Nevedni predsednici / Očitno ne vesta, kaj pomeni beseda feminizem

Decembra 2021 je umrla temnopolta feministična avtorica bell hooks. Bila je ena najvplivnejših preučevalk rasizma in seksizma, a pisala je predvsem o ljubezni, o tem, kako lahko ta preoblikuje svet neenakosti in predsodkov. Lani je v slovenskem prevodu pri založbi Sophia izšla njena knjiga Feminizem je za vsakogar, kratek priročnik za vse, ki ne vedo, kaj je feminizem in zakaj je enako pomemben, kot je bilo pomembno gibanje za odpravo suženjstva ali gibanja za odpravo rasizma, imperializma, razrednega izkoriščanja. »Feminizem je gibanje za odpravo seksizma, seksističnega izkoriščanja in zatiranja,« je na kratko pojasnjeno v uvodu, »če hočemo odpraviti patriarhat, kar je le še eno poimenovanje za institucionalizirani seksizem, nam mora biti jasno, da vsi sodelujemo pri ohranjanju seksizma, dokler ne spremenimo svojih glav in src, dokler ne opustimo seksističnega razmišljanja in delovanja ter ga nadomestimo s feminističnim mišljenjem in delovanjem.« Feminizem je utemeljen na enakopravnosti in pravičnosti, ne predvideva, da so ženske in moški podobni ali enaki, ni gibanje, ki predpostavlja, da so ženske nasprotnice moških, feminizem je predvsem gibanje za odpravo zatiranja, vizija osvoboditve, vzpostavljanja etike vzajemne svobode, feminizem se zavzema, če zapišemo zelo preprosto, da bi imele ženske več pravic, ne pa moški manj. Kdo bi sploh lahko danes čemu takemu nasprotoval?

Lani je Slovenija dobila prvo predsednico republike in prvo predsednico državnega zbora. Je s tem prebila stekleni stolp podrejanja, so ženske vsaj v politiki postale enakopravne moškim?

Tako se je zdelo na prvi pogled. Takoj po izvolitvi je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič obula rdeče čevlje in rekla, da je »zelo vesela, da so ženske v rdečih čevljih prepoznale simbol upora proti skrajnemu šovinizmu«. Tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar je v novoletni poslanici ponosno dejala, da se končuje leto, v katerem so »ženske skočile daleč in splezale visoko«. Nataša Pirc Musar je še, ko je bila odvetnica, soustanovila združenje Ona ve, katerega namen je »medsebojno spodbujanje žensk, da bodo imele več poguma za nastope v medijih in na javnih prireditvah in bodo s tem prispevale k večji enakosti zastopanosti žensk«.

A navadno prvi pogled ne razkrije vsega. Ko je v novoletnem intervjuju na TV Slovenija voditeljica Vida Petrovčič predsednico državnega zbora povprašala, ali sama sebe dojema kot feministko, ji je ta odvrnila, da ni takšna. Zakaj? »Zato, ker v bistvu spoštujem oba spola enako, zavzemam se za vsakogar, kateremu so kršene človekove pravice ali kakšne druge pravice.« Predsedničin odgovor je nesmiseln, feminizem nasprotuje patriarhalnemu nasilju, tudi tistemu, ki ga je bila kot izpostavljena javna oseba, ker je ženska, deležna sama. Osnov feminizma, žal, ne razume niti Nataša Pirc Musar. Tudi ona je v intervjuju za Mladino povedala, da »sama sebe ne vidim kot feministko,« da raje kot o vprašanju spola govori o vprašanju »strokovnosti«.

Podpirati feminizem je vprašanje etične izbire in prvi izmed vseh bi to morali storiti predsednici.

Obe se namenoma izogibata označbi, zaradi katere bi bili razumljeni kot feministki, kakor da bi bila ta beseda psovka. Pri nas še vedno velja, da so, kot je v spremni besedi k omenjeni knjigi zapisala feministična pesnica in prevajalka Ana Makuc, »feministke zafrustrirane in zlorabljene grdavše in možače, ki potrebujejo samo to, da jih nekdo dobro pofuka«.

Zakaj je tako, zakaj toliko nerazumevanja? »Socialistična planska enakopravnost od zgoraj navzdol, ki je ženskam dala službe, vrtce in reproduktivne pravice, je zadušila tisto malo predvojnega feminizma in ga namerno demonizirala kot zahodno ideologijo,« o odnosu družbe do feminizma razmišlja sociologinja in profesorica Darja Zaviršek. »Ženske so se sprijaznile, da jim partija razlaga enakopravnost in feminizem, zato je med ljudmi ostal mit, da feministke sovražijo moške. Po letu 1991 so ugledne slovenske založbe poskrbele za prevode biserov svetovnega feminizma: Simone de Beauvoir, Shulamit Firestone, Christine de Pizan, Gisela Bock, Susan Brownmiller, bell hooks.«

»Največja težava je v tem, da množični medij feminizem predstavljajo kot nekaj slabega, četudi je feminizem gibanje za večjo družbeno pravičnost,« pojasnjuje Ana Makuc. »V primeru obeh predsednic gre za nevednost, neozaveščenost, neizobraženost. Kot da bi mislili, da bi s tem, ko bi dejali, da sta feministki, izgubili nekaj podpore. Verjetno bi jo res, a bi hkrati odprli polje razprave in razumevanja. Lepo bi bilo torej, če bi za začetek prebrali, kaj piše bell hooks.«

Podpirati feminizem je vprašanje etične izbire vsakega posameznika in prvi izmed vseh bi to morali storiti predsednici. »Pred časom sem dejala, da se je ena od političark odmaknila od podobe cankarjanske matere in je bolj podobna skandinavskim političarkam. Nauk zgodbe: odmik od cankarjanske matere še ni premik k feminizmu,« še dodaja Darja Zaviršek.