Pohorska idila

Eko turistična kmetija Pri Baronu
Planica 6, Fram
Tel.: 02 601 44 51
Pri Baronu kuhajo, pečejo, cvrejo in režejo ob sobotah in nedeljah od 12. do 22. ure.

Ambient:
ljubko in z veliko občutka za prtičkaste in lesene detajle opremljena domačija

Napitki:
 kolekcijo pitnih vin ekološke vinarije Valentan dopolnjuje kakšna domača žganica

Vegetacija:
v postreženem naboru jedi se najde marsikaj fletnega tudi za nemesojede goste

Dostopnost:
iz Frama po ovinkih gor na Pohorje, parkirna mesta so, nekaj stopnic pa tudi

Fino:
iskrena sezonska kuharija
zanimive prikuhe

Ne tako fino:
tempo (vse naenkrat)

Baronovo vzorno, obilno in iz domačih sezonskih sestavin pripravljeno kosilo stane 27 evrov

»Pa tamle čez vidim sebe štiriletnega, kako se dričam!« je po zasneženem dvorišču bukolične domačije Pri Baronu na obrobju framskega dela Pohorja navdušen nad zimsko razposajeno otročadjo veselo cepetal naš zaupnik za severovzhodne teritorije. Zapisnikar je pri tem v mislih že začel sestavljati besedilo, izhajajoče iz iste premise kot nekdanji slogan hrvaške turistične skupnosti: »… kot je nekdaj bilo.« S tako premiso zagotovo ne bi udaril mimo: še bolj kot vriskajoča snegoljubna mladež o spoštovanju tradicije priča oprema, še eno stopnjo bolj od te pa košta na turistični kmetiji Pri Baronu, ki se zdaj že nekaj let kiti še z dodanim pridevnikom ekološka.

Roba, iz katere pripravljajo jedi, je torej prvovrstna – domača in frišna. Takšne so tudi jedi – od pozdravnega kompleta, ki je vseboval z zaseko namazano in s kolutom kuhane klobase obloženo polovico bombetke iz enozrnice, ohrovtov čips in osvežilno solatko iz nažuljenane gomoljadi, do dveh variacij (sočne in korajžno karamelizirane skutine in zamolklo bogate orehove) sladke, na kvašenem testu osnovane pite. Vmes se je dogajalo še marsikaj, s ta veliko žlico smo zajemali na rezance narihtane palačinke v vzorno bistri in močni goveji juhi in modrovali, da bi bilo bolje, ako bi kocke opečenega kruha prinesli ločeno od nenavadne (v smislu nenavadno dobre) kremne juhe iz rdeče pese, saj so se do takrat, ko so prišle na vrsto, že dodobra razčofotale.

To nas pripelje k edini resni pripombi v naših baronskih zabeležkah: fino bi bilo, ako bi obilje glavnih jedi in prilog in prikuh in solat na mizo prinašali v nekakšnih smiselno sestavljenih kompletih – robe je namreč toliko, da se je kar nekaj pred konzumacijo toliko shladi, da nje vrhunskost začenja bledeti. Mi bi recimo takole: najprej hrustljavo ocvrto piško s praženim krompirjem in svežo naribano rdečo peso s hrenom; malo kasneje sočno pečena svinjska rebrca in ledja z žemljinim narastkom in ravno prav, na zob, sotirano zelenjavo (cvetača, korenje); po kratki pavzici presek z malo pečenice in aromatične krvavice z zapečenim kislim zeljem, nato pa grand finale s krasno, v (belem!) vinu dušeno govedino s širokimi rezanci, gratiniranim ohrovtom in zeleno solato s fižolom.

Ker je vsa v tem odstavku popisana hrana na mizo prišla naenkrat, smo si približno take kombinacije pač sestavljali sami in kolebali med hitrim basanjem in optimalno temperaturo jedi ali uživaškim guštiranjem na začetku in neizbežnim soočenjem z mlačno govedino in nudli na koncu. Zavijanje nas namreč ni zanimalo, saj smo že prej pomolili nos v ljubko trgovino z vsemi sortami domačih delikates (pohorska bunka in proper, grenak kot slovo od mladosti, pelinkovec inkluziv!), ki smo jih nato res nabrali in tako navdušenje nad Baronovo kmetijo prinesli tudi čakajočim domačim. Vzorno in obiska ter posnemanja vredno.