Narod si bo pisal diagnozo sam

Rak je z razlogom ena najbolj strah vzbujajočih bolezni ali natančneje, skupina sorodnih, izjemno nevarnih obolenj. Čeprav sodobna znanost praktično iz dneva v dan dosega skokovit napredek, še vedno ni sposobna v celoti premagati raka. Ta je v Sloveniji najpogostejši vzrok smrti med moškimi in drugi najpogostejši med ženskami; vsako leto za vsemi vrstami raka skupaj pri nas umre okoli 6500 ljudi. Za lažjo predstavo – to je že skoraj na ravni celotnega števila žrtev, ki jih je v zadnjih treh letih med Slovenci in Slovenkami terjala epidemija covid-19. Za korono je od leta 2020 umrlo okoli 7000 ljudi, rak pa je v istem obdobju odnesel okoli 20.000 življenj. Številne izmed teh smrti bi lahko preprečili, marsikateri bolnik in bolnica pa bi se raku lahko izognil sam.

Slovenija se je po podatkih evropske komisije po skupni umrljivosti za rakom uvrstila v sam v vrh evropskih držav, na peto mesto v EU; z 290 smrtnimi žrtvami na sto tisoč prebivalcev je smrtnost zaradi malignih obolenj pri nas za 17 odstotkov višja od evropskega povprečja. Ob tem je evropska komisija navedla podatek, da so stroški onkološke obravnave na prebivalca v Slovenji za dobro desetino nad evropskim povprečjem. Marsikoga je ta primerjava zbodla v oči; zgolj na njeni podlagi bi lahko sklepali, da slovenski sistem boja proti raku ni zadosti učinkovit in da njegovi rezultati ne odsevajo sredstev, ki jih ima na voljo. A takšna primerjava bi bila skrajno pavšalna, iz nje izpeljani sklepi pa nepopolni.

»Podatek o umrljivosti ni najboljša izhodiščna mera za opisovanje stanja na področju raka v državi,« pojasnjuje koordinatorica državnega programa obvladovanja raka za obdobje 2022–2026, dr. Sonja Tomšič z Onkološkega inštituta. »Umrljivost je po eni strani odvisna od števila novih bolnikov, po drugi pa od njihovega preživetja. Samo preživetje pa je sestavljen kazalnik, v katerem se zrcalijo značilnosti bolnikov ter tudi organizacija, dostopnost, kakovost in učinkovitost sistema zdravstvenega varstva.« Ko govorimo o slednji, je tako za Slovenijo treba navesti tudi podatek, da se umrljivost za rakom pri nas zmanjšuje hitreje kot v večjem delu Evrope; med letoma 2011 in 2019 je upadla za desetino. Najuspešnejše je naše zdravstvo v boju z rakom na želodcu (za 31 odstotkov manjša umrljivost) in pri raku na debelem črevesu (27 odstotkov). Se pa je povečala umrljivost za rakom na jetrih in limfomi. Skratka, ko govorimo o »raku«, govorimo o širokem spektru sorodnih, a vendarle visoko specifičnih obolenj.

In kako je z drugo stranjo omenjene primerjave, s podatkom o visokih stroških onkološkega zdravljenja v Sloveniji? Kot pojasnjuje onkologinja Sonja Tomšič, ta podatek za Slovenijo zajema tudi stroške vrste presejalnih programov in celostne rehabilitacije, v veliko drugih državah pa ti programi niso všteti v statistično povprečje, temveč so navedeni le stroški samega zdravljenja. Predvsem pa je dostopnost onkološke obravnave v Sloveniji naravnost zgledna – na ustrezno zdravljenje in rehabilitacijo lahko v vsakem trenutku računa več kot 99 odstotkov prebivalstva. »V Sloveniji je celotna onkološka zdravstvena oskrba krita iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da se njena uporaba ne omejuje v smislu finančnih omejitev, vsak bolnik dobi vse, kar potrebuje. Slovenija ima najmanjše finančno breme iz lastnega žepa pri oskrbi raka med vsemi državami EU, saj izdatki iz žepa finančno ogrožajo manj kot en odstotek slovenskih onkoloških bolnikov.«

Najsvetlejša med evropskimi zvezdicami

Kot zgled na področju boja proti raku se največkrat omenja Finska. Kot poudarja omenjena analiza evropske komisije, ima ta severna država za 35 odstotkov nižjo umrljivost za rakom od Slovenije, četudi znašajo povprečni stroški onkološke obravnave 277 evrov na prebivalca, kar je za slabo četrtino manj kot v Sloveniji. Ko gre za zdravljenje raka, je Finska dejansko najsvetlejša med evropskimi zvezdicami, učinkovitost njenega sistema pa potrjuje vrsta podatkov in tudi pričevanj samih pacientov. V čem je finska skrivnost in koliko dejansko Slovenija zaostaja za njo? Odgovor se zdi razmeroma preprost: Finska je že pred leti v raku kot najpogostejšem vzroku smrti svojih prebivalcev prepoznala ključno prednostno nalogo svojega zdravstvenega sistema in tega ustrezno prilagodila.

Finska je lahko zgled, kako optimizirati sistem boja proti raku. Vanj se vključujejo zasebniki, ki namesto da bi se osredotočali na nezahtevne, a dobičkonosne dejavnosti, tesno sodelujejo z javnimi ustanovami.

Finske bolnišnice, klinični centri, državni laboratoriji in univerze sodelujejo pri iskanju vedno novih sredstev za zdravljenje raka. Njeni zdravniki in raziskovalci so razvili vrsto inovativnih metod; nazadnje so leta 2021 dosegli pomemben preboj v razvoju hormonskih terapij za zdravljenje raka na prsih. Finski strokovnjaki so v samem svetovnem vrhu po povprečnem številu citatov v znanstvenih člankih s področja onkologije. Samo zdravljenje je kakor v Sloveniji dostopno največjemu delu državljanov in državljank, pomembna razlika pa je, da je na Finskem obravnava povsem personalizirana oziroma prilagojena vsakemu pacientu posebej, čakalne dobe pa so izredno kratke. Leta 2015 je država v Helsinkih vzpostavila Center za celovito onkološko obravnavo, nekakšen finski onkološki inštitut, ki je dobil najvišjo možno mednarodno akreditacijo evropskega združenja tovrstnih institucij OECI. Danes je center nosilec evropskega konzorcija BOUNCE, ki razvija nove pristope v zdravljenju raka na prsih in vzpostavlja celovit model izmenjave podatkov med bolnišnicami, za kar mu je EU pred tremi meseci odobrila sedem milijonov evrov nepovratnih sredstev.

In medtem ko se slovenski zasebni zdravniški magnati osredotočajo predvsem na najmanj zahtevne in najbolj dobičkonosne dejavnosti, na Finskem dejansko delujejo kot podpora in dopolnitev javnemu zdravstvenemu sistemu na področju boja proti raku. Zasebni laboratoriji, kot je CancerDiag, in privatne klinike, kot je Docrates, tesno sodelujejo z državnim kliničnim centrom v Helsinkih in javnimi fakultetami.

Docrates je ustanovil onkolog Timo Joensuu, kot pravi, ga je vodila želja po preseganju tradicionalnega modela, v katerem so zdravniki brezprizivne avtoritete, bolnice in bolniki pa morajo čakati po tedne ali celo mesece na začetek zdravljenja – kar je pri agresivnih oblikah raka za marsikoga usodno. V Docratesu se zdravljenje dostikrat začne že v 24 urah od postavitve diagnoze, zdravniki in sestre so bolnikom na voljo ves dan, obravnava v bolnišnici – ki bolj spominja na živahen resort – pa vključuje udeležbo v programih vadbe, masažo, tečaje ličenja in akupunkturo. Mimogrede, Joensuu je prvi milijon začetnega kapitala napraskal s prispevki vlagateljev, kolegov in lastnim kreditom in še vedno dela v Docratesu kot zdravnik od šestih zjutraj vse do osmih zvečer.

Premalo kadrov, opreme, prostorov

Finska je torej primer države, ki je optimizirala svoj sistem celovite onkološke obravnave. Pri čemer finsko zdravstvo relativno gledano ni bogatejše od našega; po podatkih Eurostata je Finska v letu 2020 zanj namenila 9,6 odstotka svojega BDP, Slovenija pa 9,5. Toda naša javna mreža je neprimerno slabše usklajena, zasebniki so usmerjeni predvsem v iskanje dobička, javne bolnišnice pa kadrovsko podhranjene. Po podatkih Eurostata je bilo v Sloveniji 1,7 onkologa na sto tisoč prebivalcev, kar je komaj polovica povprečja EU; podatki so sicer iz leta 2015, novejših še ni, toda jasno je, da se od tedaj ni dosti spremenilo. »Želeli bi si, da bi bilo zanimanje za specializacije s tega področja večje, saj na razpisih ostajajo prosta mesta. Podobno je s pridobivanjem kadra v zdravstveni negi,« pravi Sonja Tomšič.

Primanjkuje tudi opreme, zlasti za slikovno diagnostiko in radioterapijo. In medtem ko so Finci v zadnjih letih odprli nove, najsodobnejše bolnišnice, se Onkološki inštitut sooča s prostorsko stisko. Država je že pred četrt stoletja načrtovala ureditev druge faze inštituta – od tedaj se na tem področju ni spremenilo nič, se je pa pojavnost raka skoraj podvojila (z 8600 odkritih primerov na 15.000 na leto). Da bi zadostil povečanim potrebam prebivalstva po bolnišnični obravnavi, bi Onkološki inštitut nujno potreboval 15.000 kvadratnih metrov dodatnih prostorov.

Stopnja preživetja raka je v Sloveniji iz leta v leto višja. Kljub temu iz leta v leto za rakom umre več ljudi – maligna obolenja se prehitro širijo, število obolelih vztrajno narašča.

Vendar vse to še ne pomeni, da je Slovenija neuspešna pri preprečevanju, obvladovanju in zdravljenju rakavih obolenj. Predvsem kaže na razvojne težave sistema, ki se poskuša prilagajati zaostrenim razmeram. Od leta 2010 je bil temelj tega sistema ustrezni državni program, ki je posebno pozornost namenjal preventivi, to so predvsem akcije osveščanja o pomenu zdravega življenjskega sloga ter presejalni programi Svit, Zora in Dora. Če že na prvem področju ne moremo govoriti ravno o bleščečih uspehih – rak na pljučih in rak na jetrih pomorita daleč največ Slovencev in Slovenk –, pa so bili omenjeni presejalni programi dokazno uspešni in so s pravočasnim odkritjem rakov na debelem črevesu, materničnem vratu in dojki v zadnjem desetletju rešili na tisoče življenj. Samo v koronskem letu 2021 so v sklopu programa Svit odkrili 188 primerov raka na debelem črevesu in raka na danki, ki bi se brez tega za večino bolnikov bržkone izkazali za usodne.

Prav tako v 2021 je vlada sprejela nov državni program obvladovanja raka do leta 2026, ministrstvo pa je njegovo upravljanje preneslo na Onkološki inštitut in za koordinatorico imenovalo našo sogovornico. To je nedvomno dobrodošla sprememba, saj se s tem težišče boja proti raku prenaša na stroko. Posledično tudi novi program prenaša fokus s preventive na dvig kakovosti onkološke obravnave in izboljšanje kakovosti življenja bolnikov z rakom. Da bodo ugotovili, kako kakovostno je sploh zdravljenje in kje je največ prostora za izboljšave, bodo na Onkološkem inštitutu vzpostavili klinične registre, v prvi fazi za pet najpogostejših rakov – maligni melanom, pljučni rak, rak na prostati, dojki ter na debelem črevesu in danki –, ki bodo po besedah Sonje Tomšič »omogočili podrobneje ocenjevati kakovost obravnave onkoloških bolnikov, vključno s časovnimi intervali, potrebnimi od prvega kontakta z zdravstvenim sistemom do zaključka zdravljenja«.

Kako obrniti krivulje

Dejstvo iz začetka članka je neizpodbitno: v Sloveniji za rakom umre vedno več ljudi, krepko več od evropskega povprečja. In to kljub dejstvu, da imamo vse več ljudi, ki po bolezni uspešno okrevajo (odstotek bolnikov, ki so bili tudi pet let po začetni diagnozi še živi, se je v obdobju med letoma 1997 in 2016 povečal kar za 12 odstotkov, s 46 na 58). Enostavno povedano: možnosti za preživetje raka so vedno večje, ker pa pojavnost teh bolezni v Sloveniji iz leta v leto narašča, se kljub temu dviguje tudi število življenj, ki jih izgubimo zaradi njih. In na tem mestu pridemo do odgovornosti vsakega posameznika in posameznice za svoje zdravje.

Daleč največ smrti zaradi raka v Sloveniji je posledica neustreznega življenjskega sloga – alkoholizma, kajenja, neustrezne prehrane, pomanjkanja gibanja.

Po ocenah Inštituta za zdravstvene meritve in vrednotenja (IHME) je skoraj polovica vseh smrti zaradi raka v Sloveniji posledica neustreznega življenjskega sloga oziroma: kajenja in alkoholizma, neustrezne prehrane in pomanjkanja gibanja. Sonja Tomšič opozarja, da so »v letu 2019 v Sloveniji najpogostejši raki – pljučni rak, rak prostate, maligni melanom, dojk ter debelega črevesa in danke, predstavljali več kot 60 odstotkov vseh rakov. Te rake bi lahko z obvladovanjem vseh ključnih dejavnikov tveganja, kot so kajenje, škodljiva in tvegana raba alkohola, nezdrava prehrana, pomanjkanje telesne dejavnosti ter čezmerna teža in debelost, škodljivo sončenje ter izpostavljenost karcinogenom v delovnem in bivalnem okolju, preprečili.« Med vsemi vrstami raka daleč največji delež k skupni umrljivosti prispeva pljučni rak, ki ga je sicer mogoče v veliki meri preprečiti z izogibanjem kajenju.

Ministrstvo za zdravje je zato lani sprejelo nacionalno strategijo za zmanjševanje posledic rabe tobaka in preprečevanje kajenja postavilo kot prednostno nalogo na področju primarne preventive v državi. To naj bi dosegli med drugim z zvišanjem obdavčitve in s tem cen tobačnih izdelkov ter z izvajanjem programov promocije zdravja, preventivnimi programi v šolah, osveščanjem posebej ranljivih ciljnih skupin in pripravo nacionalnih smernic za opuščanje kajenja. »Tudi na ostalih področjih – zmanjševanje rabe alkohola, preprečevanje debelosti in onesnaženega zraka – je ministrstvo okrepilo izvajanje preventivnih aktivnosti, zlasti tistih, ki se morda v obdobju epidemije niso v celoti izvajale,« pravi onkologinja Tomšič. Rezerve so vsekakor znatne – z ustrezno preventivo bi lahko v Sloveniji preprečili četrtino smrti zaradi raka pri moških in okoli 15 odstotkov pri ženskah.

Dokler ljudje ne bodo začeli predvsem sami skrbeti za svoje zdravje, bodo krivulje umrljivosti naraščale.