Povrnjena nagrada

Zadnje čase v časopisju ponovno vse pogosteje prebiram informacije o nelegitimnosti podelitve Prešernove nagrade patru Marku Ivanu Rupniku, o čemer v zvezi z nagrado, ki jo je leta 2000 zavrnila Svetlana Makarovič, v vaši reviji z dne 27. januarja piše Vanja Pirc pod naslovom Povrnjena nagrada. Zato se mi zdi prav, da pojasnim dejstva o dodelitvi te nagrade. Tega se še zelo dobro spomnim, saj sem moral to doslej že ničkolikokrat pojasnjevati.

Rupnikov vatikanski mozaik sta si med prvimi Slovenci ogledala predsednik in podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, akademika France Bernik in Kajetan Gantar, in bila nad njim navdušena. Zatem sem bil povabljen v Rim, da si ga še sam ogledam, pozneje pa sem na njuno željo z veseljem napisal utemeljitev k njunemu predlogu za Prešernovo nagrado.

Komisija za likovne umetnosti tega predloga ni podprla. Na seji upravnega odbora Prešernovega sklada pa je predsednik komisije Zoran Kržišnik med poročanjem o delu komisije dejal, da predložena utemeljitev ni strokovna, ampak zgolj afirmativna, ker sem v njej zapisal, da Rupnik povezuje bizantinsko izročilo in zahodnoevropske likovne prijeme, medtem ko naj bi šlo v resnici le za posnemanje Bizanca. Temu je med člani upravnega odbora prvi oporekal prof. Marijan Tršar, ki je poudaril, da se na te stvari dobro spozna, saj je sam kopiral bizantinske freske v Sopoćanih, in je potem v veliki monografiji o Rupnikovi monumentalni poslikavi, ki smo jo imeli med odločilno sejo na mizi, na barvnih posnetkih natančno pokazal, kaj je v mozaikih zahodnega in kaj bizantinskega, in ugotovil, da je nestrokovno stališče komisije, ne pa utemeljitev.

Z enakim stališčem se mu je nato s temeljitim razglabljanjem pridružil še slikar Janez Bernik, ki je bil umetnini zelo naklonjen, Zoran Kržišnik pa je potem izrecno dejal, da člani komisije mozaika tako in tako niso videli in da že zato prepušča dokončno presojo oziroma odločitev upravnemu izboru. Ko me je potem članica odbora Rapa Šuklje vprašala, če je poslikava v resnici tako učinkovita kot na posnetkih v knjigi in sem menil, da so slike v izvirniku kvečjemu bolj sugestivne, je bil Rupnik ne glede na odklonilno stališče komisije izglasovan za nagrado. Po tedanjem statutu upravni odbor namreč ni bil obvezan upoštevati predlogov strokovne komisije, ampak je imel vso pravico, da se odloča ne glede nanje, zato je bila odločitev za podelitev nagrade pravno oziroma statutarno povsem veljavna. Do precej poznejše uveljavitve novega statuta, ki tega več ne omogoča, je ne glede na presojo komisije vsaj nagrado Prešernovega sklada prejel tudi še kak drug umetnik, pozneje na primer odlična knjižna ilustratorka Marija Lucija Stupica, ne da bi lahko temu kdo kakorkoli utemeljeno oporekal.

Ker se v pisanju o nagradi Svetlane Makarovič redno ponavlja, da je Rupnik nagrado tako rekoč odvzel slikarju Gustavu Gnamušu, naj še pojasnim, da se o Gnamušu takrat na seji sploh ni razpravljalo, ker je Janez Bernik predlagal, naj se s presojanjem njegovega dela počaka na čas, ko bo odprta njegova velika razstava, ki se je tedaj pripravljala.

Člani upravnega odbora s(m)o bili nad zavrnitvijo nagrade pesnice Svetlane Makarovič med Prešernovo proslavo zelo presenečeni, ker tega nis(m)o niti slutili, kaj šele pričakovali, prav tako pa s(m)o bili začudeni, ko se je v dneh po zavrnitvi nagrade pesnica pojavila v predsedniški palači, kamor je predsednik države Milan Kučan povabil na kosilo nagrajence in člane upravnega odbora. Živo se spominjam, kako je v pritličju obesila plašč ravno pred mano, na kosilu pa je potem ni bilo. Pater Rupnik pa mi je že tam pripovedoval, kako so mu iz državnega protokola pred tem kar trikrat telefonirali: najprej, naj se pripravi, da se bo po nagovoru predsednika države v imenu nagrajencev predsedniku zahvalil; zatem je dobil nov klic, da se bo zahvalila nagrajena pesnica, in ponovno tik pred kosilom še tretjega, da se mora zahvaliti on, kar je potem tudi duhovito storil.

Upravni odbor, katerega člani so mozaike v resnici presojali le po videnih reprodukcijah in drugih posnetkih, pa se je kmalu zatem s posebnim avtobusom odpeljal v Rim, kjer si je ogledal poslikavo v živo in odločitve ni nihče od navzočih obžaloval. Med vračanjem iz Rima se je pred avtobusnim mikrofonom razvil celo pravcati »simpozij«, na katerem so člani pojasnjevali umetnino vsak po svoje, a vsi zelo naklonjeno. Marijan Tršar si je šel mozaik ogledat posebej, z letalom, in je bil nad njim navdušen. Menil je, da je s šolsko likovnoteoretskega vidika v njem polno napak, da pa je kot umetnina izjemen in neverjeten. Glasovanja in skupne poti v Rim se ni udeležil član upravnega odbora dirigent Uroš Lajovic, ki mi je pozneje med srečanjem dejal, da je po njegovem mnenju šlo pri izboru Rupnika za politično odločitev. Vendar se na sejah upravnega odbora ni za Rupnika nihče zavzemal zato, ker je pripadnik katoliške Cerkve.

Sam pa sem v srečevanjih z znanimi mi ljudmi ob tem z veseljem spoznal, da je odločitev za Rupnika, ki je s svojim delom navzoč med papeškimi umetniki, močno prispevala k utrjevanju slovenske narodne zavesti, ker je v številnih tudi najbolj razgledanih kulturnih Slovencih vzbujala narodni ponos; umetnino pa si je lahko po podelitvi nagrade v živo ogledala dolga vrsta umetnikovih rojakov in za zainteresirane ljubitelje nikakor ni bila nedostopna. Poročanje tiska o Rupnikovem osebnem življenju iz časa še pred nastankom mozaika nikakor ne more biti merilo za presojo njegove umetnosti niti ne za njegovo upravičenost do nagrade, saj je umetniško ustvarjanje edinstven intuitivno voden proces, ki umetnika spaja s človekovim duhovnim bistvom in ustvarjalno delo samega avtorja v temelju presega. Tako tudi ne more biti merilo za dodelitev (ali tokrat celo za odvzem) Prešernove nagrade politična usmeritev, da »bi morali« nagrajenci »odražati vrednote svobodne, vključujoče in solidarne družbe«, kot si jo ne glede na naravo umetnosti deklarativno zamišljajo trenutni politični odločevalci.