Mlačna hiša

Restavracija Coolhouse
Gerbičeva 120, Ljubljana
Tel.: 059 340 531
Coolhouse ima štedilnike segrete od ponedeljka do petka od 8. do 22., ob sobotah od 9. do 22., ob nedeljah pa od 9. do 17. ure.

Ambient:
odprt, visok, zračen kubus z masivnimi mizami, ki je sicer všečen, a hitro postane odmevajoče glasen; na zvočnikih je vladala družba dr. Albana iz devetdesetih let

Napitki:
precej površno in na hitro sestavljena in zapisana vinska karta z molznimi (trgovina krat tri) maržami – da za flašo srebrne radgonske hočejo 30 evrov, pove vse

Vegetacija:
pri pinsah, paštah, juhah in solatah se najde nekaj brezmesnih opcij; tudi sejtan pri glavnih

Dostopnost:
parkirna garaža je pod stavbo, za gibalno ovirane so poskrbeli s klančinami

Fino:
pinsa z mortadelo

Ne tako fino:
tiramisu
bržolni stejk

Mocarela v pršutu je stala 9,9, karpačo 11,9, cezarjeva solata 11,4, pinsa 12,4, svinjska rebra 15,9, file lososa 18,9, jagnječja krača 19,9, bržolni stejk 33,9, sladici pa 5,4 evra.

»Naj vas sonce ne zavede, toplo se oblecite!« je še zadnja garderobna navodila za tokratno misijo izbranemu inšpektorskemu kvartetu dajal izvršni Konzumov planer in se nadejal dobrih vtisov iz institucije, v katere trgovinskem delu tudi sam kdaj upleni kakšno picanho, tri-tip, tomahawk ali flank steak. Firma Coolhouse si je namreč dobro ime s ponudbo svežega, zorenega in zamrznjenega mesovja ter morskega življa (in številnih drugih delicij, kot so pašte, riži, olja, vina in razne pomade) najprej ustvarila med ambicioznejšimi domačimi kuharji, ponudbo pa s širitvijo na novo lokacijo na Viču pametno nadgradila z restavracijo. Pri tem je sledila preprosti logiki, da če že tako ali tako prodajaš vrhunske sestavine, jih boš pa še skuhal, postregel in malo dodatno zaslužil.

Enačba bi se izšla, če bi restavracija Coolhouse vsaj približno zmogla izpolniti pričakovanja, ki jih je spodbudila trgovina. Tako pa se surla v pričakovanju pestrosti stejkovja povesi že ob pogledu na jedilni list, kjer ni prav nobene od prej omenjenih stejkastih specialk, so pa zato neke generične taljate in biftki. Za tvojih skoraj 34 evrov (oprosti, dragi bralec) smo tako izbrali ameriških oznak polni (black angus, USA prime, grain fed) bržolni stejk in na krožnik dobili resno podrtijo od preveč (saj ne, da bi nas kdo vprašal, kako naj ga spečejo) pečenega kosa mesa na kupu mastne pražene zelenjave in nekaj že malo zmahanega pečenega krompirja. Ista kombinacija – a v drugačnih proporcih – se jim očitno zdi primerna tudi za spremstvo sousvidanih svinjskih rebrc in jagenjčkove krače, kar je bolje ceneje nabaviti v štacuni in odnesti domov; če ne zaradi drugega, že zaradi tega, da te ne bodo dodatno pomolzli s cenami vin, ki jih korajžno navijajo na trikratnik (ali pa še več) štacunskih.

Ponudba je nasploh ziheraška – ob narezkih in nepretresljivem karpaču je tu nabor deljenju namenjenih pins – izbrana z mortadelo, pistacijami in holandsko omako je poskrbela za enega redkih cool momentov večera – pa nekaj klasičnih pašt in rižot in burgerjev in solat. Ki pa so – sodeč po naročeni cezarjevi – spet problematične. Osnova je sicer bila prava hrustljava solata, umanjkali so obljubljena parmezanova skorja (karkoli že to je) in krutoni, namesto njih pa sta na talar prišla trdo kuhano jajce in nekaj prerezanih paradajzkov. Narobe! In naprej: z limono odišavljen pire in soparjeni romanesco sta bila fajn, lososov file z njima pa slan kot največji pospeševalec prodaje soli; tiramisu je bil suh, medel in brez karakterja, ogromen kos čokoladne torte pa je bil potem videti kot opravičilo za vse, kar na ta večer ni štimalo. Glede na datum obiska – na pustni torek smo bili – lahko samo upamo, da so se odločili našemiti v še eno vam-bomo-zaračunali-da-boste-mislili-da-ste-fensi ljubljansko restavracijo. Ampak ne verjamem. Uglavnem: not so cool.