Zaslugarji

Piše se leto 2023. Od slovenske osamosvojitve in vojne bo zdaj zdaj minilo 35 let, vendar sta osamosvajanje in razprava o tem, kako je to predstavljeno v javnosti, postala nenadoma spet vroča politična tema. Kako nenavadno je o tem razpravljati leta 2023, nam pokaže primerjava z nekim drugim časom: je tako, kot da bi se leta 1980 Slovenija ukvarjala z vprašanjem, kje je počila prva partizanska puška. Seveda je bilo leta 1980 pri nas še veliko osvetljenih partizanskih spomenikov, komemoracij, pionirjev, kurirčkovih torbic, a glavne družbene teme so bile drugje. Kaj se bo zgodilo, ko bo umrl Josip Broz Tito? Kako se spopasti z gospodarsko krizo? Kaj storiti z mednacionalnimi napetostmi na Kosovu in podobno? Leta 1980 so torej podobe o partizanskih epopejah v kolektivnem spominu še obstajale, vendar so bledele, tudi komunistična partija je imela svojo moč, vendar so njo in partizanske rituale osmišljanja političnega sistema ljudje jemali vedno manj resno. Mlade je zanimala sedanjost, še bolj jih je zanimala prihodnost. Le kdo je v času punka še verjel rdečim tovarišem in starim borcem?

Vse to je logično. Petintrideset let je res dolga doba, dovolj dolga, da se z njo ukvarjajo predvsem zgodovinarji in da se vse dogajanje na plan postavi v muzejih, ne pa v parlamentu in na tiskovnih konferencah.

Kadar je govor o simbolih in državotvornih mitih, stvari niso enostavne. Prejšnji teden je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve napovedalo, da bo zaradi vladne odločitve o tem, da se bo majhen, precej neugleden Muzej slovenske osamosvojitve združil z Muzejem novejše zgodovine, začelo »z izvajanjem akcijskega načrta v obrambo samostojnega muzeja, pa tudi osamosvojitve«. Prvi slovenski osamosvojitelj Janez Janša je vlado obtožil, da je »potegnila izdajalsko potezo«. V interpelaciji, ki so jo zoper ministrico za kulturo Asto Vrečko sestavili pri NSi, pa se pojavi obtožba, da »postopno, a sistematično uničuje vrednote osamosvojitve«. Ministrica da želi projekt nastanka slovenske države z »nasilno ’ideologizacijo’ marginalizirati, zapreti v vlažno klet nekega skupnega muzeja, tako potisniti v kot zgodovine in s tem tudi v kot zavesti velike večine državljanov, zlasti pa mladih rodov«.

Ali Sloveniji zaradi združitve dveh muzejev grozi kriza zaradi napetosti med pravimi in nepravimi osamosvojitelji?

Nam grozi nova ločitev duhov na podlagi razpadajoče »izvorne narodne enotnosti«?

Edini in izbrani

Da bi bolje razumeli, kaj se dogaja, se je treba ozreti v preteklost. Osamosvojitev se ni zgodila sama od sebe, z danes na jutri, nista je – pogumno, nesebično, goloroko – nekega svetlega poletnega dne iz nič priklicala Janez Janša in Igor Bavčar. »Ni prijahal princ na belem konju, sklical veljake pod vaško lipo in rekel, naredili bomo državo, kot se sedaj skuša prikazati«, je o tem dejal zgodovinar Božo Repe. Država je obstajala že pred osamosvajanjem, Slovenija je imela svojo ekonomsko, socialno, razvojno politiko, letališče, industrijo, energetski sistem, stanovanja, šole, kulturne ustanove ... Jugoslovanska ustava iz leta 1974 je dopuščala samoodločbo, socialistična oblast je imela postavljeno državno strukturo, prve demokratične volitve, na katerih je zmagal Demos, je dopustila reformistična partija. In vse to nam želijo, kot pravi Repe, z »muzejsko mitologizacijo prikriti osamosvojitelji«.

Osamosvojitev se ni zgodila sama od sebe, z danes na jutri, nista je – pogumno, nesebično, goloroko – nekega svetlega poletnega dne iz nič priklicala Janez Janša in Igor Bavčar.

Osamosvojitev je bila torej dolg politični proces, ki se je zgostil konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Jože Pučnik, France Bučar, Anton Krkovič, Lojze Peterle in kopica drugih osamosvojiteljev prvega reda so imeli v tem času pomembne vloge, vendar niso bili edini, še manj izbrani. Zgodovinsko dogajanje je vedno polno naključij, nepredvidljivih dogodkov, nikoli ni napisano vnaprej. Nekaj takšnega, kot je zgodovinska nujnost nastanka slovenske države, ki naj bi bila zapisana v zvezdah, pač ne obstaja.

Že sama teza, da v Sloveniji ni spomina na osamosvojitev, je napačna. Več slovenskih muzejev se ukvarja s časom osamosvajanja. V muzejskih depojih in na razstavah je kopica artefaktov na to temo: zastava, ki je na dan osamosvajanja zaplapolala pred parlamentom, izvirni stoli in oprema iz nekdanje skupščine, kosi sestreljene gazele, fotografije, ki so jih posneli Tone Stojko, Nace Bizilj ter drugi fotografi, shranjeni so glasovnice, boni, prvi potni listi in osebne izkaznice, pozivi JLA k predaji, šampanjec in cigarete z letnikom 1991, v muzejih so stare številke Mladine in tudi drugih časopisov, pa uniforme, orožje, megafon, ki so ga uporabljali med pogajanjem med TO in JLA, plakati prireditev, ki so odpadle zaradi vojne, shranjena je vrečka Bata z manjkajočimi odlikovanji, doma izdelani letak proti JLA, v enem izmed muzejev sta tudi magnetofon, ki ga je med poročanjem za Radio Študent ob procesu zoper četverico na Roški ulici v Ljubljani, kjer je bilo takrat vojaško sodišče, uporabljal mladi novinar Ali Žerdin, in prepovedani plakat NSK ob dnevu mladosti. V muzejih je še veliko drugih stvari, te artefakte muzeji marljivo zbirajo in z njimi ravnajo po pravilih stroke.

Vse to osamosvojitelji dobro vedo, a jim je za zgodovino in njena dejstva vseeno, iz mita o lastni vlogi v času osamosvajanja kujejo koristi.

Noč dolgih nožev

Niso pa vsi takšni. Če danes rečeš Vladu Miheljaku, da je prvoborec, se jezno namrdne. Če mu v šali navržeš, da je po njem poimenovana ena izmed ljubljanskih osnovnih šol, torej Osnovna šola Majde Vrhovnik, te pogleda še bolj grdo in reče, da nisi več smešen. »Nisem spomeničar, če kaj, smo se nekoč borili proti njim. Že davno nazaj so se že nam v osnovni šoli zdeli smešni partizani, ki so učencem razlagali, kaj vse so počeli med drugo svetovno vojno.« Vlado Miheljak je visokošolski profesor socialne in politične psihologije, že desetletja piše kolumne o slovenski politiki, s tednikom Mladina je sodeloval že pred 35 leti, torej tudi tistega slavnega poletja 1988, ko naj bi se zares začela slovenska osamosvojitev. Splet okoliščin je pripeljal do tega, da je ravno Miheljak napisal Noč dolgih nožev, članek, ki pomeni simbolni preobrat slovenskega osamosvajanja. Po prepovedi tega članka v Sloveniji namreč ni bilo nič več tako, kot je bilo poprej. Javnost je izvedela, kakšne načrte ima Jugoslovanska ljudska armada s Slovenijo, njenimi ljudmi in politično elito.

Zakaj torej Noč dolgih nožev? Pomladi leta 1988 so se v Ljubljani začele širiti govorice, da zvezna armada pripravlja aretacije. Razmere so bile napete. Na zahtevo vojske je februarja 1988 zvezno predsedstvo razpravljalo o »napadih na JLA«, slovensko vodstvo pa je tem pavšalnim ocenam nasprotovalo. Vojaški vrh je imel v načrtu več ukrepov: pripravljale so se aretacije kritičnih novinarjev, kar naj bi zadržalo ali ustavilo procese demokratizacije, po novinarjih bi lahko bili na vrsti še slovenski politiki, ki so se znotraj partijskih struktur uprli vojski. Eden od najbolj radikalnih scenarijev je bila ideja, da bi v Sloveniji po vzoru Kosova uvedli »izredne razmere«, ki bi jim zaradi domnevne kontrarevolucije sledilo množično zapiranje »sovražnih elementov«.

»Ustanoviteljem ne gre za resnico o osamosvajanju, temveč za poudarjanje njihovih, celo ne Demosovih zaslug za osamosvojitev. Resnica nikoli ni ukleščena v in z eno samo ideologijo in zaslugami samo enih ljudi!«

Zgodovina pa je, kot vemo, skrenila na drugo pot. Marca 1988 je o vojaških načrtih razpravljal Centralni komite Komunistične partije Slovenije. Nastal je slavni »stenogram razprave Milana Kučana«, ki je bil označen kot državna skrivnost. Kljub konspirativnosti so se kopije tega dokumenta začele širiti po Ljubljani, v javnost naj bi jih spravil Igor Bavčar, ki je bil zaposlen na republiški konferenci SZDL, ta pa jih je izročil Janezu Janši in Franciju Zavrlu, tedanjemu uredniku Mladine. Zavrl je nato poklical Miheljaka, ta je tajni dokument povzel, ga naslovil kot Noč dolgih nožev in ga pod psevdonimom Majda Vrhovnik poskušal objaviti v Mladini. »Miheljak je prinesel članek, ki ga je naslovil z Noč generalov. Ker vojske res nisem hotel z rdečo cunjo strašiti že v naslovu in ker sem iskal bolj populističen naslov, sva se dogovorila za Noč dolgih nožev. Aluzija na ’nacistično čistilno akcijo’ je bila očitna. Stvari smo hoteli postaviti res dramatično,« se spominja Franci Zavrl.

Članka v tisti Mladini potem ni bilo, saj je bil tisk Mladine, ki naj bi izšla 10. maja 1988, zaradi Miheljakovega članka ustavljen, kar sta zahtevala SDV in tožilec. Uredništvo je nato članek umaknilo, Mladina je izšla brez njega. A bilo je prepozno, informacije o »Noči dolgih nožev« so se začele širiti v javnosti, ljudje so vsebino prepovedanega članka poznali, četudi ga niso videli, tri tedne kasneje se je začel proces proti četverici. »Če smo na Mladini kaj prezirali, smo prezirali ikonomanijo, kakršno so gojili novorevijaši. Že takrat smo rekli, ’ko zmagamo’, ne bomo ponavljali borčevske folklore, ne bomo se šli ’še pomnite, tovariši’. A se bomo očitno šli tudi to. Skušnjava je prevelika. Predvsem zato, ker ’oni drugi’ delajo revizijo naše slavne zgodovine,« je v spominih na tisti čas v Mladini že leta 2008 (!) zapisal Vlado Miheljak alias Majda Vrhovnik.

Zaradi sedanjih političnih prepirov, kako naj bi bil videti pravi muzej slovenskega osamosvajanja, imajo te Miheljakove besede tokrat še večjo težo. Tem besedam pa Miheljak danes dodaja še tole: »Zgodovinska dogajanja in parazgodovinske marginalije postanejo problem v tistem trenutku, ko ne služijo več nevtralni, zgodovinsko-metodološko korektni analizi zgodovinskih dejstev, ki bi omogočila čim bolj verodostojen vpogled v čas in kontekst nekega (zgodovinskega) trenutka ali procesa, ampak poskuša z njimi utemeljiti in pokriti nekaj drugega – vzporednega. Denimo zasluge. In še bolj – ideološke utemeljitve in tabuizacije. Vse to poznamo iz obdobja, ko se je najprej tabuiziralo, kasneje pa enostransko oziroma pristransko reinterpretiralo NOB. Kje začeti interpretacijo posameznih vlog akterjev? V času pred začetkom same vojne, med vojno ali šele pri povojnih pobojih? Na tak način je mogoče osmisliti, argumentirati vse. Tudi zavržno kolaboracijo. In tudi zunajsodne poboje.«

»Pri Muzeju slovenske osamosvojitve gre za olastninjenje delčka daljšega zgodovinskega procesa, ki so ga iztrgali iz konteksta in mitizirali ter si zanj pripisali vse zasluge.«

V boj za muzej

Četudi torej užaljeni osamosvojitelji in njihovi podporniki vseskozi govorijo o muzeju in napadih na osamosvajanje, se pravi razlogi za proteste skrivajo drugje. Razprava o konceptih nekega muzeja je prevara. Ne gre za muzej, ne gre za spomine o velikih dejanjih njihove mladosti, za vsem skupaj se skriva ideja o vzpostavljanju vzporednega sistema, ki v imenu prikrojene zgodovine opravičuje privilegiranost in izbranost točno določene politične elite.

»Kaj konceptualno spada v nek muzej, zanima le manjši krog zgodovinarjev in drugih zainteresiranih. Pri Muzeju slovenske osamosvojitve gre za olastninjenje delčka daljšega zgodovinskega procesa, ki so ga iztrgali iz konteksta in mitizirali ter si zanj pripisali vse zasluge,« o teh procesih razmišlja Božo Repe. Vse to se ne dogaja prvič. Podoben konstrukt naj bi bil tudi Študijski center za narodno spravo, ki ga je ustanovila prva Janševa vlada, od takrat pa ta center zgodovino preučuje skozi oči domobranske resnice. »Ta ritual se ponavlja že trideset let. Ko je Janša na oblasti, nekaj ustanovi, tja kanalizira denar in nastavi svoje kadre, nova oblast se znajde pred dilemo, ali pustiti ali ukiniti. Največkrat zaradi političnega miru ali strahu ali obojega potem pusti. Če pa hoče politično in ideološko mino, postavljeno na državne stroške, odstraniti, je komunajzarska, nedemokratična, izdajalska in kar je še tega militarističnega izrazja.«

Tudi Spomenka Hribar, ustanovna članica Demosa in sopotnica osamosvojitvenih procesov, je do ustanovitve Muzeja slovenske zgodovine, predvsem pa do odnosa, ki jo ima del osamosvojitvenih akterjev do zgodovine, izredno kritična. Po njenem mnenju gre za tipično zaslugarstvo. »Ustanoviteljem ne gre za resnico o osamosvajanju, temveč za poudarjanje njihovih, celo ne Demosovih zaslug za osamosvojitev. Resnica nikoli ni ukleščena v in z eno samo ideologijo in zaslugami samo enih ljudi! Čeprav verjamem v dober namen in prizadevnost zaposlenih v predvidenem muzeju, je spornost muzeja že v sami zamisli,« pravi Spomenka Hribar. »Ne gre torej le za to, da ta četverica in ostali, ki jih bodo ’pripustili’ zraven, lastnini dejanja v zadnji fazi osamosvojitve, temveč si implicitno lasti vso zgodovino. Gre za desničarsko sektaštvo, za desničarsko oddelitev osamosvojitve od zgodovine slovenstva.« Načelna napaka ustanovitve muzeja je torej dejstvo, da je zanj osamosvojitev od zgodovine ločeni del. »Osamosvojitev je rezultat vseh narodovih bojev za obstanek – osamosvojitev in ustanovitev lastne države sta ’krona’ vsega trpljenja, sanj, zmag in porazov v naši zgodovini. Domnevam, da v okviru tega muzeja ne bi bilo prostora za pomen NOB za obstoj slovenskega naroda in torej tudi ne za ustanovitev lastne države!«

Dogaja se torej prisvajanje heroične preteklosti, kar vključuje tudi izbiro osrednjega heroja in odločanje o tem, kdo spada v krog izbranih. Kot opozarja Oto Luthar, zgodovinar in direktor Znanstveno raziskovalnega centra SAZU, je bilo v času osamosvajanja veliko več akterjev, šlo je za široko mrežo pobud, iniciativ, protestnih shodov, različnih zborov, ki jih je paradoksalno omogočila tudi Zveza socialistične mladine Slovenije. Brez protestne množice »običajnih« državljanov in državljank ne bi bilo ničesar. Ne Janše, ne Bavčarja, ne samostojne države.

»Podobni praksi političnega zgodovinjenja lahko sledimo tudi v drugih socialističnih državah, a tako egocentrično rigidnega in samovšečno premočrtnega primera psevdozgodovinjenja preteklosti ne srečamo nikjer. Na območju bivše SFRJ je podobno glorifikacijo samooklicanih herojev prehoda (razen v primeru nekdanjega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana) preprečila vojna, drugje je podobne mitomanije bistveno, bistveno manj,« pravi Oto Luthar.

Proces osamosvajanja in demokratiziranja družbe dobro prikaže metafora snežne kepe, še posebej, če se pogleda, kdo je v njenem središču. »Tu samooklicanih osamosvojiteljev ne boste našli. Še sredi osemdesetih so bili na drugi pravi strani. V skrbi zase so svoje morebitno nestrinjanje s ’komunizmom’ zaupali zgolj preverjenemu krogu znancev in prijateljev. Če kdo želi vedeti, kdo ali kaj je bil prej, mora pregledati literarne revije oziroma revije za razmislek o družbenih vprašanjih. Celo v tako benigne, kot so bili Naši razgledi. Pregledati bi moral sestave uredništev Tribune, Mladine, Radia Študent, Katedre in še marsikaj drugega, kjer osamosvojiteljev ni bilo oziroma so bili zagovorniki izvornega marksizma (Bavčar) ali zgolj eni od sodelavcev.«

Bavčar se je tako pred desetletji kot mlad marksist v člankih v Tribuni podpisoval z gesli »Naj živi revolucija Proletariata!« in »Naj živi delavsko samoupravljanje! Dol z nacionalizmom!«. Janez Janša pa je kot 17-letni mladinec ponosno stopil v partijo, ko so ga izključili, ker naj bi bil preveč »radikalen«, pa je napisal prošnjo, da bi ga sprejeli nazaj. A kdo bi jima to zameril, mladi ljudje radi verjamejo v ideale.

»Podobni praksi političnega zgodovinjenja lahko sledimo tudi v drugih socialističnih državah, a tako egocentrično rigidnega in samovšečno premočrtnega primera psevdozgodovinjenja preteklosti ne srečamo nikjer.«

Tudi Oto Lutar podobno kot Božo Repe omenja Študijski center za narodno spravo. »Podobno kot ustanovitev inštituta, ki naj bi rehabilitiral kolaboracijo, jih zanima muzej, ki naj bi priredil zgodovino poznih osemdesetih let. In to že več kot dvajset let. Od razstave Temna stran meseca dalje. Razstave, s katero so najprej želeli obračunati s komunizmom, logično nadaljevanje pa je glorifikacija njegovih nasprotnikov oziroma naslednikov. Ki pa je lahko prišla na vrsto šele po zadnjem prevzemu politične oblasti in z zamenjavami vodstev ustanov, kjer se producira popularna zgodovina. Med te ob ideološko očiščenih muzejih sodijo tudi mediji, v prvi vrsti nacionalna televizija.«

Tudi zato naj bi prejšnja vlada zamenjala tedanjo direktorico Muzeja za novejšo zgodovino Kajo Širok in jo nadomestila s politično primernejšim Jožetom Dežmanom, tudi zato se je odločila, da bo prevzela nacionalno medijsko hišo. »Sedaj je, tako osamosvojitelji, napočil čas, da razmišljamo o njih, ne o inflaciji, ne o draginji, ne o krizi, kaj šele o zdravstvu, znanosti, kulturi, športu, ne, sedaj so znova na vrsti oni – na poti v zgodovino. In tu ob spomenikih, kontroliranih medijih odločilno vlogo lahko odigra samo muzej,« še dodaja Oto Luthar.

Mit o Pučniku

Naj omenimo še en primer tovrstnega zgodovinjenja. Ni naključje, da je mali Muzej slovenskega osamosvajanja lani postavil pregledno razstavo o Jožetu Pučniku, ki ga je Janša povzdignil v očeta naroda. Ideja, da je Pučnik ali kdorkoli drug oče naroda, je predmoderna. Kdo določa, kdo je velika osebnost?

»Jože Pučnik je pomemben zgodovinski akter, politični zapornik, migrant in član kroga Nove revije. V osamosvojitvenem času je imel veliko vlogo v slovenski politiki, kdo bi lahko to zanikal? Bil pa je tudi kontroverzna politična oseba, predvsem pa je bil prvak stranke SDZS, pozneje SDSS, predhodnice današnje SDS. Apoteoza Pučnika kot ’očeta naroda’ je že od njegove smrti 2003 del ideologije politične stranke SDS, poudarjajo se tista dejanja, ki grejo v kontekst strankarske ideologije. Gre za sprejemanje strankarske ideologije kot nacionalne ideologije,« o poveličevanju Pučnika razmišlja zgodovinar Marko Zajc.

Četudi se za glorifikacijo Pučnika skriva politični premislek, je postavitev njegove razstave v Muzeju slovenskega osamosvajanja narejena amatersko, nekaj slik, nekaj artefaktov, nekaj posnetkov, res žalostno. Pričakovano pa na razstavi ni prikazan Pučnikov predplebiscitni govor decembra 1990 v Ljutomeru, kjer je izjavil, da moramo dediščino jugoslovanske federacije na neljub način odpraviti, med to dediščino pa je štel tudi demografsko vprašanje, torej vprašanje državljanstva.

»Sodobni muzej ne dela herojev in ne ’nacionalizira’ strankarskih ideologij. Nasprotno, muzej bi moral zaščititi historične akterje pred procesi heroiziranja v družbi,« še pravi Marko Zajc.

Muzej revolucije

Vrnimo se na začetek, k zgodovini, k muzeju, k politiki. Osamosvojitelji razmišljajo podobno, kot so nekoč razmišljali borci in partija. Tudi ti so si še sredi konca 80. let, torej tik pred sestopom z oblasti, želeli postaviti monumentalen Muzej revolucije. »Na koncu sta to politično generacijo prehiteli kriza in demokratična družbena revolucija osemdesetih let. V ideološkem in političnem smislu pa pri novih osamosvojiteljih žal ne gre za zadnjo fazo, saj za sabo puščajo klone, podobne mlade parazite, ki bi sesali iz osamosvojitve, čeprav že dolgo ni kaj posesati,« je še oster Božo Repe.

Vprašajmo se torej, s čim, za vraga, nas lahko še prepričajo osamosvojitelji? Janez Janša je bil trikrat predsednik vlade, vsaka njegova vlada pa je bila bolj avtoritarna. Igor Bavčar je zaradi gospodarskega kriminala sedel v zaporu. Dimitrij Rupel se je nekajkrat sprl s svojimi prijatelji, a se jim je, če je potreboval kakšno uslugo, vedno priključil. Lojze Peterle je bil dolga leta evropski poslanec, a je njegova politična vloga v Sloveniji v zadnjih 20 letih minorna.

»Ko res ne znaš narediti nič, ampak res čisto nič novega, ko končno postane očitno, da so te novi časi in nove ideje povozile, začneš pisati avtobiografije, si umišljati slavo, sestavljati oporoke, si skicirati nagrobnike in nagovarjati druge, naj ti že enkrat postavijo spomenik,« je dejal kulturolog Mitja Velikonja.

Vlado Miheljak, ki je nekoč od blizu opazoval sesedanje nekdanjega političnega režima, pravi, da je nekoč ravno kritična publicistična in umetniška refleksija razgaljala bizarnost uradne in nedotakljive dogme in njenih poklicnih prerokov, interpretov in čuvarjev. Podobno se dogaja tudi danes. In natančno tega se bojijo osamosvojitelji, bojijo se, da bodo padli iz političnih nebes. »Zreli odnos do osamosvojitve bomo vzpostavili šele takrat, ko se bomo smeli in hoteli šaliti in norčevati iz osamosvojiteljev in njihovega paradnega postroja.«

Dragi Janez Janša, kdo torej izdaja koga in zakaj?

POVEZANI ČLANKI:

• Postavljamo si spomenike
• Nezaželena ministrica