Politika je ženskega spola

Lansko leto je po deležu žensk, ki so zasedle različne položaje v politiki, rekordno v slovenski zgodovini. Aprila se je v državni zbor uvrstilo 36 poslank, to je 40 odstotkov poslancev in največji delež poslank do zdaj. Tudi predsednica državnega zbora je ženska, v zdajšnji vladi imamo kar sedem ministric, dobili pa smo še prvo predsednico države. Vse našteto so dokazi, da se delež žensk v slovenski politiki povečuje. To pa ne pomeni, da seksizem in mizoginija izginjata iz nje in iz politične razprave.

Odkrit seksizem še vedno ni redkost, lani ga je bilo v predvolilnem času in po imenovanju novih političark na položaje kar veliko. Ena od najbolj pozornost zbujajočih zgodb je bila zagotovo tista o »neprimerni« izbiri čevljev predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič. Bizarne količine pozornosti je bila deležna tudi zaradi pozdrava na rdeči preprogi pred državno proslavo. Tomaž Štih, kolumnist Siola in ena najpomembnejših referenc med tistimi, katerih tvite retvita Janez Janša, jo je na Twitterju brez zadržkov označil za »kurtizano, ki ve kako ustreči moškemu in ga s tem prepričati v njeno imenovanje«. Zaradi združevanja muzejev, ki se ukvarjajo z novejšo zgodovino, je bila veliko neprimernih pripomb deležna tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko. Predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Lojze Peterle jo je označil za »nagajivo punčko v peskovniku«, ki naj že enkrat odraste. Po predsedniških volitvah pa se je po Twitterju veliko govorilo o poslanki Evi Irgl in pomočnici direktorja Instituta Jožef Stefan Romani Jordan, ki naj bi bili po besedah medijev poraženca na predsedniških volitvah Anžeta Logarja »potolažili« s svojim videzom, pri katerem so bile najopaznejše visoke pete. Čeprav je torej v slovenski politiki vse več političark, to nikakor ne pomeni, da mizoginija iz politike izginja. Moški v njej niso deležni niti približno podobne obravnave.

Širša javnost se še vedno pretirano rada ukvarja z videzom političark, njihovim družinskim življenjem in prejšnjo poklicno potjo, še posebej, če na teh področjih niso nastopale v »tradicionalno ženskih vlogah«. Političarke javnost praviloma presoja na podlagi tega, kar velja za stereotipno ženskost oziroma za oddaljevanje od nje. Temu se izogne le redkokatera, pravi socialna psihologinja in docentka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (UL) Metka Mencin. »To ukvarjanje z njihovo zunanjostjo in z njihovim zasebnim življenjem namesto s politiko, ki jo zastopajo in uveljavljajo, je izraz podcenjevanja njihovega dela in je podcenjujoče tudi, ko jih predstavljajo v pozitivni podobi. Sicer drži, da je zasebno življenje vseh javnih osebnosti medijsko zanimivo, vendar se navadno obravnava spolno specifično.« Spolni stereotipi delo političark zaznamujejo drugače. Tako je sprejemljivo in od njih pričakovano, da bodo delale na področjih, ki so podaljšek »materinske vloge« in neredko veljajo za politično manj pomembna, kot je na primer sociala. »Političarke, ki posežejo na druga področja, lahko z veliko verjetnostjo pričakujejo ostrejše kritike, ki so neredko izrazito osebne,« je opozorila Metka Mencin. Po podatkih iz raziskav ženske, ki vstopajo v prostore moške prevlade, pogosto izkusijo strah pred potrditvijo negativnih stereotipov o ženskah in se zavedno ali nezavedno izogibajo položajem, kjer bi s svojimi dejanji lahko potrdile, da so na primer neodločne ali čustvene, in s tem podkrepile stereotip. »Bolj ali manj se zavedajo, da se bo njihovo delo ocenjevalo bolj kritično, zato ne preseneča, da so političarke v povprečju praviloma bolj izobražene od politikov; to velja tudi za Slovenijo,« poudarja Metka Mencin.

V slovenskem političnem prostoru velja nenapisano pravilo, naj ženske v politiko načeloma vstopajo pozneje v življenju, ko so si kariero že ustvarile na drugem področju in so njihovi otroci že odrasli.

Političarke, ki zasebnega življenja v javnosti ne poudarjajo – niso matere, žene ali pa se njihov videz ne ujema s stereotipno podobo »prave slovenske ženske«, so na tapeti še precej pogosteje. »Te ženske večkrat rušijo vladajoči spolni red, saj ne izpolnjujejo dolžnosti, ki veljajo za naravne dolžnosti žensk, stopajo na področja, ki se bolj ’spodobijo’ za moške, pa še samozavestne so in razglašajo svojo avtonomnost kot nekaj samoumevnega,« pravi Mencinova in dodaja, da zato veljajo za manj spodobne. To prepričanje se še stopnjuje, če so poleg tega mlade, to je poudarila tudi sociologinja in profesorica na Filozofski fakulteti UL Milica Antić Gaber: v politiki so posebej pod udarom ženske, ki prihajajo iz civilne družbe, ženske, ki se zavzemajo za pravice žensk in marginaliziranih skupin, feministke. »Pa ne samo pri nas, tudi v drugih državah, celo v nekaterih, ki so precej pred nami, kar zadeva uresničevanje pravic žensk in enakosti spolov. Take primere najdemo na Švedskem v zvezi s predsednico vlade ali na Finskem v obliki reakcij na pet ministric. Tega na primer ni bila deležna Angela Merkel, ker je njen tip ženskosti bliže ‘materinskemu ženskemu idealu’, v primerjavi z mladostno in živahno finsko predsednico Sanno Marin,« navaja Milica Antić Gaber. Opazk zaradi mladosti je bila na primer pri nas deležna Katarina Kresal, ko je pri 34 letih prevzela vodenje stranke Liberalna demokracija Slovenije (LDS) in jo je takratni strankarski kolega označil za nedolžno, lepo in pametno. Dober in bolj aktualen primer je direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač, ki gre zaradi svoje mladosti in jasnih načel, ki jih samozavestno zagovarja, v nos številnim starejšim politikom. »Ko se ženska znajde na visokem političnem položaju, še posebej, če ne ustreza standardom tega polja, če je mlada, zagnana in ima svoje ideale, se mora pripraviti na vse mogoče reakcije, zastraševanje, seksistične opazke, grožnje in mizogine izpade,« pravi Milica Antić Gaber.

Zadnje čase je mogoče občutiti tudi vračanje k tradicionalnejšim vrednotam in poveličevanje teh, kar na plan spet prikliče vprašanja o ženskih in moških vlogah, ki bi morala biti že davno pozabljena, vsaj v javnih delovnih prostorih. Po osamosvojitvi se je začelo obdobje retradicionalizacije, ki ženskam ne pomaga več pri žongliranju z vsemi od njih zahtevanimi vlogami, pravi sociologinja Deja Crnović. Umika se ideologija postavljene infrastrukture za vzgojo otrok in dostopnih vrtcev, spet pa se poveličuje materinstvo, ki kot vloga tradicionalno pripada ženskam in ga družba ponovno oblikuje v poslanstvo in ideal. »Vsaka ženska, ki se odloči za kariero v politiki, mora dokazovati, da s tem ni izdala svoje primarne vloge, moški pa lahko vse življenje delajo v politiki, ne glede na družinski status in starost, in njihovo delo ni nikoli problematizirano. Zgodovinsko gledano so ženske v politiko prišle zelo pozno, in čeprav se nam njihovo mesto v njej zdi samoumevno, je treba nekatere še vedno znova prepričevati, da ženska v politiki ni nič čudnega,« opozarja Deja Crnović in dodaja, da sovražna razprava še obstaja, a v milejših oblikah. Res je, da je od primera Pavla Ruparja in njegove zahteve po pregledu mednožja poslank Majde Širca in Majde Potrata preteklo veliko časa, a se lahko številni primeri spletnih napadov na političarke z njim brez težav kosajo.

Politika je, žal, še vedno precej na široko pojmovana kot moško polje delovanja, ne več kot izključno, ampak prednostno področje delovanja moških, pravi Milica Antić Gaber. »Ženske niso povsem nezaželene, a hkrati tudi niso povsem sprejete v tem polju, političnih institucijah ali na pomembnih mestih odločanja. Še vedno se zdi, da so obravnavane kot vsiljivke. Če se obnašajo po pravilih in praksah, ki so jih v tem polju razvili moški, so označene za povzpetnice, karieristke. Če se ne obnašajo v skladu s standardi in normami tega polja, pa jih označujejo za neprimerne, ne dovolj dobre, preblage, skratka, neprimerne za politiko,« je še povedala. To je poudarila tudi Metka Mencin: institucionalna politika je sinonim za moč, oblast in racionalnost, vse troje pa so še vedno sinonimi za moškost. »Vedno večja politična participacija žensk ne ogroža le moške premoči v politiki – ogroža tudi spolni režim, ki ga patriarhalna ideologija še vedno relativno uspešno prodaja kot naravnega,« verjetno prav v tem tiči ključni razlog za to, da ženske na pozicijah simbolne in praktične politične moči doživljajo bolj ali manj odkrit odpor. Veliko pove tudi podatek iz raziskave Politično polje, zasebno življenje in vstopanje žensk v politiko iz leta 2012 – z njo sta Milica Antić Gaber in Irena Selišnik preverjali možnosti vstopanja žensk v politično polje – o velikem deležu prebivalstva, ki se strinja s trditvijo, da so moški boljši politični voditelji od žensk. Čeprav se je mogoče v zadnjih letih javno mnenje o ženskah v politiki spremenilo, je do njih sovražni pol, ki jih v praksi še vedno obravnava kot manj pomembne, očitno še vedno zelo prisoten. »Ko sem pred časom delala raziskavo in intervjuje z ministricami in poslankami, je bilo zaznati, da skrb za otroke, družino in gospodinjstvo ostaja njihova tudi po vstopu na visoke politične položaje, za njihove kolege pa to ne velja, pri njih ta skrb pade na ramena partnerk. Kako je z vstopom mlajših žensk v politiko, ne vem, upam pa, da se je kaj spremenilo v njihov prid in da zdaj njihovi partnerji prevzemajo vsaj del te odgovornosti nase,« je o raziskavi in ugotovitvah iz nje povedala Milica Antić Gaber. Deja Crnović je na vprašanje o mladih političarkah odgovorila, da v slovenskem političnem prostoru, žal, velja nenapisano pravilo, ki pravi, da ženske v politiko načeloma vstopajo pozneje v življenju. »Praviloma po tem, ko so si kariero že ustvarile na drugem področju in so njihovi otroci že odrasli, s čimer širšo javnost prepričajo, da so za to delo ‘sposobne’. To, da bi šla ženska v politiko, ko ima še manjše otroke, se dojema skoraj kot greh,« je opisala realnost številnih političark. Eden od dobrih primerov je Alenka Bratušek, ki so ji na začetku premierskega mandata očitali, da nosi kratka krila in neprimerne čevlje, zaradi česar je kmalu zatem začela objavljati fotografije, ki jo prikazujejo, kako doma kuha in skrbi za družino. »To je, žal, postala edina obramba, da se političarka zavaruje pred komentarji in s tem razgrete tradicionaliste potolaži, da skrbi za biološki red in nacionalistične vrednote,« je povedala Deja Crnović. Poudarila je še, da je zelo pomembno zavedanje, da se v Sloveniji v politiki srečujemo predvsem z belkami s pretežno slovenskimi priimki. Le kaj bi se šele zgodilo, če bi na politični parket stopila ženska, ki ne ustreza nobeni od teh kategorij.

V Sloveniji imamo v politiki opraviti predvsem z belkami s pretežno slovenskimi priimki. Kaj bi se zgodilo, če bi na politični parket stopila ženska, ki ne ustreza nobeni od teh kategorij?

Čeprav se mogoče politična razprava med moškimi in ženskami v javnosti izboljšuje, so zaradi družabnih omrežij in spletnih medijev, ki vztrajno odpirajo nove kanale za sovražni govor, neprimerni komentarji še vedno pogosti, posebej na Twitterju. »Očitno se takšne opazke zdijo legitimne in več kot to, za takšne komentarje se pričakuje odobravanje ali celo aplavz. Drugače si ne morem pojasniti načina, kako na primer starosta slovenske politike Lojze Peterle naslavlja ministrico Asto Vrečko. Sporoča ji, naj bo tiho, ker je mlada ženska, ki se upira kar tako, brez razloga. Peterle ni anonimna oseba na spletnih omrežjih, je javna osebnost in vsaka taka osebnost nosi bistveno večji delež odgovornosti za svoje izjave kot anonimneži na spletu,« je opozorila Metka Mencin. Podobno trdi Deja Crnović: pri diskreditiranju političark gre najpogosteje za obravnavo, kot da za politiko niso dovolj zrele, ali pa jih razčlovečijo kako drugače. »Realni in virtualni svet sta pomešana in prepletena, mnogi si v virtualnem svetu privoščijo marsikaj, česar si v realnem ne bi. Ta praksa se širi tudi z najvišjih mest političnega odločanja, kjer prevladujejo starejši moški. Ko pa zdaj na pozicije prihajajo ženske, stare nekaj več kot 40 let ali manj, se ti moški počutijo ogrožene in zato posegajo ne samo po pokroviteljstvu, ampak tudi po nesprejemljivih praksah, žalitvah in verbalnem nasilju,« pravi Milica Antić Gaber in dodaja, da odgovornost nosi širša javnost – takšno početje politikov mora vsekakor obsoditi.

Pogledi, za katere smo mislili, da so že zdavnaj izkoreninjeni, so torej, žal, še vedno prisotni, v ideologiji dela in v celotni družbi. Res pa je tudi, da politika na področju enakopravnosti spolov in izkoreninjanja seksizma še najbolj zaostaja in se premika zelo počasi, pravi Deja Crnović in opozarja, da bodo seksistični in mizogini očitki delovali, dokler bo seksizem prisoten in bo imel med ljudmi moč. Po mnenju Metke Mencin se mora družba na izključevalne govorne in druge prakse odzivati na različnih ravneh, v vsakdanjem življenju, pri političnem, strokovnem in znanstvenem delu, predvsem pa javno. »Podcenjujočih in sovražnih komentarjev ne bomo mogli preprečiti, lahko pa jih zavrnemo z izjavami in praksami. Odzovemo se lahko racionalno ali spontano duhovito, oboje je učinkovito. Eden zadnjih odzivov na poskus diskreditacije političarke je bil izjemen: mislim na tviterašice, ki so z duhovitimi pozivi, naj obujemo rdeče petke, in poslanke, ki so v parlament prišle v rdečih čevljih, odgovorile na poskus degradacije novoizvoljene predsednice državnega zbora. Res, šah mat v dveh potezah. Brez sovražnih besed, brez zagrenjenosti, z veliko smeha. Po drugi strani pa smo bili pred leti priča razmeroma strpnemu odgovoru evropskega parlamenta na besede poljskega poslanca Janusza Korwina - Mikkeja, ki je zagovarjal plačno diskriminacijo žensk, češ da so šibkejše, manjše in manj inteligentne od moških. To, da s takšnim govorjenjem ni presenetil, ni opravičilo za to, da se takšno govorjenje tolerira,« je še opozorila.