Nož v roki »Brata Satana«

Leta 2014 ali 2015 – ne ve se točno, kajti zgodilo se je tihoma in brez javne oznanitve – je z zidu cerkve Marije Pomagaj na Brezjah, najpomembnejšega svetišča slovenskih katolikov, izginila spominska plošča s 25 imeni. Na njej so bila imena in priimki duhovnikov, ki so kot »žrtve fašizma« za »svobodo nove Jugoslavije darovali življenja«.

Kot je kasneje pojasnil rektor brezjanske bazilike Robert Bahčič, so jo odstranili tamkajšnji frančiškani in jo zamenjali z mozaikom, ki so ga cerkvi podarili avstralski Slovenci. Po Bahčičevih besedah so to storili, ker plošča »ne odgovarja resnici«.

Na izginuli plošči so bila zapisana imena slovenskih duhovnikov, ki so jih na zverinski način umorili hrvaški ustaši. Njihova življenja je v knjigi Molitev za Jasenovac popisal pisatelj, scenarist in novinar Branko Šömen. V njegovi knjigi so navedeni kot »Anton iz Sv. Tomaža«, »Franc iz Sv. Nedelje«, »Rudi iz Broda na Muri«, »Karel iz Ivanjcev«, »Bernard iz Vučje Gomile«, »Kolman iz Sv. Helene« in »Anzelm iz Košakov pri Mariboru«. Skozi njihove pripovedi avtor v prvi osebi izpove njihovo življenje v taborišču, vtise o peklu na zemlji in mučeniško smrt. Na obeležju, ki so jim ga deset let po koncu vojne na Brezjah postavili duhovniki iz Ciril-Metodovega društva, pa so bila z zlatimi črkami vklesana njihova polna, resnična imena: Jakob Sem, Franc Grobler, Franc Kač, Janez Kodrič, Janez Rančigaj, Franc Rihar in Anzelm Polak. Vsi so umrli na isti dan leta 1942, tri leta kasneje so ustaši ubili še duhovnika Franca Orešnika.

Druga svetovna vojna je bil čas, ko človeku nič ni zagotavljalo preživetja – kri in vera sta pomagali, nista pa odločali. Če povzamemo pisanje Edvarda Kocbeka v Tovarišiji: težava ni bila vera v politiki – to ni nikoli težava –, temveč politizacija vere in pozverinjenje politike.

V sklopu etničnega čiščenja slovenskega ozemlja so nacisti izgnali 354 katoliških duhovnikov iz mariborske in okoli 150 iz ljubljanske škofije na Hrvaško – oziroma v novo nastalo ustaško Neodvisno državo Hrvatsko. Vladal ji je fanatični Ante Pavelić, človek, ki je svoj čas okrcal samega Hitlerja, ker da je preveč popustljiv do Judov, in ki naj bi izjavil, da je »dober ustaš tisti, ki zmore z nožem izrezati nerojenega otroka iz matere«. Ob tem pa je bil Pavelić hkrati vzor dogmatičnega katoličana, hodil je na avdienco k papežu Piju XII., obiskoval mašo in se kot srednjeveški križarji pri svojih morijah skliceval na nebesa v slogu »Deus vult!« – bog bo že razbral svoje ter jih spustil k sebi v raj.

Pobili so jih ponoči na morišču na Gradini na ustaljen način – najprej so jim s kijem razčesnili lobanje, potem so jim prerezali grla in odvrgli trupla v Savo.

Od okoli petstoterice izgnanih slovenskih duhovnikov jih je približno 280 ostalo v Neodvisni državi Hrvaški. Številni so delovali ob meji s Slovenijo, predvsem v Zagorju. Med njimi je bil Šömnov pripovedovalec »Anzelm iz Košakov«, ki je dejansko prihajal iz Životic na Češkem, v Slovenijo pa je prišel po začetku 20. stoletja kot mlad duhovnik iz križniškega reda. Po izgnanstvu v NDH se je zatekel k frančiškanom v Varaždin, kjer je septembra 1942 nič hudega sluteč zagrešil napako, zaradi katere je vsega mesec dni kasneje mrtev končal v Savi. V varaždinskem zaporu je namreč obiskal slovenske duhovnike, ki so jih »pod vplivom nacistov« zaprli ustaši – zakaj točno, se razen v primeru Franca Riharja ne ve. Omenjeni Rihar se je ustašem zameril, ker ob obletnici ustanovitve NDH ni želel izvesti zahvalne maše za ustaško državo. Nekaj dni kasneje so ustaši na ulici aretirali še Anzelma Polaka, nato pa skupino slovenskih duhovnikov – po nekaterih navedbah jih je bilo šest, po drugih osem – odpeljali v Jasenovac.

Je z današnjega vidika še mogoče karkoli zapisati o krajih, kot je Jasenovac? Lahko samo molčimo in upamo, da človeštvo nikoli več ne bo videlo podobnih grozot? »Pisati poezijo po Auschwitzu je barbarsko,« je dejal filozof Theodor Adorno.

Toda nemara o krajih, kot sta Auschwitz ali Jasenovac, ni mogoče pisati nič drugega kot poezijo, to so območja zunaj razuma. »Nočno streljanje, tekanje okrog barak, žensko kričanje na pomoč, psovanje moških, vmes pa tanko, predivasto cviljenje otrok, vse skupaj namočeno v grozo, zavito v temne meglene plahte: onstran življenja so bili ljudje brez obrazov, svetopisemski pasjeglavci, ustaši,« Anzelmove vtise ob prihodu v Jasenovac strne Šömen. Poezija, vsekakor, kaj pa še ostane.

Grozot Jasenovca ni mogoče primerjati niti s starodavnimi majevskimi žrtveniki niti z nepredirno temo v trebuhu kita na dnu oceana, kamor se je pred bogom zatekel biblijski očak Jona. »Pozabil sem, da sem se tudi sam skupaj z brati znašel v popolnoma izmišljenem okolju, ki ni bilo zapisano v svetih knjigah,« v Šömnovi molitvi z grozo ugotovi Anzelm. V Jasenovcu v resnici ni bilo vere, v veri pa ne resnice, bilo je samo zlo.

Namesto z majevskimi obrednimi rezili so ustaši rokovali s posebnimi noži, ki so jih imeli s trakom ves čas pritrjene na dlani, da so lahko kadarkoli z enim samim gibom prerezali vrat. Imenovali so jih »srbosjek« – so pa z njimi poleg Srbov pobijali tudi Rome, Jude, Muslimane, Hrvate, nasploh vsakogar, ki ga je pogoltnil Jasenovac, vsaj 75.000–100.000 ljudi. Leta in narodnost niso bili pomembni, tudi vera ne. S srbosjeki so oktobra 1942 umorili tudi omenjene slovenske duhovnike.

Njihov konec je popisal zdravnik Nikola Nikolić, ki je kot vojni ujetnik delal v taboriščni bolnišnici, v kateri so duhovniki kratek čas pomagali kot negovalci. Nakar so jih 17. oktobra 1942 brez obrazložitve odpeljali s skupino drugih taboriščnikov na morišče, zvezane z žico. Na ukaz krvnikov so morali blagoslavljati ostale taboriščnike, ustaši pa so duhovnikom zatrdili, da »bomo pa na koncu mi vas blagoslovili«. Janez Kodrič je takoj sprevidel, kaj to pomeni, zato je sezul svoje čevlje in slekel suknjo ter vse skupaj potisnil v roke nekemu golemu taboriščniku. Enako sta storila še dva duhovnika. Pobili so jih ponoči na morišču na Gradini na ustaljen način – najprej so jim s kijem razčesnili lobanje, potem so jim prerezali grla in odvrgli trupla v Savo. Duhovniki tako niso bili zakopani v posvečeno zemljo, njihov edini nagrobnik pa je bil kenotaf na Brezjah.

Od slovenskih duhovnikov je iz Jasenovca prišel živ le Anton Rantaša, ki ga je pred odhodom na morišče zadržala bolezen.

V svoji poetični maniri Šömen nesrečne duhovnike oriše kot simbole človečnosti in zglede žive vere, ki so jo ubijali ustaši. Ali je bilo res tako – kot nakazuje njihovo plemenito podarjanje oblačil ob odhodu v smrt – ali pa so se na neki točki zlomili, pokazali svojo človečnost, preklinjali in moledovali za življenje, je nepomembno. »Iz duhovnikov so naredili svetnike,« je zapisal Šömen. In ima povsem prav. Ustaši so naredili svetnike tudi iz pobitih kmetov, delavcev, industrialcev, beračev, duševnih bolnikov, invalidov, mož, žen, otrok in starcev. Slovenska katoliška cerkev je umorjene duhovnike uvrstila v paket »slovenskih mučencev 20. stoletja«, za katere teče postopek, da bi jim priznali mučeništvo in jih razglasili za svetnike.

Toda na Brezjah ni več plošče z njihovimi imeni.

Pravzaprav ni čudno, da katoliška cerkev ne ve dobro, kam umestiti duhovnike, ki so jih pobili fašisti. Kaj storiti z njimi? Kam umestiti njihova življenja in smrti? Kako zaobjeti »izmišljeno okolje, ki ni bilo zapisano v svetih knjigah«? Med 13 uradno izpostavljenimi morilci v Jasenovcu, ki so zbujali največjo grozo v taboriščnikih, je posebno mesto zavzemal frančiškan Miroslav Filipović alias »Brat Satan«, ki je nadziral, največkrat pa tudi sodeloval v pobojih na Gradini. Tako tudi Petar Brzica, še en frančiškan, ki naj bi v eni sami peklenski noči postavil rekord v internem tekmovanju v moriji s srbosjekom.

Od slovenskih duhovnikov je iz Jasenovca prišel živ le Anton Rantaša, ki ga je pred odhodom na morišče zadržala bolezen. Kasneje se mu je uspelo prebiti do zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca in mu predstaviti grozodejstva, ki so jih v taborišču izvajali krvniki. »Ustaš – koljač je vsakega duhovnika udaril z batom po glavi, da se je onesvestil, drugi ustaš pa mu je prerezal vrat,« je Rantaša opisal smrti svojih sobratov. Stepinac je imel teden dni po dogodku govor, v katerem je obsodil genocid, ki ga je izvajala Pavelićeva NDH: »Vsi ljudje in pripadniki vseh ras so božji otroci, vsi brez izjeme. Romi, temnopolti, Evropejci ali Arijci, vsi imajo enake pravice ... Zato je katoliška cerkev od nekdaj obsojala in še naprej obsoja vsakršne krivice in nasilje v imenu razrednih, rasnih ali nacionalnih teorij.« Za umore slovenskih duhovnikov v Jasenovcu pa je Stepinac februarja 1943 v pismu Paveliću zapisal, da so »sramotni madež in zločin, ki kliče v nebo za maščevanjem, kakor je celotno jasenovško taborišče sramotni madež za neodvisno hrvaško državo«.

To so bile za tisto obdobje zelo pogumne besede – a kaj, ko so se utopile v poplavi drugih Stepinčevih izjav, s katerimi je utrjeval uradna stališča katoliške cerkve glede NDH. Torej: naklonjenost do etičnega čiščenja in nasilnega spreobračanja Srbov v katolištvo, podporo Paveliću kot »resničnemu katoliškemu verniku«, podporo nemškim načrtom o izgonu 260.000 Slovencev. Kot človek je bil Stepinac verjetno res zgrožen nad ustaškimi zločini, a razklan z religijo, nacionalizmom, strahom in predsodki ni nikoli uradno izkoristil svoje moči in vpliva kot duhovna avtoriteta NDH. A vendar, vprašajmo se, ali bi lahko storil kaj več, ko je slišal pričevanje duhovnika Rantaše? Bi se lahko javno ogradil od režima? Bi lahko sprožil postopke za izobčenje Pavelića in kompanije? Je pa Stepincu gotovo treba šteti v dobro, da je pomagal pred deportacijo v nemška taborišča rešiti na tisoče hrvaških Judov.

Grozovita usoda sedmerice slovenskih župnikov v Jasenovcu, ki so jih pobili njihovi sobratje v veri, je dokaz, da se zlo, ko dobi dovolj moči, ne ustavi, ne ustavi ga niti bog. Zato se mu je treba upirati, o njem govoriti, pisati poetične knjige, kot je Šömnova Molitev za Jasenovac. Zlo je treba preganjati na vsakem koraku, treba ga je s simbolnimi gestami izrivati iz skupnosti – sicer ostaja v njej, čaka in se razrašča. Toda katoliška cerkev v Sloveniji, na Hrvaškem pa še posebej, vse do danes ni zadosti odločno obsodila medvojne kolaboracije in njenih zločinov.

Ko so leta 2008 v Zagrebu pokopali enega od poveljnikov taborišča Jasenovac Dinka Šakića, je duhovnik Vjekoslav Lasić ob grobu zatrdil, da je bila »NDH temelj današnje domovine Hrvaške in to je razlog, da je vsak pošteni Hrvat ponosen na Šakića«. Šakić naj bi osebno umoril več ljudi in se redno udeleževal brutalnih mučenj, v skladu z njegovimi željami pa so ga pokopali kar v ustaški uniformi. Hrvaška še vedno ni pokopala njegove dediščine, tudi ne pozdrava »Za dom spremni!«, s katerim so se v Jasenovcu pozdravljali vojni zločinci. Čeprav gre za z zakonom prepovedano ikonografijo sovraštva, je ta pozdrav pod določenimi pogoji še vedno dopusten. Redno se uporablja na pogrebih hrvaških braniteljev iz domovinske vojne, pevec Thompson pa z njim začenja svojo pesem Bojna Čavoglave, v kateri kliče na boj nad »srbske prostovoljce, četniško bando – dosegla vas bo naša roka tudi v Srbiji«.

Med okoli 75.000 do 100.000 jasenovškimi žrtvami je bilo približno 300 Slovencev in Slovenk. Njihova imena niso zabeležena na nobeni plošči in na nobenem spomeniku. Leta 2007, ob 65. obletnici poboja slovenskih duhovnikov, je v Jasenovcu maševal tedanji mariborski nadškof Franc Kramberger. V svoji homiliji je izpostavil »kalvarijo množice Judov, Srbov, Hrvatov, Slovencev, Romov, muslimanov in pripadnikov drugih narodov in verstev, ki so v Jasenovcu doživeli svoj veliki petek in poslednjo postajo križevega pota v enem od mnogih grobišč«.

Le zakaj so na Brezjah z zidu odstranili omenjeno ploščo? Zakaj je ta spomin moteč in s čim se ne ujema?