v samostanu Ninnberg pri benediktinkah, in tam čakal, da bo odšel v ZDA. Salzburg je bil takrat del ameriške vojaške cone. Ameriški obveščevalci so poročali, »da se je Rožman namenil obiskati Bern, kjer so ameriške službe prav tako odkrile skrivališče velikega dela ustaških zakladov, ki jih je Pavelić poslal iz Zagreba v tujino. Ob pomoči katoliških duhovnikov je začel velike količine zlata in tujih valut prenašati v Švico že na začetku leta 1944.«

Operacija, v katero naj bi bil vpleten tudi Rožman, se je začela marca 1948, ko se je skupaj s Šarićem odpravil v Švico. V knjigi Nesveta trojica je zapisano, da so se »Rožmanovi ustaški prijatelji v Bernu posluževali vseh mogočih prevar, da so na črnem trgu menjali zlato v ameriške dolarje in nato v avstrijske šilinge. Pomoč za begunce so obračunavali po uradnem menjalnem tečaju za dolar, so pripomnili ameriški obveščevalci, pri tem pa so se dogajale zlorabe (uradno je bil dolar vreden 10 šilingov, na črnem trgu pa 100 do 150 šilingov).«

Podobne obtožbe so zapisane v knjigi Ukija Goñija Resnična Odesa, ki govori o tihotapljenju nacistov v Peronovo Argentino. Avtor je glede opisa dejavnosti stopil še korak dlje in zapisal, da je Rožman prišel v Bern, »kjer so ustaši na veliko izkoriščali povojno gospodarsko stanje v Evropi in na črnem trgu z neverjetnimi dobički menjavali zlato za ameriške dolarje – uradno na račun pomoči za katoliške begunce, toda knjižili so menjavo po uradnem, močno znižanem tečaju, razliko pa spravljali v žep«. Rožman naj bi bil skratka z računov dvigoval ustaški denar in ga kanaliziral v Italijo, del tega denarja naj bi bil namenjen za pot v Argentino, del za križarje. Ravno iz tega časa izvira že omenjeni dokument, ki govori, da bo Rožman v Bernu »poskrbel za finance«.

Pa je verjeti obveščevalnim službam in zapiskom teh ali onih posameznikov? Kakšna je verodostojnost te zgodbe?

»Legend o ustaškem zlatu, torej o zlatu, naropanem od Judov in Srbov, je res veliko. Ne glede na to je ustaška vlada morala bežati skupaj z nekim bogastvom, prav gotovo ni nič ali vsaj ne zelo veliko puščala v Zagrebu,« razmišlja zgodovinar Premk. »Škofa Rožmana in Krunoslava Draganovića so obveščevalne službe spremljale bolj zaradi ’podganjih stez’, ki so bile tudi plačljive, kot zaradi tihotapljenja zlata, zraven pa seveda videle še marsikaj. Zapisniki, dokumenti obveščevalnih služb, so načeloma verodostojni, predvsem analize, včasih manj poročila s terena, saj so bila namenjena notranji uporabi in so v njih lahko napake, redkeje pa so namerno ponarejena.«

Je smiselno verjeti, da je bil Rožman res šibek človek, ki ni razumel, kaj se je med vojno in po njej dogajalo v Evropi?

Danes ne moremo natančno vedeti, ali je Rožmanu uspelo dobiti vse dragocenosti, po nekaterih podatkih naj bi bilo samo v Bernu spravljenih 2400 kilogramov zlata, denar je izviral iz NDH, del ga je prišlo iz zagrebške banke, del pa je bil pridobljen z ropanjem in plenjenjem premoženja Judov in Srbov. Prav tako ne moremo vedeti, kako se je ta denar nazadnje razdelil. Po nekaterih razlagah je bila Rožmanova vloga v Bernu politična in organizacijska, skrbel je za odnose z Vatikanom in načrtoval, kako ljudi, pa tudi samega sebe spraviti iz Evrope. Po drugi strani bi bil lahko Rožman operativec, saj je imel, ker je bil škof, torej pomembna javna osebnost, lažji dostop do švicarskih bank. V Švici je Rožman sicer tudi maševal, obiskoval prijatelje, Slovence, begunce, odšel na kakšno božjo pot, pa tudi popotniški izlet in imel v »svobodoljubni Švici« nekaj predavanj o zlu komunizma.

Operacija »pranja ustaškega denarja« ni trajala dolgo, v Švici je bil Rožman samo nekaj mesecev, junija 1948 pa se je prek ameriškega konzulata v Zürichu kot duhovnik z izrednim emigracijskim vizumom odpravil v ZDA. V knjigi Nesveta trojica je zapisano, da je bil z njegovim odhodom v ZDA krog sklenjen. »Tajne službe so ugotovile, kako in kam je potoval Pavelićev zaklad, ko so natančno spremljale potovanja in delovanje ljubljanskega kvizlinškega škofa.«

Škof Rožman naj bi zadnja leta svojega življenja izjavil: "Zdaj čedalje bolj vidim, da bi bilo manjše zlo, če se ne bi z orožjem upirali komunistom."

»Tudi jaz bi zaključil, da je zgodba o Rožmanu in o ustaškem zlatu v osnovi resnična, podrobnosti pa so morda lahko tudi drugačne. Nepreverjena je predvsem tista, da naj bi bil pri transportih kradel za slovensko emigracijo. Vsekakor tudi Rožmanovo povojno delovanje govori, da ni bil samo neki naivni božji pastir, ki je hotel svojim ovčicam le dobro, in podobne olepšane zgodbice in slavospevi, ki jih o njem širijo danes. Tukaj ga imamo v vlogi ne dušnega pastirja, ampak politika in mafijca,« še pravi zgodovinar Premk.

Manjše zlo?

Kaj zgodba o švicarskih bankah pove o škofu? Kaj pove o njegovi osebnosti? Morda škof Rožman res ni vedel, čemu je denar namenjen, morda je iskreno želel pomagati beguncem. Mogoče je tudi, da je bil, podobno kot med vojno, prepričan, da je ustanavljanje protikomunističnih vojaških formacij po vojni naloga, ki mu jo je zapovedal papež in podelil bog. Lahko pa so ga vodili čisto osebni vzgibi, saj je tako poskušal rešiti samega sebe. Je smiselno verjeti, da je bil res šibek človek, ki ni razumel, kaj se je med vojno in po njej dogajalo v Evropi?

Po različnih pričevanjih naj bi bili škofa vse do smrti mučili dve stvari. Zelo je bil prizadet, ker se po vojni papež Pij XII. ni želel sestati z njim na zasebni avdienci – razlog naj bi bil ravno njegov »umik« iz Ljubljane, ne kolaboracija – hkrati pa je razmišljal, ali je bilo prav, da je dejavno sodeloval z okupatorsko oblastjo. Čisto na koncu življenja ni izključeval možnosti, da je naredil kakšen napačen korak.

Dr. Anton Trstenjak, psiholog, teolog in duhovnik, je o Rožmanovi vlogi leta 1994 spregovoril v intervjuju za časnik Slovenec. Tako je opisoval zgodbo o tem, kako se je mariborski škof Ivan Tomažič uprl ustanovitvi domobranstva na Štajerskem, kakor mu je prek odposlancev predlagal Gregorij Rožman. Odvrnil naj bi jim bil: »Kaj, ali hočete zlo, ki ste ga razširili v svoji ljubljanski škofiji, prenesti tudi v mojo škofijo?« Ravno ta naklonjenost ljubljanskega škofa Rožmana nemškemu okupatorju naj bi bila razlog, da je imel že omenjeni nacistični funkcionar Friedrich Rainer presenetljivo spravljiv odnos do katoliške cerkve v ljubljanski škofiji, kar drugje v Evropi ni bilo tako običajno.

Trstenjak je v intervjuju spregovoril tudi o tem, kaj naj bi se bilo v zadnjih letih dogajalo z Rožmanom: »Neki pater, ki je bil kot begunec veliko let v tujini in se je imel priložnost pogovarjati s škofom Rožmanom, mi je pripovedoval, da je škof Rožman zadnja leta svojega življenja vpričo njega izjavil: Zdaj čedalje bolj vidim, da bi bilo manjše zlo, če se ne bi z orožjem upirali komunistom. Škoda, da do tega spoznanja ni prišel med vojno.«

Rožman je po vojni živel v ZDA, umrl je leta 1959 v Clevelandu. Sodni proces zoper njega je bil leta 2007 razveljavljen, leta 2009 pa je ljubljansko okrožno sodišče kazenski pregon proti škofu dokončno ustavilo. Leta 2013 so njegove posmrtne ostanke s pokopališča slovenskih frančiškanov v Lemontu pri Chicagu prenesli v Slovenijo in jih med molitvijo in ob zvokih Mozartovega Rekviema pietetno pokopali v ljubljanski stolnici. Škof Rožman leži v kamnitem sarkofagu v kripti stranske kapele sv. Marije Magdalene.

Ob 60. obletnici njegove smrti, novembra 2019, je ljubljanski nadškof Stanislav Zore najprej navedel besede duhovnika Šege o tem, da je bil škof Rožman »žlahten Slovenec in plemenit škof«, nato pa je dodal še svojo misel, da je pogumno in zvesto nosil težo križa in naj mu božja vsemogočnost nakloni tudi plačilo.