Reportaža / Najdaljše noči

Sedel sem v kuhinji stanovanja v središču Mikolajiva, mesta na jugu Ukrajine, in gledal Dmitrija Pletenčuka, kako mi na svoji strani majhne mize pripravlja sendvič z rumenim maslom in na debelo narezano salamo. Opazoval sem ga in razmišljal, da se mi sploh ne godi slabo. Prejšnji dan sem pri Igorju Golovčenku, poveljniku teritorialne obrambe v Suškivki pri Umanu (osrednja Ukrajina), opral perilo, zdaj pa mi tu glavni tiskovni predstavnik ukrajinske vojske v Hersonski oblasti na krožniku podaja sendvič in me zraven sprašuje, ali bom še enega.

»Ne, djakuju – hvala, v redu sem.«

»Naj ti ne bo nerodno reči, vendarle si najin gost.«

Dina Pletenčuk je v sosednji sobi sedela za računalnikom in pisala. Je tiskovna predstavnica vojaških mestnih oblasti v Hersonu. Dmitrij in Dina sta mladoporočenca; poročila sta se lanskega julija. Na trenutke sta še vedno precej razigrana, vendar so ti trenutki v njunem življenju redki, saj sta večino časa zatopljena vsak v svoj telefon in računalnik. Zbirata poročila s terena in jih oblikujeta v novice, ki jih potem povzemajo ukrajinski in tuji mediji. To je zgolj del njunih opravil. Sicer prebivata v Hersonu, zdaj pa sta bila v Mikolajivu, kjer so Dmitrij in drugi predstavniki lokalnih civilnih in vojaških oblasti sprejeli več kot stočlansko delegacijo ukrajinskih veleposlanikov, ki so obiskali mesto skupaj z zunanjim ministrom Dmitrijem Kulebo.

Dina tekoče govori slovensko. Od leta 2015 do 2019 je živela v Ljubljani in se preživljala s poučevanjem ruščine in ukrajinščine. Toda ne poznam je iz Slovenije. Z njo me je povezal prostovoljec Jaroslav iz Mikolajiva, ki sem ga spoznal julija v Ukrajini. Nimam več težav z razumevanjem ukrajinskega jezika, vendar sem ga vseeno vprašal:

»Ali Dina govori angleško?«

»Ne samo to, zelo dobro govori tudi slovensko.«

To sta čar in moč te mednarodno-ukrajinske mreže prostovoljcev, ki zbirajo in dostavljajo pomoč tja, kjer je najbolj potrebna. Mreža deluje kot ožilje Ukrajine. Z vsemi silami se postavlja po robu posledicam ruskega sistematičnega uničevanja civilne infrastrukture, zaradi česar ima na milijone Ukrajincev težave s preskrbo z elektriko, z ogrevanjem in z oskrbo s pitno vodo oziroma živi v popolnem pomanjkanju vsega tega. Nikoli ne bo znano, koliko ljudi je sodelovalo v tej mreži, vendar zagotovo milijoni. Samo jaz imam po štirih obiskih Ukrajine v telefonskem imeniku blizu sto kontaktnih številk, ki imajo vsaka svoj, točno določen pomen. Mreža deluje po vsem svetu. Za primer, humanitarno pomoč, ki sem jo tokrat pripeljal s seboj, so darovali ljudje od Devina (pri Trstu) in Kopra do Gornje Radgone in Prlekije. Brez njih ne bi imel česa peljati v Herson.

»Položaj je tam zdaj še posebej nevaren,« me je opozoril Dmitrij.

To sem vedel. Prav tistega dne, 24. decembra, je ruska vojska v raketiranju Hersona ubila deset ljudi in jih ranila skoraj 70. To je bil eden hujših pokolov v zadnjem času. Mesto in okolica sta sicer bombardirana vsak dan.

Herson je strateško pomembno mesto na jugu Ukrajine, oddaljeno uro vožnje od Mikolajiva. Skozenj vodi ena glavnih cestnih povezav na Krimski polotok. Mesto, v katerem je pred vojno živelo okoli 300 tisoč ljudi, leži na severnem bregu reke Dneper. Ruska vojska ga je zasedla skupaj s celotno regijo že v prvih dneh napada, na začetku lanskega marca. Nekaj časa je bilo videti, da bodo v njene roke padli tudi Mikolajiv in druga večja mesta po državi.

Mreža prostovoljcev deluje kot ožilje Ukrajine. Z vsemi silami se postavlja po robu posledicam ruskega sistematičnega uničevanja civilne infrastrukture.

Potem pa so ukrajinske sile začele protiofenzive. Ruska vojska se je bila aprila najprej prisiljena umakniti iz okolice Kijeva na severu in nato septembra iz Harkovske oblasti na vzhodu, medtem pa so Ukrajinci počasi, a zanesljivo ožili obroč še okrog Hersona. Ruska vojska se je iz mesta umaknila 11. novembra. Umik so zaznamovali videoposnetki paničnega bega njenih vojakov, ki so za seboj razstrelili še Antonivski most, da jim Ukrajinci ne bi sledili na južni breg. Herson in naselja ob reki so zdaj del fronte, Dneper pa je de facto postal tako imenovana »linija 0« oziroma črta neposrednih spopadov.

»Pa te ni strah?« je zanimalo Dmitrija.

»Seveda me je. Vsakič znova.«

Z Dino sva se dogovorila, da bom stvari, ki sem jih pripeljal (generator, električne peči, prenosne polnilce za baterije, odeje, topla oblačila in pakete prve pomoči), odpeljal v Antonivko, predmestje Hersona. Tam so razmere najhujše, je rekla. Dmitrij in Dina sta imela v Mikolajivu še nekaj opravkov, zato smo se dogovorili, da gremo v Herson v ponedeljek, 26. decembra.

25. december

Zbudil sem se ob šestih zjutraj in se odpeljal do manjše bencinske črpalke znamke WOG. O njeni lokaciji me je dva dni prej obvestil Andrij Lohmatov, lokalni novinar in prostovoljec. Dogovorila sva se, da se bom tam pridružil skupini prostovoljcev iz Kijeva in Irpinja, namenjenih v Hersonsko oblast s humanitarno pomočjo. Pet minut čez sedmo so se prikazali iz črne teme: trije kombiji in dva avtomobila. Skupaj z mojim peugeotom 807 smo zasedli ves prostor na črpalki. Andrij je prvi pristopil k meni in se mi predstavil; dotlej sva namreč komunicirala le prek aplikacije Telegram. Preostalih 11 me je zgolj bežno pozdravilo. Mudilo se jim je v notranjost trgovine, kjer so se nagnetli okrog avtomata za kavo. Jaz sem svojo že držal v rokah. Bila je zanič, vendar je vsaj prijetno grela prezeble prste.

»Poznaš pravila?« me je vprašal Andrij.

»Poznam, ampak lahko greva skozi, da si bova v vsem na jasnem.«

Glavno med njimi je bilo: ne smeš fotografirati položajev ukrajinske vojske. Potem mi je na zaslonu telefona približal zemljevid Hersonske oblasti.

»Šli bomo do vasi Oleksandrivka, ki je na bregu Dnepra. Ker so Rusi na drugi strani, se moramo držati severne strani hiš, da smo ves čas v kritju,« je razlagal.

S pogledom sem ošinil vsa naša vozila.

»Glede na to, da je moja pomoč namenjena za Antonivko, kamor grem jutri, predlagam, da moj avto ostane tukaj in da se pridružim komu od vas,« sem rekel. »Dina mi je povedala, da ruski vojaki po navadi ne streljajo na civilna vozila, vendar smo mi konvoj. Skoraj zagotovo bomo tarča. Ne koristi nam, če imamo s seboj še en avtomobil.«

Miša (Mihail) in Jura (Jurij), mlada fanta iz Irpinja, sta me sprejela v svoj kombi. Vetrobransko steklo je bilo počeno; na voznikovi strani je bil v njem še vedno zagozden šrapnel v velikosti dvoevrskega kovanca. To je še iz prvih dni po vdoru, ko so ruske sile razdejale Irpinj, sta pojasnila. Konvoj se je odpravil proti jugu. Miša je vozil, Jura pa mi je na telefonu kazal fotografije vsesplošnega uničenja mesta. Čeprav so bili skoraj vsi domovi v tej skupini zbranih prijateljev poškodovani, so se odločili, da bodo postali prostovoljci in pomagali drugim. Povezali so se v neformalno skupino, navezali stike s trgovskimi in drugimi podjetji, začeli zbirati pomoč in jo razvažati po državi s svojimi vozili. Najprej so obiskali Bučo, ki leži nedaleč od Kijeva in Irpinja. Ruski vojaki so tam med umikom konec marca ubili skoraj 500 prebivalcev.

»Med prvimi smo bili tam, tja smo prišli z našo vojsko. Bilo je grozno, trupla so ležala vsepovsod,« je pripovedoval Jura. »Veliko ljudi se je skrivalo po kleteh in sploh niso vedeli, da so se Rusi umaknili. Ko smo se približali hišam, smo na ves glas vpili v ukrajinščini, da so vedeli, da lahko pridejo ven.«

Ko se je zdanilo, je črno temo zamenjala takisto neprizanesljiva belina. Zaradi goste megle nismo videli niti 30 metrov okrog sebe. To je pa dobro, sem pripomnil. Pa ne za voznika, je dejal Jura. Megla nas bo varovala pred ruskimi vojaki, sem ga podučil. Vendar se ni obdržala. Takoj ko se je dvignila, se je razkrilo opustošenje vse okoli nas: uničene bencinske črpalke, izropane trgovine, požgane hiše in bombardirane obrtno-industrijske objekte. Ko na cesti skorajda ni več drugih vozil, takrat veš, da vstopaš na dejansko vojno območje. Kakih 15 kilometrov pred Hersonom smo zavili na desno. Peljali smo se skozi Nadeždivko in se čudili, ker so bile vse hiše cele.

Prva vas, v kateri smo se ustavili, je bila Tomina Balka, ki leži pet kilometrov od Dnepra. Tudi tu na prvi pogled ni bilo videti sledi vojne. Konvoj je parkiral poleg manjšega parka. Prostovoljci so si nadeli neprebojne jopiče, nekateri med njimi tudi čelade in začeli klicati ljudi po megafonu. Kmalu se je za enim od kombijev oblikovala vrsta nekaj ducatov v glavnem ostarelih ljudi. Prostovoljci so jim delili vreče z osnovnimi živili, higienske potrebščine, sveče in topla oblačila. S seboj so imeli še velike zaloge pasje in mačje hrane in so jo posebej razdelili tistim, ki imajo hišne ljubljenčke. Ljudje so s hvaležnostjo sprejemali pomoč, vendar se jim je na obrazih kazala vidna utrujenost in razpoloženje je bilo podobno vremenu – precej turobno, zato so jih prostovoljci spodbujali z občasnimi vzkliki: »Slava Ukrajini!« Na to so ljudje odgovarjali: »Herojem slava!« Po kakšni uri smo nadaljevali pot.

»Opazil sem, da ste se z ljudmi pogovarjali pretežno rusko,« sem dejal.

Ozemlje današnje Ukrajine je bilo v zgodovini razdeljeno med različne imperije in na jugu ter vzhodu države se je ohranil vpliv Rusije, ki se kaže v tem, da ljudje tam govorijo predvsem rusko ne glede na svojo dejansko narodnost.

Nekaj časa zreš v nebo in čakaš na tisto srhljivo žvižganje prihajajočih granat, potem pa se navadiš na okolico, sprejmeš položaj in začneš delati.

»Ukrajinščina, ruščina – to za nas ni problem. Edino v Izjumu smo se počutili precej neprijetno,« je rekel Jura. Izjum je mesto na vzhodu, ki so ga ukrajinske sile osvobodile septembra. »Ko smo tam delili pomoč, nekateri ljudje niso hoteli reči ’Herojem slava’. Ne podpirajo Ukrajine. Izjum je siva cona. Pazi se, če boš šel tja.«

Bolj ko ukrajinske sile prodirajo na vzhod in jug, bolj morajo biti pozorne na morebitne proruske saboterje in vohune, zato po osvoboditvi krajev po navadi najprej sledi iskanje ljudi, ki so sodelovali z ruskimi okupacijskimi oblastmi in vojsko.

Prišli smo do Dnepra in zavili proti Oleksandrivki. Tu ni bilo več nobenega dvoma, kje smo. Skoraj vse hiše so bile uničene zaradi nenehnega obstreljevanja. Na levi smo razločno videli široko reko in južni breg. Na nekaterih hišah je z belo barvo pisalo: »Tut živut ljudi.« Tukaj živijo ljudje. Ustavili smo se poleg enega takega napisa na ozki cesti sredi Oleksandrivke in se spogledovali, kam naj gremo. Iz daljave je bilo slišati zamolklo bobnenje. Ljudje so začeli preklinjati »orke«, kakor Ukrajinci imenujejo ruske vojake, potem pa je obveljalo mnenje, da so to vendarle topovi ukrajinske vojske; zvoke je namreč mogoče razlikovati. Ukrajinske sile so bile vkopane okoli vasi, vendar njihovih položajev nismo videli niti enkrat. Ljudje so začeli prihajati k nam in prevzemali pomoč. Povedali so, da so jim ruski vojaki postrelili živino, ropali, se znašali nad prebivalci in jih nekaj tudi ubili. Navkljub vsej propagandi, ki bruha iz Kremlja, ruski vojaki v Ukrajini vedo, da niso osvoboditelji, temveč zgolj okupatorji, ki za seboj puščajo opustošenje, množična grobišča in travme. Kakršnekoli utvare so morda imeli na začetku, so se že zdavnaj razblinile in ostalo je samo še smrtno sovraštvo, ki se krepi na obeh straneh.

Tu se nismo mogli sprenevedati, da lahko karkoli naredimo v zvezi s svojo varnostjo. Nizke in večinoma porušene hiše niso zagotavljale nikakršnega kritja. Nekaj časa zreš v nebo in čakaš na tisto srhljivo žvižganje prihajajočih granat, potem pa se navadiš na okolico, sprejmeš položaj in začneš delati. Lotil sem se fotografiranja ruševin in uničenih ruskih tankov ter oklepnikov, pri čemer so me ljudje opozarjali, naj ne hodim s ceste, ker vsepovsod ležijo neeksplodirane kasetne bombe in mine. Zakaj potem vi vztrajate tukaj, sem jih vprašal. Zato ker so tu naši domovi, so rekli in dodali, da je najhujše v bistvu že za njimi. Zdaj bo treba samo še preživeti zimo. Bombardiranja niti omenjali niso.

Ko smo zapustili Oleksandrivko, smo se začeli vračati, še vedno dodobra natovorjeni. V vasi Sofijivka smo naleteli na podoben humanitarni konvoj in zato nadaljevali do kraja Bilozerka, kjer smo ljudem izročili večino preostale pomoči. Prostovoljci so se odločili, da bodo zadnje zaloge razdelili prebivalcem Čornobajivke, severnega predmestja Hersona. Skozi mesto smo se peljali v tišini in s pogledi oprezali okoli sebe. Herson je bil manj razrušen, kot sem pričakoval, vendar so bile številne stavbe poškodovane zaradi šrapnelov ali povsem uničene, ker so jih zadele vodene rakete. Vsaj mi smo imeli srečo. Nobena bomba ni padla v našo bližino. Ob štirih se je zmračilo, in ko smo se vrnili v Mikolajiv, je bila že spet črna tema, za katero se mi je zdelo, da nekako pooseblja trpljenje milijonov Ukrajincev v teh najdaljših nočeh brez svetlobe in toplote.

26. december

Vse je potekalo zelo hitro. Ker sta Dmitrij in Dina iz Mikolajiva odšla že ob petih zjutraj, sem se v Herson pripeljal sam. Okrog osmih sem prispel v mestno središče in parkiral nedaleč od Trga svobode, kjer se je dva dni prej zgodil pokol. Strah je kot mraz. Zelo težko ga je odmisliti. Nekje v daljavi, vendar ne zares daleč, je ravno potekalo obstreljevanje mesta. Za dober znak sem štel to, da se mi grmenje vsaj ne približuje.

Dina je prišla skupaj s Serhijem Ivaščenkom, vodjo lokalne oblasti v Antonivki, vzhodnem predmestju Hersona. Oba sta nosila neprebojen jopič in čelado. Serhij mi je takoj podal svojo, ko je videl, da sem brez zaščite.

»Najbolje bo, da gremo takoj,« je rekla Dina in se mi pridružila v avtu.

Videl sem, da je živčna, in sklepal, da je to zaradi natrpanega urnika, ki mi ga je omenila po telefonu. Serhij se je usedel v svoj avto in mi nakazal, naj mu sledim. Ni trajalo dolgo, da sem dojel, da se vozimo naravnost proti grmenju.

»Te eksplozije …« sem rekel. »To je Antonivka?«

»Tako je.«

Um včasih preprosto noče sprejeti.

»Čakaj malo … Vse te bombe padajo na Antonivko?«

Sodeč po bobnenju so padale druga za drugo, brez predaha.

»Antonivka je pekel. V zadnjem mesecu je bilo tam zadetih že okoli 500 hiš. S Serhijem sva pravkar prišla s sestanka z županom Hersona. Pogovarjali smo se o tem, da bi bilo treba kmalu odrediti obvezno evakuacijo. Mestna oblast se resnično trudi, da vsak dan zagotovi ogrevanje in vodo karseda veliko ljudem. Elektrike pa v Antonivki ni. Mestna administracija se trudi tudi vsaj za silo sanirati poškodovane domove ljudi, vendar se v takšnih razmerah ne da narediti veliko. Za zdaj nam je vsaj vreme naklonjeno, ampak napovedi za januar kažejo, da bo pritisnil hud mraz, in takrat bodo razmere postale dokončno nevzdržne.«

V nekem trenutku smo se znašli povsem na odprtem. Desno od nas je bil porušeni Antonivski most. S Serhijem sva občutno pospešila in zapeljali smo v Antonivko, iz katere so se dvigovali poševni stebri temnega dima. Čez približno pet minut smo se ustavili pred manjšo hišo, označeno z zelenim križem; tu je bila zdravstvena ordinacija. Prizor je bil precej nestvaren. Pred hišo so nas pričakali zdravnica in 12 lokalnih prostovoljcev, deset žensk in dva moška. Segli smo si v roke.

»In?« sem zavpil.

»Kakšna je torej situacija?«

»Normalna,« je rekla ena od gospa.

»Normalna?« sem vprašal in pokazal proti nebu.

»To je beseda, ki ste jo izbrali – normalna?«

»Pa je, ja,« so pritrdili drugi in vsi skupaj smo prasnili v smeh.

V nekem trenutku smo se znašli povsem na odprtem. S Serhijem sva občutno pospešila in zapeljali smo v Antonivko, iz katere so se dvigovali poševni stebri temnega dima.

Potem je počilo nekje blizu nas; zdrznili smo se, se zresnili in brez nadaljnjega odlašanja znesli stvari v hišo. Dina in Serhij sta prejšnji dan premlevala, kam dati generator, da bo koristil čim več ljudem, in izbrala to ordinacijo. Ko smo izpraznili avto, so mi prostovoljke poklonile tradicionalni kolač z orehi in rozinami, ki mu v Ukrajini pravijo »kalač«. Ko smo postopali in se fotografirali pred hišo, me je prešinila misel, kako sprevrženo je vse skupaj, kajti ena sama granata bi lahko povzročila veliko preveč nepotrebnih žrtev, vendar sem po drugi strani razumel, da je tako zelo pomembno, da se spoznamo in se na koncu tudi objamemo, da v tem peklu ohranimo to osnovno človečnost, ki jo hoče zatreti in uničiti rusko nasilje v Ukrajini. So generatorji in so topli objemi – oboje je pomembno.

Z Dino sva se usedla v avto in speljala. Na tej točki sem hotel samo živeti, nič drugega. Na najini desni, kakih sto metrov naprej, je padla še ena granata. Nisva videla eksplozije. Hiše ob cesti so zakrivale pogled; izza njih se je proti nebu zavrtel nov steber temnega dima. V avtomobilu naju je premetavalo sem ter tja, ko sem divjal okoli 150 kilometrov na uro čez luknje v cestišču. Poleg vsega me je bilo zdaj strah tudi tega, da naju bom ubil v prometni nesreči. Ko sva prišla nazaj v središče mesta, me je vprašala, ali sem v redu.

»Če bi mi kdo včeraj rekel, da si bom oddahnil, ko bom prišel v središče Hersona, ne bi vedel, kaj za vraga mi hoče ta človek povedati.«

Poslovila sva se na hitro, kajti mudilo se ji je na naslednji sestanek, jaz pa sem se odpeljal nazaj proti Mikolajivu. Moje delo v Ukrajini še ni bilo končano, vendar sem zdaj vedel, da je najhujše za mano. In da so za vsemi nami te najdaljše noči v letu. Dnevi so se začeli daljšati. Ta misel se mi je zdela tako pomembna, da sem se ustavil ob neki uničeni bencinski črpalki, izvlekel telefon iz žepa in začel brskati po spletu, dokler nisem prišel do podatka, da je v Ukrajini 26. decembra dan za 19 sekund daljši kot 25. decembra. Teh 19 sekund se mi je v tistem trenutku zdelo zares veliko. Bile so neprecenljive.

Andrij, Jura, Miša in njihovi prijatelji nadaljujejo humanitarno delo po vsej Ukrajini. Dmitrij in Dina sta še vedno v Hersonu. Prek aplikacije Signal sem jo pobaral, kako se kaj držita. Odpisala je: »V redu sva, hvala! Samo brez vode, elektrike in malo hladno je, ampak plin pa je:)).«

Ko sem to prebral, me je prevzela neka čudna, neotipljiva otožnost. Potem pa sem si rekel: ampak vsaj dnevi se daljšajo. Ker kaj lepega si moraš reči. Sicer ti ostane samo tema.

Več fotografij v fotogaleriji spodaj.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•