Borščnikovo srečanje

Bistro Na vasi
Nizka 10a, Rečica ob Savinji
Tel.: 070 606 067
Na vasi ob ponedeljkih počivajo, od torka do četrtka ter ob nedeljah obratujejo od 8. do 20., ob petkih in sobotah pa podaljšajo do 22. ure.

Ambient:
visokih oken poln, svetel podaljšek hiše, temna keramika po tleh, preprosto pohištvo in oprema, ukrajinski pop na zvočnikih

Napitki:
standardni slovenski pivsko-vinski minimum plus ukrajinska vodka

Vegetacija:
za začetek so tu boršč in brezmesne verzije varenikov, pa tudi kašna sestavljena solata se najde

Dostopnost:
lastno parkirišče, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
boršč
pelmeni in vareniki

Ne tako fino:
solata z avokadom in kozicami

Skodela boršča je stala 4, porcijski odmerki pelmenov in varenikov 6, mesne kroglice s pirejem 8, solata z avokadom in kozicami 5,5, Luciferjeve monoporcijske tortice pa 3,8 evra.

»A pa vi res verjamete, da kdo tukaj kuha in prodaja boršč?« je vodja tokratne Konzumove misije zasejal dvom o ustreznosti izsledkov naših terenskih oglednikov, ki so pred nekaj meseci opazili odprtje preprostega podeželskega bistroja, ki se od drugih tovrstnih obratov po domovini razlikuje po kar resni ponudbi tradicionalnih ukrajinskih jedi. Med bukolično vožnjo po pomladno obarvanih nabrežjih Savinje se je dvom zdel upravičen, a ga je kmalu za tem, ko smo sedli za mizo bistroja Na vasi in navezali stik s simpatičnim, z vzhodnoslovanskim melodičnim govorom opremljenim mladeničem, odpihnila skodela vročega, krepkega, s koprcem potresenega živordečega boršča. Naši doušniki so imeli prav!

Med čakanjem na nadaljevanje sporeda smo priklicali še en precej meglen spomin na neko gastrovodkarsko bandanje po newyorški Mali Odesi, nato pa urno in vztrajno začeli prazniti krožnike številnih verzij tradicionalnih polnjenih testenin. Osnovno testo za vse je preprosto, zamešeno iz moke in vode, variacije pa se dogajajo pri oblikovanju in polnilu. Pelmeni so za grižljaj velike gubaste bunkice, vareniki pa so malo večji, bolj ploščati in oblikovani v polkroge. Na vasi ponujajo dve različici pelmenov – polnjene s klasično filo iz mletega mešanega mesa in čebule ter malo manjše puranove; oboje pospremijo s kislo smetano in, tako kot boršč, resnim koprovim posipom. Varenike filajo s precej večjim naborom polnil, tudi proti cukrastim jih odnese, strežejo jih s kosmi masla (morebiti bi bilo fino čez potresti še kakšno hrustljavo prepraženo čebulo), mi pa smo izbrali zelo nedolžno različico s pretlačenim krompirjem in gobami in precej kreftno s krompirjem in piščančjimi jetri – ta je res fajn, priporočamo raziskovalcem okusov!

Iz nabora domače košte smo na mizo dobili še ljubke, rahle mesne kroglice v rustikalni paradajzovi omaki in po šolsko (in to v dobrem pomenu besede) zaputran krompirjev pire, ukrajinsko spogledovanje z eksotiko v obliki solate z avokadom in kozicami pa bi bilo bolje preskočiti in že ob telefonski rezervaciji na glas in eksplicitno potrditi, da nas zanimajo tudi ukrajinske vaje v slogu francoske solate (ki ji na onem koncu pravijo solata olivier in jo pripravljajo s piščancem ali lososom) ter šašliki in drugo mesovje z žara, ki ga razhajcajo samo po predhodnem naročilu.

No, nič ne de – stvari, ki smo jih dobili in poskusili, so dovolj jasno pokazale, da se po nepretenciozno, tradicionalno domačo, tudi cenovno precej ugodno ukrajinsko košto splača zapeljati na sredino Savinjske doline, pri čemer ne bo odveč priporočilo, da bosta izkušnja in ponudba boljši, če ne uletite kar na pamet, ampak se vnaprej najavite in pomenite, kaj vas zanima. In če kdo gre, naj poroča, kako je s šašliki.