Akvarijski eksponat

Ministrstvo za okolje in prostor je septembra lani izdalo presenetljivo dovoljenje: kranjskemu Jamskemu zavodu Tular je namreč dovolilo odvzem osmih človeških ribic iz narave – petih belih iz Postojnske jame in treh črnih človeških ribic, ki so endemiti in živijo zgolj na območju Bele krajine. Dve že odvzeti človeški ribici, ena bela in ena črna, sta zdaj na ogled v trimetrskem akvariju v jamah pod Kranjem, mesto Kranj pa ju trži kot svojo turistično znamenitost.

»Gre za prvi informacijski center na svetu z belo in črno človeško ribico,« so 10. novembra lani sporočili iz Mestne občine Kranj ob slavnostnem odprtju Info centra SOS Proteus v rovih pod starim mestnim jedrom. Rdeči trak sta ob Gregorju Aljančiču, vodji zavoda Jamski laboratorij Tular, prerezala kranjski župan Matjaž Rakovec in direktor kranjskega Zavoda za turizem in kulturo Klemen Malovrh. Ta je ob tem povedal: »Kranj zagotovo dobiva najbolj atraktivno turistično doživetje, ki je edinstveno v svetovnem merilu.« Sredi decembra je sledilo odprtje podzemnega centra za obiskovalce, vstopnica stane od pet do 15 evrov.

Nenavadna in strokovno vprašljiva poteza ministrstva ni ostala brez odziva. Belokranjsko društvo Proteus je zoper izdano dovoljenje ministrstva tik pred novim letom vložilo tožbo na upravno sodišče in hkrati doseglo obnovitev postopka izdaje dovoljenja na ministrstvu. V Postojnski jami pa so ravno pred dnevi razkrili namero o projektu Protect proteus, ki ga bodo razvijali z Biotehniško fakulteto in ki ga je razumeti tudi kot odgovor na kranjsko »znamenitost«.

A v belokranjskem društvu so za dogajanje v Kranju izvedeli šele novembra, pa še to iz medijev. V društvu Proteus, ki se bori za zavarovanje črne ribice, so, kot pravijo, prej sicer več let dejansko sodelovali z Gregorjem Aljančičem. Ta je namreč leta 2007 od pokojnega očeta, jamskega biologa Marka Aljančiča, nasledil »jamski laboratorij« v jami Tular pod Kranjem, v njem pa je, kot piše na spletni strani, dajal zatočišče človeškim ribicam, ki jih poplave naplavijo na površje in ki jih nato vrne v naravno okolje: »Od leta 2008 smo preučili več kot 25 primerov iz Slovenije ter Bosne in Hercegovine, 20 živali smo rešili in jih vrnili v njihovo izvorno populacijo.«

Kako se je, namesto da bi zavarovali črno človeško ribico v naravnem okolju Bele krajine, lahko zgodilo, da je ta z dovoljenjem ministrstva za okolje postala turistična znamenitost – v Kranju?

Zgodba se je obrnila oktobra 2021, ko je v zasebni zavod Tular kot tretjinska soustanoviteljica (ob zakoncih Aljančič) vstopila kranjska občina z županom Rakovcem in se odločila investirati 200 tisoč evrov v projekt Info centra, kjer naj bi bile na ogled človeške ribice. Potrebovali so le še ribice iz Postojnske jame in Bele krajine oziroma ustrezna dovoljenja okoljskega ministrstva. Da je bil ravno oktobra 2021 v zavodu Tular na obisku takratni okoljski minister Andrej Vizjak, v čigar resor spada potrebno dovoljenje, naj bi bilo popolno naključje.

Kranjčani so vlogo na ministrstvo vložili šele aprila 2022, ministrstvo pa jim je dovoljenje za odvzem osmih človeških ribic, od tega treh črnih, izdalo septembra lani, torej že pod sedanjim ministrom Urošem Bržanom. V društvu Proteus o tem seveda niso vedeli ničesar, izdano dovoljenje pa so pridobili na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja, razlaga član društva, sicer pravnik Niko Šuštarič. V 30 dneh so vložili tožbo na upravno sodišče ter sočasno od ministrstva zahtevali ponovno odločanje o dovoljenju. V Proteusu so namreč ugotovili več domnevnih kršitev pri njegovi izdaji. Med drugim poudarjajo, da zavod Tular sploh nima statusa raziskovalne in izobraževalne organizacije, za ta status tudi ne izpolnjuje osnovnih pogojev, zato mu ministrstvo ne bi smelo dovoliti odvzema osebkov strogo zavarovane vrste iz narave »z namenom izobraževanja in raziskovanja«.

Za človeško ribico namreč veljajo pogoji strogega varstva, zavarovana je z uredbo o prosto živečih živalskih vrstah, evropska habitatna direktiva jo uvršča med živalske vrste, ki jih je treba ohranjati prednostno. Navedbe zavoda Tular v vlogi, da bodo izvajali »izobraževanje in ozaveščanje javnosti o ogroženosti človeške ribice« in »raziskave človeške ribice v ujetništvu in vpliva prikazovanja osebkov javnosti«, po mnenju Šuštariča oziroma društva Proteus nikakor ne ustrezajo strogim zahtevam zakonodaje in izjemam, ki dovoljujejo odvzem za raziskovalno oziroma izobraževalno dejavnost. »Pravi namen odvzema osebkov človeške ribice iz narave sta poživitev in obogatitev turistične ponudbe mesta Kranj z ’akvarijem’ za človeško ribico in prikazovanjem javnosti v živalskem vrtu podobnem prostoru. To so izključno komercialni razlogi, ki jih niti Habitatna direktiva niti Uredba ne navajata med izjemami za odvzem iz narave in zadrževanje v ujetništvu prostoživečih ogroženih živalskih vrst pod režimom strogega varstva,« so v tožbi zapisali v Proteusu. In dodali: »Etično gledano gre za sprevrženo dejanje in erozijo standardov naravovarstvene stroke in oblasti v odnosu do strogega varstva ogroženih živalskih vrst, ki so v interesu EU, kot sta v konkretnem primeru bela, še posebej pa endemična črna človeška ribica.« Opozorili so tudi, da je Jamski laboratorij Tular v vlogi predvidel lovljenje osebkov človeške ribice tudi z vršo in ne le pobiranje naplavljenih osebkov, kar – tako Proteus – »ne krepi zaupanja v dobronamernost ravnanja stranke, ki bi moralo biti predvsem v korist ogroženi zavarovani živalski vrsti«. Izdano dovoljenje sicer dovoljuje le odvzem tistih živali iz narave, ki jih visoke vode same naplavijo iz podzemlja. Domačini v Beli krajini vedo povedati, da gre za redke pojave, ki se skoraj zagotovo ne zgodijo, ko se kdo načrtno pripelje po ribice.

Epilog ponovljenega postopka na ministrstvu in seveda niti tožbe še ni znan. Biolog Boris Bulog, eden najbolj priznanih raziskovalcev človeške ribice, sicer upokojeni profesor ljubljanske Biotehnične fakultete, nam je ponovil, kar trdijo tudi v društvu Proteus, in sicer da je ključna zaščita v naravnem okolju. Kako dobro gre ribicam v nenaravnem okolju – kar kranjske jame za belokranjske endemite brez dvoma so –, pa se po Bulogu kaže z razmnoževanjem; torej ali se odvzeti osebki razmnožujejo. »Podatkov o tem za črne ribice ni, kar seveda nekaj pove,« opozarja. Aljančič sam nam je ob tem razkril presenetljivo podrobnost: namreč da so belokranjske črne človeške ribice v kranjskem Jamskem laboratoriju Tular dejansko že od leta 2002, da naj bi bile »z dovoljenjem ministrstva za okolje namenjene znanstvenemu raziskovanju, ne pa prikazovanju javnosti«, po dvajsetih letih pa da so od sedmih osebkov živi še štirje. V dveh desetletjih se torej črne človeške ribice v Kranju več kot očitno niso razmnožile, ampak jih je skoraj polovica umrla.

Iz Postojnske jame nam niso odgovorili, kako komentirajo kranjski projekt oziroma dovoljenje za preselitev petih »njihovih« ribic v Kranj. So pa v Postojnski jami z Biotehniško fakulteto, ki ima status raziskovalne ustanove, ravno pred dnevi začeli svoj projekt zaščite in raziskovanja človeške ribice, k čemur naj bi jih spodbudilo 36 lani izleženih mladičkov. »Večna mladost človeške ribice je tista, ki sili znanost v raziskovanje,« je v svojem slogu pokomentiral Marjan Batagelj, večinski lastnik družbe, ki upravlja Postojnsko jamo.

Etično gledano gre za sprevrženo dejanje in erozijo standardov naravovarstvene stroke in oblasti v odnosu do strogega varstva ogroženih živalskih vrst.

Belokranjsko društvo Proteus si že leta prizadeva za zaščito črne človeške ribice, ki je bila odkrita leta 1986 in živi samo na približno desetih kvadratnih kilometrih na plitvem krasu okrog vasi Jelševnik pri Črnomlju. Zadnji poziv društva odločevalcem je zrušila Janševa koalicija. Junija 2021 je na predlog Levice potekala skupna seja državnozborskih odborov za kmetijstvo in za okolje na temo zaščite črne človeške ribice, vendar stranke Janševe koalicije kljub opozorilom društva, da pri tej temi ne gre za delitev na leve in desne, niso podprle niti enega predlaganega sklepa. Člani društva Proteus so se zavzeli, da bi bilo na življenjskem območju ribice vsaj začasno prepovedano gnojenje z digestatom, ki je »odpadni« produkt Petrolove bioplinarne v Črnomlju, a niti ta sklep ni bil sprejet, kaj šele ukrepi za trajno zaščito črnega močerila. Janševa koalicija je namesto tega izglasovala ohlapne pozive ministrstvoma za okolje in kmetijstvo, da poostrita nadzor nad spoštovanjem okoljskih predpisov bioplinarne. Društvo v svojih prizadevanjih doslej ni imelo partnerja niti v lastni črnomaljski občini oziroma županu, ki bi morala urediti vsaj komunalne izpuste kot enega od ključnih virov onesnaževanja, ki ogroža ribico v naravnem okolju. Z zahtevo po najstrožjih ukrepih varovanja črne človeške ribice se je sicer že aprila 2018 na pristojna ministrstva in vlado obrnil Svet za varovanje okolja Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sklicujoč se na mnenje štirih strokovnjakov: Borisa Sketa, omenjenega Borisa Buloga, Lilijane Bizjak Mali in Roka Kostanjška.

A zgodilo se ni nič.