Oltar domovine

Če bi poslušali samo osamosvojitelje, Janeza Janšo, Dimitrija Rupla, Jelka Kacina in Lojzeta Peterleta, bi se zdelo, da Sloveniji grozi apokalipsa, večno pogubljenje. Pravijo, da se dogaja »oblastno lomastenje in grobo uveljavljanje politične sile«, odločitve vlade so »nedržavotvorne, nepotrebne in škodljive«, vse skupaj naj bi vodilo k »zgodovinskemu izbrisu«, vlada pa naj bi kot kolektivni organ povlekla »izdajalsko potezo«. Napovedani so protesti, pripravlja se interpelacija, hkrati pa konspirativno nastaja »akcijski načrt v obrambo samostojnega muzeja osamosvojitve«. Zakaj toliko hude krvi?

Vlada Roberta Goloba je storila, kar je napovedala že pred meseci. Prejšnji teden je sprejela sklep o združitvi Muzeja novejše zgodovine z Muzejem slovenske osamosvojitve. Nastal je nov javni zavod, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, na kratko poimenovan MuZXXI, katerega namen je »zagotavljanje transparentnega in kvalitetnejšega strokovnega dela v korist ohranjanja ter valorizacije nacionalne dediščine, njene izobraževalne vloge in ohranjanja kolektivnega zgodovinskega spomina«.

Odločitev o združitvi obeh muzejev je v ponedeljek podprla stroka, konkretneje Skupnost muzejev Slovenije, Slovensko muzejsko društvo in ICOM Slovenija (Mednarodni muzejski svet). Ti so v skupni izjavi zapisali, da smo v Sloveniji priča »ideološkim diskvalifikacijam in delitvam, paradoksalno ravno ob zgodovinskem dogodku, ki je uspel, v trenutku odločitve, to plebiscitarno preseči«.

Osamosvojitev ni bila le projekt političnih elit, vključevala je več kot samo karierne politike. Muzej, ki je nastal po strokovnem premisleku, bi to znal pokazati. Muzej, ki je nastal zaradi politike, ne.

Zapisali so še, da je do sedaj »avtonomija stroke, ne politika, muzejem skozi zapovedano strokovnost in etičnost narekovala še posebej skrbno zbirati tudi relevantno gradivo zgodovinsko tako pomembnega dogodka, kot je bil akt osamosvojitve«. Na koncu so dodali, da »združitev muzejev lahko prinese pozitivne učinke, saj se je s tem muzej, ki v svojih zbirkah hrani najpomembnejše artefakte tega obdobja, kar je za dobro strokovno interpretacijo in sodobno postavitev osnovnega in ključnega pomena, pomembno kadrovsko okrepil«.

Če večina muzejske stroke podpira vladno odločitev, se je treba vprašati, zakaj osamosvojitelji do tega kažejo takšen odpor. Odgovor na to vprašanje ni težak. Sporni Muzej slovenske osamosvojitve je bil ustanovljen 4. marca 2021. Ustanovila ga je zadnja Janševa vlada, a mu ni namenila dovolj kadrovskih in proračunskih virov, hkrati pa je bil nastanjen na začasni lokaciji na Jamovi cesti. Način ustanovitve in spotikajoče se delo tega muzeja kažeta, da njegov osnovni namen ni bil predstavljanje osamosvojitvenega obdobja, pač pa je za njegovo ustanovitvijo stal politični premislek. S tem ni nič narobe, vsaka oblast ima pravico, da ustanavlja javne muzeje, a Janševa oblast je to naredila površno, nespretno, podcenjujoče. Takšno rokohitrstvo je bilo pričakovano. Resen muzej, resna institucija bi lahko osamosvojitev predstavila na način, ki tej oblasti ne bi bil všeč.

Politiki, ki ne znajo veliko povedati o prihodnosti, raje govorijo o preteklosti. In če jim pripoved o njej ni všeč, jo prikrojijo po svoje. Ker je zgodovina vedno hči svojega časa, ljudje preteklo dogajanje dojemamo skozi preobleko, ki jo narekuje sedanjost, nekateri svojo vlogo pri nastanku samostojne in demokratične Slovenije namenoma povzdigujejo. Seveda ni vseeno, kaj so pred 30 in še nekaj leti počeli Peterle, Janša, Rupel in Kacin – ta res lepa družba vrlih osamosvojiteljev, ki je še nedavno tako ali drugače sodelovala pri poskusu spremembe demokratične Slovenije v avtokratsko Madžarsko – a pomembnejše je, kaj so v tistem času počeli ljudje, celotna družba. Osamosvojitev ni bila le projekt političnih elit, kdor je sposoben narediti obrat, hitro opazi, da je vključevala več kot samo karierne politike. Muzej, ki je nastal po strokovnem premisleku, bi to znal pokazati. Muzej, ki je nastal zaradi politične odločitve, ne.

Kulturolog dr. Mitja Velikonja že desetletja razgrajuje in pojasnjuje pomen političnih mitov. V knjigi Masade duha, izdani davnega leta 1995, je zapisal, pri čemer se je skliceval na zagrebškega sociologa Nikolo Dugandžijo, »da je analiza mitologije neke družbe ugotavljanje tega, koliko je ta družba pripravljena kritično razpravljati o sebi, o svojih svetinjah in mitskih tiradah, ne da bi se s tem počutila ogroženo«. Koliko torej družba, denimo slovenska, prenese »soočanje z belimi lisami, sivimi epizodami in črnimi pikami svoje preteklosti in sedanjosti«.

Osamosvojitev ni bila le svetla luč, ki je predrla težko temo partijskega enoumja, kar širijo osamosvojitveni evangelisti, osamosvojitev je prinesla tudi vojno, mrtve in ranjene, napačna povelja, nacionalizem, takšne in drugačne zlorabe. Vse to bi moral prikazati tudi muzej, ki obravnava to obdobje.

Morda pa se osamosvojitelji bojijo ravno tega? Verjetno bi se po 30 in še nekaj letih počutili res nelagodno, če bi v muzeju poleg popisov svojih velikih del in pogumnih odločitev opazili preluknjane osebne izkaznice izbrisanih prebivalcev Slovenije ali pa prazno vrečko Bata brez odtujenih odlikovanj. Lahko bi sredi razstavljenih artefaktov našli tudi neprijeten odgovor na vprašanje, kako se je lahko Nova revija spremenila v Novo24.

Glede nečesa pa imajo štirje osamosvojitelji prav. Če že mislijo, da se jim dela krivica in da se zaradi združitve dveh muzejev rušijo elementi državnosti – joj, kako krhka je potemtakem ta država – bi lahko oblast v zameno v središču Ljubljane postavila obelisk ali slavolok v čast slovenski osamosvojitvi. Pripravi naj se mednarodni razpis, simpozij ali dva, izda naj se nekaj debelih monografij, pa bo spomenik stal. Njim v čast in nam v ponos. Le pozorno bo treba paziti, kot je davno nazaj pel Lačni Franz, da slavolok na koncu ne bo postal senca potepuških psov in korzo za golobe, ki ne najdejo domov.

POVEZANI ČLANKI:

• Osamosvojitveni spomenik