Kaj ostane od mita o osamosvojitveni vojni, če odstranimo ves balast?

Desetdnevna vojna je na ravni širše družbene percepcije z leti postala le še mitizirani zdravljičarski kič. Dokumentov iz časa vojne, ki bi po tridesetih letih omogočali resno in mirno vrednotenje tega zgodovinskega obdobja, žal niti zgodovinarji ne moremo videti – ker še vedno niso dostopni. Lahko pa se prikopljete do približne resnice, če si vzamete leto ali dve časa in se prebijete skozi desetine raznih zbornikov in spominov, ki jih izdajajo veteranske organizacije, in seveda skozi spomine posameznikov, pa tudi, če naredite veliko intervjujev z ljudmi, ki niso v ospredju, so pa bili zraven.

Če bi si želeli videti realno podobo teh desetih dni vojne v muzeju, bi bila s profesionalnega vidika približno taka: vojna je zajela le nekaj odstotkov slovenskega ozemlja. Zunaj tega je, razen nekaj letalskih napadov in alarmov, država delovala normalno, zdravstvo, šolstvo in gospodarstvo so delovali, ljudje so dobivali plačo in si tudi v času vojne rezervirali dopust. Kar zadeva efektivne spopade, so trajali dober teden, bilo jih je okrog 70. Druge dni se je po sklenjenem premirju JLA umikala v vojašnice in na Hrvaško. Jedro odpora je bila profesionalna milica, približno 4000 miličnikov, zlasti njihove posebne enote. Milica je marsikje popravljala ali preprečevala napake neizkušene teritorialne obrambe. Ta je bila pripravljena slabo, poleg tega je doživela še hitro in nepremišljeno reorganizacijo, večidel na ideološki podlagi. Njeni poveljniki večinoma niso bili kos nalogam, kar zadeva poklicni sestav, je šlo za nekakšne mirnodobne uradniške kadre, ki so končali šolo za rezervne oficirje. Šlo je za bolj ali manj sinekurne službe, saj vojne ni nihče pričakoval. Logistike tako rekoč ni bilo, niso imeli vojašnic in drugih prostorov, na terenu so se v glavnem prehranjevali po gostinskih obratih. To je tistih nekaj dni lahko zdržalo, ker je obstajala široka podpora ljudi in celotne mreže družbenopolitičnih organizacij. Niso imeli zvez in so bili glede tega odvisni od milice, imeli pa so dovolj pehotnega orožja.

Zgodba o razorožitvi teritorialne obrambe je, žal, prav tako politični konstrukt, zlagana in napihnjena, poleg tega so v istem času že pošiljali orožje in opremo na Hrvaško, to je bil začetek znane trgovine z orožjem z milijonskimi zaslužki in brez sodnega epiloga. Veliko je bilo nesreč zaradi nepremišljenega ravnanja z orožjem, pripadniki teritorialne obrambe pa so bili udeleženi tudi v nesorazmerno veliko prometnih nesrečah. Celovitega seznama žrtev in njihove kategorizacije zato v resnici še danes nimamo. Če bi vojna eskalirala in bi sledili rušilni napadi, bi ta sistem razpadel in bi ga bilo treba zgraditi od začetka. Logika bi se obrnila, ljudje ne bi več mogli pomagati vojski, ampak bi morala ta njim, pri čemer že dolgo vemo, da takrat še zase ni bila zmožna poskrbeti.

Namen JLA je bil zasesti mejne prehode s čim manj spopadi in konflikti in žrtvami, to je bil tudi tihi dogovor tedanjega predsednika zveznega izvršnega sveta Anteja Markovića in JLA z ZDA. Namen slovenske obrambe pa je bil, da pokaže, da v discipliniranje ne privoli, da kolikor se da prepreči, da bi JLA dosegla svoj namen, če ne bi šlo drugače, pa vsaj zavre njene premike in s tem doseže čim boljši pogajalski položaj v Jugoslaviji in mednarodni skupnosti glede tranzicije in razhoda.

Najbrž je jasno, da ni bilo realno pričakovati, da bo z enim plebiscitom, nekaj zakoni in osamosvojiteljsko proslavo v Ljubljani Jugoslavije v mednarodnem kontekstu kar konec, Slovenija pa bo priznana.

So pa res še isti dan za JLA začeli uporabljati definicijo o sovražniku. Pri ustavljanju enot JLA so bila storjena posamična zelo hrabra dejanja, pa tudi precej temnih, ki so jih prikrili ali relativizirali in pravosodje postopkov ni niti začelo ali pa ni izpeljalo. Mednarodne skupnosti Slovenija v tem pogledu ni zanimala. Komisijo strokovnjakov za raziskovanje vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti na ozemlju nekdanje Jugoslavije (nekakšno predhodnico ICTY) je varnostni svet OZN ustanovil šele 6. oktobra 1992 in se je s Slovenijo ukvarjala le bežno, fokus je bil tedaj že na Hrvaškem. Tudi ICTY potem proti Sloveniji ni sprožil postopkov, čeprav se je to preigravalo.

Del vojaškega vodstva je zaradi osebnih ciljev in ambicij spodbujal eskalacijo vojne. Pri tem mu je pomagala in ga usmerjala nemška obveščevalna služba BND, ki je bila nameščena v Ljubljani, ker je Nemčija takrat že presodila, da Jugoslavije ne bo mogoče obdržati, in si je hotela zagotoviti geostrateški položaj. Slovenija je bila bolj za zraven, ker se je tu vse začelo, cilj je bila zaradi obale predvsem Hrvaška.

Glavno vlogo je imela tako imenovana koordinacijska skupina (operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer), ki jo je marca 1991 ustanovilo republiško predsedstvo in sta jo vodila Janša in Bavčar, poveljnik teritorialne obrambe Janez Slapar pa je poslušno izvrševal njune ukaze. Skupina je sicer imela kakšnih 27 članov, nekateri so se tudi menjavali. Koordinacijska skupina je imela sedem podskupin, prek katerih je usmerjala akcije na terenu. Osemindvajsetega junija so Slapar, Janša in Bavčar podskupinam poslali dopis, da morajo izkoristiti slovensko prednost, izpeljati ofenzivne akcije proti okupatorskim enotam in objektom. Zahtevajo naj vdajo in akcije izvedejo z vsem razpoložljivim orožjem, tudi s težkim orožjem in minsko-eksplozivnimi sredstvi. Zahtevali so še, da v vsaki pokrajini izpeljejo vsaj eno akcijo.

V praksi bi upoštevanje ukaza pomenilo prehod na totalno vojno v zelo različnih situacijah na terenu in še vedno ob temeljnem namenu JLA, da se drži ukaza o zasedbi mejnih prehodov, ne da napade Slovenijo na splošno, čeprav so nekateri generali že tudi menjavali taktiko in kalkulirali z ostrejšimi ukrepi.

Drugega julija 1991 je Janša, kot je znano, izdal ustni ukaz (pisnega si verjetno ni upal) o napadu na vojašnice v Ljubljani, ki bi imel katastrofalne posledice, a so se mu pristojni poveljniki uprli. Za usmerjanje spopadov v »pravo vojno« so uporabljali tudi enote vojaške obveščevalne službe Vomo ali z njimi povezane paraskupine, ki so v kombijih brez vednosti lokalnih poveljnikov teritorialne obrambe prišle na teren, streljale na vojašnice ali blokirane kolone, da bi spodbudile spopade, potem pa izginile. Tja, kjer so se lokalni poveljniki milice in teritorialne obrambe, zlasti pa župani in lokalne oblasti, ki so šli Bavčarju in Janši strašansko na živce, dogovarjali o premirju ali vdaji, so pošiljali ambiciozne poveljnike teritorialne obrambe, da bi spodbudili spopade.

Zahteva po eskalaciji spopadov je v teritorialni obrambi povzročila polarizacijo. Nastali sta dve struji, ena z željo po brezkompromisni vsesplošni vojni in druga, ki je težila k minimizaciji spopadov in pogajanjem.

Vzporedni, nemalokrat rivalski ali celo nasprotni sta si bili tudi teritorialna obramba in milica, med katerima je bilo zelo malo usklajevanja. Koordinacijska skupina je kar naprej ugotavljala, da v teritorialni obrambi in milici ne želijo razumeti, da gre »za pravo vojno, kjer se ne strelja proti ljudem na nasprotni strani samo v samoobrambi,« in da tudi javnost ne želi uvideti, da gre »za resnično, krvavo vojno«.

Spopadi so sicer povzročili velike dileme in travme tudi pri oficirjih in podoficirjih JLA, ki so v Sloveniji živeli leta, bili poročeni s Slovenkami, imeli tukaj družine in stanovanja. Še posebej to velja za obmejna območja in manjše kraje, pa tudi kraje, kjer so bile velike vojašnice in je bilo ponekod vojakov celo več kot civilnega prebivalstva. Zaradi tega je bilo po eni strani lažje sklepati dogovore, po drugi pa so marsikje nastali medsebojni spori, začelo je naraščati sovraštvo in mednacionalni konflikti. V tankih, stražarnicah, karavlah in vojašnicah so bili naborniki vseh narodnosti, prestrašeni, brez informacij in brez volje, da se borijo.

Dokumentov iz časa vojne, ki bi po tridesetih letih omogočali resno in mirno vrednotenje tega zgodovinskega obdobja, žal niti zgodovinarji ne moremo videti – ker še vedno niso dostopni.

Vojaški del je ves čas potekal po svoje in ločeno od politike. O vojaškem dogajanju sta Janša in Bavčar sem in tja selektivno obveščala predsednika predsedstva Milana Kučana, drugih članov predsedstva sploh nista upoštevala. Da imata svoje načrte, sta pokazala že januarja 1991, ko sta v Zagrebu s hrvaškim obrambnim in notranjim ministrom podpisala slovensko-hrvaški sporazum o medsebojni obrambi, ki bi Slovenijo potegnil v hrvaško-srbsko vojno, če predsedstvo tega ne bi preprečilo.

Skupščina se po tajni seji 29. in 30. junija do sprejetja brionske deklaracije ni več sestajala, češ da je prenevarno. Domnevna nevarnost je bila inscenirana. Ko je miličnika na Aškerčevi cesti ustrelil teritorialec, ki se je psihično zlomil, se je milica hitro organizirala. Na koncu Titove ceste za Bežigradom so mu postavili zasedo in ga tam prerešetali. Nato so ga razglasili za terorista, TV Ljubljana pa je dramatično poročala o vpadu teroristične skupine. Igor Bavčar je na tajni seji skupščine razmere zaostroval z laganjem, da so pripadniki diverzantske skupine JLA kršili premirje in streljali proti skupščini, en diverzant naj bi bil ubit, drugi naj bi se bil zatekel v stavbo Smelta. Predlagal je, da hitro potrdijo sklepe, sejo končajo in jih bodo razvozili domov. Da bi strah postal otipljiv, so pripadniki specialne brigade Moris v bližini skupščine spuščali rafale v zrak. Skupščino naj bi tako prisilili v zaostrovanje razmer in omejili nezaželeni politični nadzor nad početjem vojaškega vrha. To se je tudi posrečilo, skupščina se potem v času spopadov ni več sestala.

Na srečo koncept totalne vojne ni prevladal zaradi brionske deklaracije, ki pa je do konca visela na nitki, ker niso hoteli izpustiti zajetih oficirjev. Na splošno je bilo sicer v improviziranih razmerah za vojne ujetnike, to je večinoma dezerterje in rekrute različnih narodnosti, poskrbljeno korektno in pod nadzorom Rdečega križa. Ponje so prihajali tudi starši iz Srbije in drugih republik, enako so se slovenski starši organizirali, da bi iz JLA po vsej Jugoslaviji spravili svoje otroke.

Brionsko deklaracijo so v militarističnem delu vodstva označevali za izdajo, a je v skupščini 10. julija 1991 prevladal razum in so jo delegati potrdili.

Vse navedeno nam jasno sporoča, da ni bilo prav veliko možnosti, da bi tako ovrednotenje videli v Muzeju osamosvojitve, če bi ta obstal.