Gostinski praznik

Gostilna Pri Mari
Dantejeva 17, Piran
Tel.: 05 673 47 35
Pri Mari se lahko ustavite od torka do sobote od 12. do 16. in od 18. do 22., ob nedeljah pa od 12. do 16. ure.

Ambient:
prijetna in udobna oštarija z mizicami bistrojskih dimenzij, obilico hiša slavnih priznanj, člankov in slik na stenah ter znosnim Radiem Capris v zvočnikih

Napitki:
hecna vinska karta s po izbiri in cenah prepričljivo belo in bio sekcijo, pri rdečih pa s pogosto pojavnostjo v cirilici zapisane besede barik (brez navedbe vinarjev) cilja predvsem na ex-soviet goste.

Vegetacija:
morje je na prvem, meso na drugem, zelenjava na tretjem mestu.
Ampak se kaj najde.

Dostopnost:
obvezno parkiranje v (pre) dragi garaži na Fornačah, nato pa peš ali z brezplačnim busom proti središču; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
z nekaj zanimivostmi nadgrajena klasična severnojadranska kuharija
škampi v soli

Ne tako fino:
različno umerjeni detektorji soli

Zbirka petih hladnih delicij za dva je stala 26, par kapesant 9, peresniki z lignji 9,5, škampi v soli za dva 48, limonin sorbet 4,5 in tiramisu 5 evrov.

»Vsaka stvar ima že sebi posvečen svetovni dan, pa naj ga imajo še gostinci!« je v brado cinično prhal naš glavni organizacijski operativec, ko je čisto navadno inšpektorsko ekspedicijo skušal spraviti na večerjo v kakšen lokal, ki 14. februarja ne bi ponujal posebnega valentinovega doživetja samo za vaju. No, ogledniški dvojec je nazadnje pristal v Piranu, v gostilni Pri Mari, katere prijetni ambient (z osebjem vred) bi kakšen scenograf zlahka vključil v filmski prizor, ki bi se odvijal v comfy-county-chic bistroju.

Omenjeno gastronomišče pri vhodu v osrednji del Pirana je sicer že, odkar pomnimo, na našem spisku obiska vrednih postojank in skoraj neverjetno je, da pri Mari do zdaj ni posedel ne ata Ilovar ne njegovo že dober ducat let obratujoče nasledstvo. To se nam zdaj zdi kar škoda, saj v celotnem večeru nismo našli resne graje vredne napake. Že res, da smo se pri naročanju spet iz prve uspešno zapičili v eno ali dve reči, ki sta ravno oni dan umanjkali (a je kljub temu ostalo več kot dovolj zanimivih opcij za vsaj še obisk ali dva), da bi bilo na mešanico solatnega listja bolje kot hidroponično prazen paradajz stresti žlico fižola in da smo pri sicer vsebinsko pestri in količinsko obilni kolekciji hladnih morskih prigrizkov ugibali, ali jim količine uporabljene soli slučajno ne odmerja kakšen še posebno strog javnozdravstveni dušebrižnik: še zlasti sicer všečno velikim sardelam na šavor (z rozinami, njam!) in (precej kompaktnim in žvečljivim) mehkužcem v solati bi dobro dela kakšna dodatna molekula natrijevega klorida. So se pa v Marini kuhinji strahu navkljub izvrstno izkazali pri doziranju tržaške omake, katere aroma je čisto nežno oplazila krasen par gratiniranih kapesant, in pri odmerjanju pikantne kurjave za rdečo salso z lignji in kaprami, v kateri so se kopali na zob kuhani peresniki.

Glavni spektakel večera so brez dvoma bili z grobo soljo zasuti in v njej pečeni škampi, ki so jih za strežbo izkopali izpod bele odeje, jih na hitro pomočili v toplo vodo, nato pa gostom prepustili lomljenje, razklepanje, srebanje in ostale za iskanje popolne kombinacije sladkosti in slanosti potrebne postopke. Bila je to šolska demonstracija ohranjanja prvinskega okusa ter minimalističnega in spektakularnega transferja odlične vhodne sestavine do konzumenta. Aplavz!

Skrbnike Marinega dobrega imena v finalu hvalimo tudi za optimalno zmiksan limonin sorbet, nespakljiv tiramisu, prav tako (hecnarijam v za ruske goste prirejenih oznakah vin navkljub) za izbiro vin in njih cenovno dostopnost – kot primer navajamo buteljko sveže, za spremljavo morske košte skoraj idealne Zidaričeve vitovske green za 30 evrov. Pri Mari je tako luštno, da človeka potem še onih 12 evrov garažnine, ki se jih nabere za časa lagodnega obiska, ne more spraviti v slabo voljo. Zgledno!