Zaustavite vojno v Ukrajini!

Od Helsinkov do Bukarešte, v državah, ki so izkusile rusko/sovjetsko prevlado, vojaška podpora Ukrajini ni pod vprašajem. S tega vidika je težko razumeti pozivanje slovenskih intelektualcev k prekinitvi pomoči, ki bi lahko v praksi privedla do poraza Ukrajine in stopnjevanja imperialističnih zahtev Kremlja.

Slovenski intelektualci v nedavnem pismu priznavajo, da je Rusija napadla Ukrajino, vendar hkrati pozivajo, naj se preneha pomagati žrtvi napada. Avtorji pisma trdijo, da dobave tankov „dodatno odpirajo nevarnost neposrednega spopada Rusije z Zahodom na naših, evropskih tleh”. Le da vojna v Evropi že poteka in ravno strategija pomiritve in zatiskanja oči pred prejšnjim ruskim genocidom v Čečeniji, napadom na Gruzijo ali aneksijo Krima je pripeljala do današnje tragedije.

V zadnjem letu se je več sto tisoč ljudi v Ukrajini pridružilo silam teritorialne obrambe, drugi organizirajo pomoč vojski ali zagotavljajo finančno podporo - vsi živijo v ritmu bombnih alarmov in občasnih izpadov elektrike. Učinkovita obramba je mogoča zaradi ogromne predanosti družbe, pa tudi vojaške pomoči iz tujine. Opremo dobavljajo ZDA, Velika Britanija, v velikem obsegu pa tudi skoraj vsa vzhodna Evropa, na primer Poljska je podarila vse svoje modernizirane tanke T-72 - 260 vozil. Na Poljskem vojaško pomoč organizirajo tudi levičarski krogi. So zbrali 5 milijonov evrov in kupili dron Bayraktar za ukrajinsko vojsko ter načrtno podpirajo ukrajinske antifašiste, ki se borijo v vrstah ukrajinske Teritorialne obrambe.

V nasprotju s tem, kar pišejo avtorji pisma, ta vojna za Ukrajince in Vzhodne Evropejce ni posredni konflikt med Rusijo in ZDA, ampak vojna za neodvisnost, človekove pravice, svobodo govora, pravice manjšin in demokracijo. Vse vrednote, ki so bile v Putinovi Rusiji likvidirane. Ruski vojni zločini v Mariupolu, Irpinu in Buči, kažejo na to, da bi predaja Ukrajine Rusiji namesto doseganja miru vodila le v brutalno uničenje.

Obstaja velik občutek privilegiranosti in arogance v prepričevanju Ukrajine, naj preneha z bojem in se pogovarja o miru. Namesto da bi prisluhnili glasu žrtve, zahodna levica pogosto vsiljuje svoje analitične vzorce in politične poglede na situacijo; glede na katere, Ukrajina, pa tudi druge vzhodnoevropske države, ne bi smele imeti pravice do samoodločbe, npr. vstopiti v Eu in Nato. To naj bi namreč ogrožalo Rusijo, ki se ima pravico “braniti” z rušenjem mest in pobijanjem Ukrajincev. Tako objektivizirajočo obravnavo tega dela sveta so že poimenovali Westplaining in to javno pismo se ji močno približuje.

V pismu avtorji “strašijo” z jedrsko vojno. Vprašanje je, kdo naj bi uporabil to orožje. Nekoč je imela Ukrajina tretji največji jedrski arzenal na svetu, a se ga je znebila v zameno za zagotovila o varnosti in ozemeljski celovitosti. Budimpeštanski memorandum so takrat podpisale ZDA, Velika Britanija in Rusija. V Ukrajini velja prepričanje, da če bi še vedno imela jedrsko orožje, jih Rusija ne bi napadla.

Z vidika Ljubljane ali Berlina zvenijo argumenti o nujnosti pogajanj in prekinitve ognja zelo racionalni. Na žalost s Putinovega vidika ni tako. Ruski diktator je to vojno sprožil ne zato, da bi dosegel kompromis, temveč zato, da bi podredil Ukrajinoin njene državljane – večkrat je rekel, da so Ukrajinci polonizirani Rusi. Vredno se je učiti iz napak Nevilla Chamberlaina in razumeti, da se bo vojna nadaljevala, dokler se Zahod ne bo resno odločil poslati Ukrajini težko orožje (tudi letala), s katerimi bodo osvobodili svojo državo.