Komentar / Upokojenci imajo prav

Čeprav je res, da je shod upokojencev v prestolnici v sredo organizirala SDS in da ga je vodil njen dolgoletni vidni poslanec Pavel Rupar, ki se je moral iz funkcij v stranki umakniti po pravnomočni obsodbi zaradi kraje javnega denarja – stranke nikoli ni motila njegova vulgarnost in grobost -, je dejstvo, da se je shoda udeležilo veliko ljudi, mnogo več, kot jih sicer uspe zbrati SDS, in dejstvo je tudi, da je bilo sporočilo udeležencev zelo jasno. Ne samo to: bilo je tudi upravičeno.

Na Trgu republike niso stali zgolj volivci SDS. Še več: četudi bi stali na Trgu republike zgolj upokojenci iz vrst SDS, to hkrati ne pomeni, da prav ti upokojenci ne govorijo tudi v imenu vseh ostalih in da nimajo prav.

V času visoke inflacije, rastočih cen v trgovinah – rastejo predvsem cene izdelkov, po katerih ljudje dnevno posegajo -, nejasnih cen energentov, saj odjemalci dobivajo popolnoma nelogično višje račune, pa čeprav jim vlada ves čas zagotavlja, da je uvedla regulacijo cen, je zelo pomembno, kakšna so sporočila izvršne oblasti. Ljudje z nižjimi prihodki namreč zaostrene razmere zelo čutijo, njihova življenja se grobo zapletajo, življenjski stroški jim naraščajo. V teh razmerah mora družba vedno čutiti visoko raven solidarnosti in enakosti v teh razmerah – sicer eksplodira.

Na Trgu republike niso stali zgolj volivci SDS. Še več: četudi bi stali na Trgu republike zgolj upokojenci iz vrst SDS, to hkrati ne pomeni, da prav ti upokojenci ne govorijo tudi v imenu vseh ostalih in da nimajo prav.

Imamo namreč krizne razmere, v katerih trgovci in proizvajalci izkoriščajo zmedo, tržna razmerja so lažna in navidezna, ljudje nimajo več občutka, koliko naj bi kaj stalo. Vlada bi morala zelo trdo paziti na dogajanje tako v trgovini kot pri dobavi energentov, vendar so ji stvari ušle izpod nadzora. Nekaj mesecev se je zdelo, da ji bo regulacija cen in apetitov po dobičkih celo uspela.

A ne gre samo za to. V teh razmerah morajo biti sporočila vlade in drugih odločevalcev zelo natančna, predvsem pa morajo ljudje čutiti, da vsi delijo enako usodo. Kako se torej počuti upokojenec z nizko ali že povprečno pokojnino, ko posluša, da se povečujejo plače v javnem sektorju? Kako se počuti, ko posluša, da se večini zdravnikov plače povišujejo za 20 odstotkov? Kako se počuti, ko sliši, da se sodnikom in tožilcem plače povišujejo za 600 evrov bruto – kar je za mnogo upokojencev več, kot sploh prejemajo? Razprave o višjih plačah v javnem sektorju so danes za vsaj polovico države popolnoma deplasirane – pa čeprav se morda desetini Slovencev hkrati zdi, da živijo v najboljšem času doslej, ker so se na primer ameriška električna vozila pocenila za 6000, 7000 evrov, pa tudi njihove dohodke v zadnjem letu izredne razmere skokovito povečujejo, uspeva pa jim v denar spreminjati eno krizo za drugo. A v očeh vseh z nizkimi dohodki so te razprave absurdne, nore, zunaj prostora in časa.

Vseeno je, kdo je torej organiziral shod upokojencev. Ta shod je spregovoril o stiski ljudi. In ta stiska je dejanska in prekleto otipljiva.