Povrnjena nagrada

Spoštovani!

Z zanimanjem sem prebrala pismo akademika prof. dr. Milčka Komelja, v katerem pojasnjuje delo Upravnega odbora Prešernovega sklada v letu, ko sta bili veliki Prešernovi nagradi namenjeni pesnici Svetlani Makarovič in patru Ivanu Rupniku. Kot je znano, je pesnica Prešernovo nagrado zaradi Rupnika zavrnila. »To ni ista gora,» je sporočila nato v svojem mnogopovednem eseju, ki je bil objavljen v Delovi Sobotni prilogi. Letos pa je bila Svetlana Makarovič nagrado pripravljena sprejeti, a ji je Upravni odbor ni izročil, češ da je to mimo protokola in da za to nima nobene pravne podlage.

Ne glede na to, kaj si o tem mislimo, pa bi rada izrazila svoje mnenje, saj sem v preteklosti dve leti vodila Komisijo za književnost pri Upravnem odboru Prešernovega sklada. To je bilo v času, ko je za podeljevanje velikih Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada veljal isti pravilnik kot takrat, ko naj bi nagrado prejela Makarovičeva in Rupnik. V tistem pravilniku pa je bilo jasno zapisano, da se velika Prešernova nagrada podeljuje za življenjsko delo, medtem ko so bile nagrade Prešernovega sklada lahko podeljene za posamezna umetniška dela iz obdobja zadnjih dveh let. V skladu s tedanjim Pravilnikom torej pater Rupnik velike Prešernove nagrade nikakor ne bi smel dobiti, saj jo je prejel za eno samo delo.

V Komisiji za književnost smo dajali svoje predloge Upravnemu odboru ob izrecnem upoštevanju tistega pravilnika. Veliko Prešernovo nagrado je na primer takrat dobil pisatelj Saša Vuga. Za obsežen, umetniško prepričljiv in poglobljen pripovedni opus. Za življenjsko delo. In v takem kontekstu je veliko Prešernovo nagrado razumela tudi pesnica Svetlana Makarovič. Da ji pripada za življenjsko delo. Zato je bila ob podelitvi nagrade patru Rupniku po pravici užaljena in je nagrado odklonila.

Po tistem pravilniku pa je imel Upravni odbor Prešernovega sklada pravico odločati mimo mnenja strokovnih komisij. To dejstvo me je motilo v tolikšni meri, da Komisije za književnost pozneje nisem več hotela voditi. Naše delo se mi je zdelo nesmiselno. Upravni odbor bi moral namreč po mojem absolutno upoštevati mnenje strokovnih komisij, saj so le-te, kolikor vem, zelo resno, pošteno in natančno utemeljevale svoje predloge.

In če je Upravni odbor Prešernovega sklada leta 2000 ravnal po svoje, mimo mnenja strokovne komisije, ter je nagrado podelil Rupniku, bi lahko enako po svoje ravnal tudi letos ter nagrado za življenjsko delo izročil oz. vrnil izjemni pesnici Svetlani Makarovič. Vendar tega ni storil in tako na žalost zamudil priložnost, da bi izstopil iz lastne sence.