Dr. Mojmir Mrak / »To je tipičen primer, kako se z javnimi financami ne bi smelo delati«

Kakšno je stanje javnih financ in koliko je »manevrskega prostora« za nove izdatke? 

Stanje za leto 2022 bi ocenil kot solidno. To je tudi razumljivo, saj je gospodarska rast kljub ukrajinski krizi znašala več kot pet odstotkov in v teh razmerah so ob povečevanju stopnje inflacije izrazito hitro rasli tudi javnofinančni prihodki. Moja ocena javnih financ za letošnje leto pa je bolj kritična. Kljub napovedani rasti blizu dveh odstotkov Slovenija za letos planira prek pet odstotkov javnofinančnega primanjkljaja. To je preprosto preveč! Ob tem naj bi naša država v tem letu imela daleč največji strukturni primanjkljaj ne le med državami evroobmočja, temveč med vsemi državami EU. Posamezniki in fiskalni sveti že nekaj časa upravičeno opozarjajo na preveliko radodarnost pri javnih financah, v zadnjem času pa je to kritiko mogoče zaslediti tudi pri mednarodnih institucijah. Kritično stališče Mednarodnega denarnega sklada o tej temi je jasno izraženo v njegovem poročilu iz januarja letos, seveda če se želi razumeti. Ne bi me presenetilo, če bodo javnofinančni trendi Slovenije, ki smo jim priča, opaženi tudi pri kreditnih agencijah.

Kako pa v tem kontekstu vidite delovanje vlade z vidika javnofinančne transparentnosti, jasnosti reform? 

Strinjam se z usmeritvijo vlade, da končno zagrize v nekatere od strukturnih reform, ki so nujno potrebne, a so jih prejšnje vlade z različnimi izgovori odlagale. Sedanja vlada ima ne le močan politični mandat za pripravo in izpeljavo teh reform, temveč mora vanje pospešeno zagristi tudi zaradi »podedovanih« obljub, ki jih je dokaj lahkotno in v nedodelani obliki dala njena predhodnica v okviru Načrta za okrevanje in odpornost. V tem dokumentu so zapisani roki za posamezne reforme in od izpolnjevanja teh rokov je in bo odvisno črpanje teh evropskih sredstev. Skratka, reforme so nedvomno potrebne, imam pa žal občutek, da vanje vstopamo preveč nepovezano in brez celovite makroekonomske in javnofinančne slike. Premier je na enem od sestankov, na katerem sem sodeloval konec avgusta lani, napovedal resnejšo analizo makroekonomskega in javnofinančnega okvira Slovenije, na kar nas je takrat opozarjalo kar nekaj ekonomistov, a je očitno kasneje ocenil, da, vsaj za zdaj, tega ne potrebuje. Sam mislim, da bi bila takšna slika še kako potrebna v sedanjih razmerah, ko je skrbništvo javnih financ bolj ali manj skrčeno na vodenje računovodstva.

Z vidika premišljenosti reform: premier je pravosodju obljubil 600 evrov dodatka, ki pa ga ne bo, saj bi bilo izplačilo pravno sporno. 

No, to je tipičen primer, kako se z javnimi financami ne bi smelo delati. Ko napoveduješ veliko reformo plačnega sistema, bi veljalo s parcialnimi rešitvami počakati, saj se sicer upravičeno sproža plaz vseh tistih skupin, ki s takšnimi in drugačnimi izjemami niso pokrite. Nasploh imam občutek, da se z javnimi financami dela preveč lahkotno, ad hoc in včasih celo na dvomljivi zakonski podlagi. Denimo primer, ki ga navajate v vprašanju, ali pa novela zakona o državni finančni upravi glede tajnega sledenja blaga, ki jo želi ista koalicija, ki jo je pripravila in sprejela, testirati na ustavnem sodišču. Že ti fragmentarni podatki, predvsem pa sprejeti proračun za letos z velikim primanjkljajem, kažejo na to, da javne finance v tej vladi nimajo vloge, ki bi jo morale imeti. Bojim se, da bodo takšno vlogo dobile šele takrat, ko se bo problematika zaostrila. To pa bo ali ob uveljavitvi novih fiskalnih pravil na ravni Evropske unije ali pa ob zaostritvi pogojev na mednarodnih finančnih trgih. Zanašanje na to, da je javni dolg vsega 70 odstotkov BDP, bo takrat sicer zanimivo, a ne pozabimo, da smo bili pred desetletjem na robu bankrota ob javnem dolgu, manjšim od 50 odstotkov BDP. Majhna država je ranljivejša in potrebuje bolj restriktivne javne finance kot velika država. A iz te lekcije, ki smo jo nedavno že vzeli, se očitno nismo kaj dosti naučili. 

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>