Proti betonizaciji Sore

V največ mesecu dni bo občina Škofja Loka pripravila skupen sestanek predstavnikov občine, strokovnjakov za urejanje voda in predstavnikov civilne pobude Varuhi Sore, s čimer se bo začel dialog o mogočih konkretnih popravkih sedanjega predloga protipoplavne zaščite. To je epilog torkove javne seje, med katero se je napolnil škofjeloški Sokolski dom; prišel je tudi župan Tine Radinja.

Škofjo Loko je zadnja večja poplava Poljanske Sore prizadela oktobra 2014, protipoplavne rešitve pa na papirju nastajajo že vsaj od poplav v devetdesetih letih. Sedanji občinski projekt ima zametke v leta 2013 izbranem projektu biroja Ravnikar Potokar, ki je bil nato na podlagi mnenj strokovnih deležnikov nekoliko spremenjen, za nastalo različico pa na občini zdaj pripravljajo dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja.

A rešitve iz projekta, kot je na javni seji opozorila biologinja Polona Pengal iz Zavoda Revivo, bolj sodijo v osemdeseta in devetdeseta leta, ko se je protipoplavna zaščita zagotavljala z betonizacijo brežin in rečnih strug, in bistveno premalo vključujejo sonaravne trajnostne protipoplavne rešitve. Te zadnja leta vpeljujejo v številnih državah EU, skladne pa so tudi z zavezo iz evropskega zelenega dogovora, ki do leta 2030 predvideva povrnitev 25 tisoč kilometrov evropskih rek v prosto tekoče stanje. Iz tega naslova je zanje na voljo tudi evropski denar.

Župan je v uvodu opomnil, da bo projekt deležen presoje vseh pristojnih institucij, od direkcije za vode do Agencije RS za okolje, in da zato ni strahu, da bi kaj naredili narobe. Toda iz občinstva je takoj dobil »klic«, naj neha prelagati odgovornost, saj projekt kroji občina. Župan, ki občino vodi od leta 2018, je sicer že leta 2021 prejel več pripomb občanov na razgrnjeni projekt, zlasti lastnikov vodnih in priobalnih zemljišč. Opozarjali so, da rešitev ni celostna, saj v nekaterih delih reko oži in pospešuje, s čimer se povečuje verjetnost poplav na območjih nizvodno, uprli so se tudi rešitvi z montažnimi paneli, ki naj bi bili nameščeni na stavbe in ki naj ne bi bili primerni za hudourniško Soro. Projekt predvideva še uničenje tolmunov, dreves in naravnih kopališč so opozarjali občani, predstavnik Ribiške družine Sora pa je v torek spregovoril tudi o verjetnem izginotju ribje vrste. »Govorite, da se bo različica projekta izbrala na podlagi analiz stroškov in koristi. Vendar kako se upošteva ’strošek’ izginule vrste?« je (retorično) vprašal. Krajinska arhitektka Darja Matjašec je pri tem opozorila, da mora biti v stroškovno primerjavo različic zajeto daljše časovno obdobje, upoštevani morajo biti stroški dolgoročnega vzdrževanja, ne le izvedba investicije.

Več krajanov je opozorilo na veliko gmotno škodo in človeške stiske, ki so jih povzročile zadnje poplave, občinski svetnik iz SLS pa je nekoliko porogljivo vprašal, ali bomo torej ljudi selili, če si prizadevamo predvsem za tekočo reko in sonaravne rešitve. Polona Pengal iz Zavoda Revivo je odgovorila, da glede na podnebne spremembe in cikel padavin pravzaprav ni vprašanje, ali se bo treba z nekaterih izpostavljenih območij izseliti, ampak kdaj.

Kam se bo razvijal projekt, ki je pod lupo lokalne javnosti, bo kmalu jasno. Škofjeloški občini gre vsaj priznanje, da se pogovarja z ljudmi in omogoča dialog o posegih v prostor. Številne občine pri tem zatajijo, to se je zgodilo v Ljubljani pri množični sečnji dreves na Rožniku.

Škofjeloški projekt naj bi bil financiran iz Načrta za okrevanje in odpornost, torej iz denarja EU za postcovidni razvoj. Načrt je nastal pod prejšnjo vlado, ravno pri projektih protipoplavne zaščite pa se je že ob priglasitvi pojavljal precejšen dvom tudi presojevalcev v EU, ali bodo ti projekti izvedbeno res zeleni. Bivši minister za okolje Andrej Vizjak jih je zapakiral pod »zeleni prehod«, čeprav so se nakazovali megalomanski suhi zadrževalniki in podobni betonski obrečni kolosi, ki so jih veseli zlasti gradbinci.