O spolnosti

1. O spolnosti in skrbi za otroke se veliko grimsuje in malo argumentirano razpravlja. Na eni strani stoji falanga tistih, ki jim menda gre »za otroke in družino«, o katerih vse vedo že vnaprej: ljudje se delimo na moške in ženske, drugega ni. Prava družina sestoji iz očka, mamice in otrok, opira pa se na dva para starih staršev. Za geje in lezbijke se ne sme reči, da so bolni, na tihem pa se ve, da so bolani in moteni. Podobno si mislijo o spremembi spola. Svoje si mislijo o ustavnem sodišču, ki dovoljuje poroko in celo posvojitev otrok gejem in lezbijkam. In kaj si mislijo o splavu? Da je zločin. Redki pa so tisti, ki jih zanimajo argumenti in ki prisluhnejo znanosti. Poskusimo stopiti po tej poti.

2.

Začnimo s samopravičarji, ki da jim gre »za otroke in družino«. Besedo samopravičar pozna že Trubar, sloni pa na farizejski samohvali, ki jo kritizirajo evangeliji (»jaz sam, ki sem pravičen«). Samopravičarji nam kažejo idealno sliko: očka in mamica, za njima pa še dva para starih staršev. Vse drugo je slabo in ni vredno omembe.

A kaj sploh je družina? Zadevna znanost je sociologija družine. Najprej nam pove, da današnji pomen besede familia (družina) izvira šele iz 18. stoletja. Obe besedi, latinska in slovenska, sta prej pomenili skupnost vodje in pomočnikov. Družina je v 18. stoletju zamenjala prejšnje izraze kot hiša in podobno. Pomen besede družina, kakor jo danes najpogosteje uporabljamo, ustreza sociološkemu pojmu jedrna družina z njegovimi različnimi variantami: starši v skupnem gospodinjstvu skrbijo za otroke. Omenjeni vsevedi temu pravijo »tradicionalna definicija družine«, a to poimenovanje nima zveze z zadevno znanostjo – sociologijo družine.

Pridevnik tradicionalna bi še najbolj pritikal družini, ki je danes že skoraj izumrla, poznamo pa jo iz kmečkih povesti: večgeneracijska družina, katere ekonomska podlaga je kmetija, ob gospodarju in njegovi ženi je tu še naslednik z ženo in otroki, zraven pa so še neporočeni odvisni člani in članice iz več generacij; tu so še naslednikovi bratje in sestre z nasvetom, naj gredo na svoje. Otroci se v taki družini že zelo zgodaj vključijo v delo, na primer kot pastirčki. Večgeneracijske družine drugega izvora najdemo v mestih, navadno so plod stanovanjske ali druge ekonomske stiske.

Jedrna družina ima več podtipov, ki se v smislu pravic po zakonodaji komaj kaj razlikujejo. Ni razlik med biološkim in socialnim starševstvom; pravno sta skoraj izenačeni družina s poročenim parom in družina z neporočenim parom; z novo zakonodajo na podlagi sodbe ustavnega sodišča ni razlik med heteroseksualnim in istospolnim parom.

A s tem se seznam tipov družine šele dobro začenja.

Zelo »tradicionalne« so enostarševske družine: samohranilka ali samohranilec z otrokom ali otroki. Ni nujno, da je to biološki starš: skrb za otroka ali otroke je lahko pripadla ovdovelemu očimu ali materi, stricu ali teti, dedku ali babici in še komu. Za vsevedne bojevnike za »tradicionalno družino« so pač le moteč element.

Nekateri bi kar naprej umovali in izražali svoj »jaz mislim« o zapletenih vprašanjih. Neprimerno bolje bi bilo, če bi jih skušali vsaj približno razumeti.

Prav nič novega ni tip družine, ki mu Amerikanci pravijo patchwork family: oče (ali očim) in mati (ali mačeha) ter otroci iz njunih raznih zakonskih zvez. Če bi ne bilo to nekaj najbolj običajnega, tudi ne bi bila tako znana šala: »Tvoji otroci in moji otroci tepejo najine otroke.«

Nad družinami, temelječimi na socialnem starševstvu, pa so samopravičarji ogorčeni, če gre za njim neljubi tip družine: to je lezbični ali gejevski par. Ob paru z otroki, ki izvirajo iz prejšnjih heteroseksualnih zvez, se sicer nervozno presedajo, že sama pomisel na socialno starševstvo na podlagi posvojitve pa jih spravlja v bes. Neplodnemu paru je mogoče pomagati tudi biomedicinsko, a že pomoč z darovano spermo (heterologna inseminacija) je za samopravičarje sporna, pri samskih ženskah ali lezbičnem paru nezamisljiva, pomoč gejevskemu paru z darovanim jajčecem in nadomestno materjo pa zločinska. A tudi to spada v pestrost otrok in družin, pa naj se to komu zdi prav ali ne.

Ostre meje pa ni med družino in skupnim gospodinjstvom; zakonski par brez otrok ali po odhodu otrok velja za družino, kaj pa skupno življenje dveh ali treh sester? Kako je s skupnim gospodinjstvom, če je en partner dolgo odsoten, če je mornar, vojak, veleposlanica? A to še ni vse: pred dobrega pol stoletja so se začeli eksperimenti s skupinskim sobivanjem (komune) kot novo obliko družine s skupno skrbjo za otroke.

3. 

Ko jim menda gre »za otroke in družino«, skrivajo svoje dejansko mnenje o istospolnih parih za stavkom, da tak par ne more zaploditi otrok. To je seveda res, a ob tem povsem molčijo pri heteroseksualnih parih, ki otrok bodisi ne morejo imeti bodisi tega nočejo.

V resnici jih moti že kar istospolno razmerje, ki se jim zdi »nenaravno«, a temu in podobnim izrazom se danes previdno izogibajo. Izogibajo pa se tudi dejstvom. Ko je etnologija pregledala, kako na homoseksualnost gledajo tradicionalna ljudstva, je ugotovila, da 64 odstotkov teh ljudstev homoseksualnost sprejema. Nato je še etologija, biološka veda o obnašanju, odkrila, da istospolni odnosi nastopajo pri mnogih živalskih vrstah.

Zoolog Alfred Kinsey z ekipo se je lotil etoloških raziskav spolnega obnašanja živalske vrste Homo sapiens, za predmet si je izbral obširen statistično uravnotežen vzorec Američanov in zatem Američank. Ni ga zanimalo, kaj velja za »normalno« in kaj za »izrojeno«, zanimala ga je predvsem oblika, to, kakšno je spolno obnašanje (sexual behavior) moških in pa ženskih osebkov človeka (human male in pa human female). Knjigi s takima naslovoma sta pretresli strokovnjake in tudi javnost, a moralni očitki zastran pristopa niso mogli ovreči dognanj. Za naše vprašanje pa je bistvena ugotovitev te raziskave, da ni ostre meje med izključno homoseksualnostjo in izključno heteroseksualnostjo; vmes je širno polje stopenj biseksualnosti. Potrdila je tudi, da je delež izključnega prakticiranja homoseksualnosti pri obeh spolih od tri do pet odstotkov, vsaj kakšen homoseksualni doživljaj po puberteti pa omenja najmanj 15 odstotkov vprašanih.

Sodniki, ki so nekdaj homoseksualcem sodili, so ravnanje opustili. Psihiatri, ki so nekdaj homoseksualnost »zdravili«, so izgubili posel. Da je to nekaj »bolanega«, pa si nekateri še vedno mislijo, in zraven so še prepričani, da je nekoga v homoseksualnost mogoče »zapeljati«. Na tem prepričanju temelji njihovo nasprotovanje, da bi par gejev ali par lezbijk smel imeti otroke, še prav posebej posvojene otroke. Že pred leti je nemška televizija poročala o primeru geja, ki so mu dovolili posvojiti nečaka, sestrinega sina, ki je bil kot sirota v sosednji Nizozemski; na očitek, da vzgoja v istospolnem paru nima komponente ženskega spola, je sodišče odločilo, da zadoščajo obiski pri babici. Če to prenesemo v našo razpravo: ne pari gejev ne pari lezbijk ne živijo v enospolnem svetu, zato ni nevarnosti, da bi otrok spoznal en sam spol. Tudi otrokova kasnejša spolna usmerjenost ni dana z vzgojo, temveč se izrazi spontano.

Še nekaj moramo omeniti. Človek je, biološko gledano, čredna žival. Etologija črednih živali pa je, da si samci na primer ne stoje nasproti kot biki, mački ali petelini, temveč so si telesno naklonjeni. To ne pomeni seksa, pomeni pa, da so telesni stiki lahko prijetni. Vsesplošni so izrazi radosti z objemi; konec koncev se nogometaši objemajo in obešajo drug na drugega in s tem izražajo veselje. Brez prej omenjenega vmesnega polja bi kolektivno delo in šport ne bila mogoča.

4. 

Žlahtni državljani, ki jim »za otroke gre«, seveda ne morejo dopustiti, da bi otroke in mladino begala tista »teorija spolov«, ki da se širi v šolo skozi nepremišljeno spolno vzgojo. Pri tem se ne pustijo motiti strokovnim dognanjem in vedenju. Ne zanima jih, kaj mladostniki potrebujejo kot sidro vednosti v hormonskih viharjih odraščanja, ni jim mar rušilni kaos resničnih in lažnih informacij na socialnih omrežjih, ni jim mar raznolikost osebnih situacij mladostnikov in vprašanj, ki jih mučijo.

Tu mislim predvsem na dva aspekta: na lastno spolno usmerjenost mlade osebe in na raznolikost spolnih zgledov in lastnih doživljajev. Oba aspekta sta lahko povezana.

Veliko pove že podatek, da naj bi bilo po različnih raziskavah izključno k lastnemu spolu usmerjenih tri do pet odstotkov populacije. Če to prevedemo v velikost šolskih razredov, je to statistično več kot eden ali ena na razred. Naj ta mlada oseba zgradi pozitivno samopodobo ali naj ima v sodobni družbi še vedno opraviti s samoprezirom? In dalje, ali naj jo okolica sprejme tako, kot je, ali naj jo obsipa s sovražnim govorom? Da ne govorimo o medvrstniškem nasilju.

In tako pridemo do še bolj redkega pojava, da je pri nekaterih ljudeh šele treba priti do potrditve dejanskega spola. Primeri teh oseb so še toliko redkejši, a tudi tu mora ravnanje sloneti na vednosti. Pri vseh teh primerih je šola tako ali drugače udeležena – tako pri spolni usmerjenosti kot pri vprašanju dejanskega spola posameznika. Tudi ignoriranje tega je način udeležbe, enako, kot je neudeležba na glasovanju način volitev.

Današnji pomen besede familia (družina) izvira šele iz 18. stoletja. Obe besedi sta prej pomenili skupnost vodje in pomočnikov. Družina je zamenjala prejšnje izraze kot hiša in podobno.

Predhodne in vzporedne izkušnje mlade osebe so lahko pri odkrivanju in sprejemanju lastne spolne usmerjenosti ali lastnega spola zelo različne: nekateri bodo doživeli pozitiven odziv harmonične družine, drugi bodo na tej poti spoznali svet nasilja ali celo perverzij. Zato mora prispevek pedagogov temeljiti na strokovnih dognanjih in vedenju, mlada oseba pa mora dobiti empatičen odziv in dobro odmerjene informacije.

5.

A vrnimo se k tistemu, kar je za »plemenite« borce zoper »teorije spola« posebno iritirajoče: to je spolna identiteta. Po njihovem se namreč človeštvo deli na moške in ženske osebke.

V realnosti je kar nekaj zmešnjave že pri določanju spola. V porodnišnicah določajo spol po zunanjih znakih, temu se v biologiji reče anatomski spol. Toda videz spolovil novorojenega otroka je včasih hudo nejasen, razliko med penisom in klitorisom so včasih merili z ravnilom; sečevod se lahko izteka na bazi penisa in ne na koncu. In še marsikaj drugega je lahko nejasno. Nemška zakonodaja je zato poleg kategorij moško in žensko uvedla še tretjo, divers, po naše razno. Porodničarji so tudi opustili takojšnje »korekcije« in jih prestavili na čas, ko lahko oseba soodloča o posegu.

Biološko pa se opredelitev spola ugotavlja po prevladujočih hormonih: moški spol pri prevladovanju androgenov, ženski pri prevladovanju estrogenov. Potem so tu še kromosomi. Za človeka je značilnih 46 kromosomov, torej 23 parov; eden od teh parov je pri moškem XY, pri ženski XX. A tudi tu pri nekaterih obstajajo razlike.

Morda se zdi na prvi pogled zapleteno, vendar je zelo pomembno. Kot vemo, se celice delijo, iz kromosomskih parov nastane kopija, proces imenujemo mitoza. Spolne celice pa nastanejo z redukcijsko delitvijo (mejozo), imajo samo 23 kromosomov, jajčeca 22 + X, semenčice 22 + X ali 22 + Y. Pri celičnih delitvah se sem pa tja zaplete, pri redukcijski gre cel par v jajčece ali v semenčico ali pa spolna celica ostane brez celega para. Ko se združita v zigoto običajni spolni celici, dobimo 46 kromosomov, lahko pa ima zigota 47 ali 45 kromosomov, torej na mestu enega od parov kar tri kromosome (trisomija) ali pa le enega (monosomija). Tudi opredelitev spola po prevladujočih hormonih torej ni brez zagat pri spolnem habitusu.

Anatomsko določanje spola, s katerim imajo porodničarji največ težav, izvira iz samega embrionalnega razvoja. Tako pač je: nekje v filogenezi vretenčarjev so bili osebki dvospolni, zato se v neki fazi nastavijo zametki spolnih organov obeh spolov, potem pa se razvoj preusmeri v moško ali žensko smer; na vsaki od obeh smeri se eni nastavki okrepijo, drugi zakrnijo, tretji dobijo novo funkcijo, a pri teh procesih se zgodijo tudi različne vmesne stopnje v obliki zunanjih oziroma notranjih spolnih organov. Porodničarji so nekdaj te »napake narave« avtomatično »korigirali«. Danes vemo, da so s tem veliko ljudi grozovito prizadeli. Kot smo opisali, zdaj s tem raje počakajo, da lahko oseba izrazi svojo voljo.

Sodobna šola je danes že zasnovana na »vključujoči vzgoji«, se pravi, da pri otrocih s posebnimi potrebami daje veliko prednost vključenosti v običajni pouk, če to le gre. A to je mogoče zaradi spoznanja, da pri tem ne gre brez specialnih vednosti in empatije in na njih temelječe vzgojne podpore in strpnosti součencev.

Za tiste z geslom »za otroke gre« te težave ne obstajajo. Oni bi vse »spačke« brez razlike odrinili v posebne ustanove. Zanje teh razlik in pojavnosti, pa čeprav so normalen del človeške vrste, ni. Vse oddaljitve od »normale« so dolga leta zagrinjali z »zagrinjalom usmiljenja« in se o njih ni govorilo. In medtem ko danes ves svet govori o kromosomski trisomiji pri Downovem sindromu, se monosomija in trisomije v zvezi s kromosomi X in Y skrivajo v medicinski literaturi. A enako moralizirajoče odrivanje v molčečo »strokovnost« velja za vse, kar se oddaljuje od binarnega modela dveh spolov. Prav to je eden od izvorov nauka vnaprejvedežev, da »narava pozna« le dva ločena spola in da na tem temelji edina prava družina.

No, s stisnjenimi zobmi so morali sprejeti dognanja iz etologije živali, da istospolna ljubezen ni nič nenavadnega. Z velikim odporom so brali monografiji Alfreda Kinseyja in sodelavcev z izzivalnima naslovoma Sexual Behavior of Human Male in pa of Human Female, v katerih so avtorji moralistično sliko domnevne normalnosti soočili z empirično realnostjo, podprto tudi s podatki. Absolutno pa so ignorirali Kinseyjeva dognanja o mavrici med popolno heteroseksualnostjo in popolno homoseksualnostjo ter med njima zarisanim poljem s stopnjami biseksualnosti.

Moralizirajoča samopravičnost je bila kljub vsemu s stisnjenimi zobmi prisiljena priznati vsaj pravico gejev in lezbijk, da pravno registrirajo svoje zveze. Samo, prosim, brez otrok, je bilo njihovo geslo. Ob tem so ves čas gluhi za Hamletovo svarilo: »There are more things twixt heaven and earth, than you can find in your philosophy.« Ali v Župančičevem prevodu: »Več je stvari v nebesih in na zemlji, kot si jih sanja vaše modrijanstvo.«

Da, nekateri bi kar naprej umovali in izražali svoj »jaz mislim« o zapletenih vprašanjih. Neprimerno bolje bi bilo, če bi jih skušali vsaj približno razumeti.