Zaustavite vojno v Ukrajini!

Obsojanja vredna ruska agresija na sosednjo suvereno državo Ukrajino postaja vse večja grožnja svetovnemu miru. Mladina je 17. februarja objavila javni poziv (večih znanih Slovencev) vodstvom držav članic EU, Nata, ZDA in Ruske federacije z apelom k prizadevanjem za čimprejšnjo končanje vojne. Po eni strani torej poziv za prenehanje ubijanja in mir, po drugi pa smo priča nadaljevanju nekritičnega navijaštva in orkestriranega hujskaštva k nadaljevanju vojnega spopada in ubijanja ter uničevanja. Ukrajinski predsednik Zelenski ponovno poziva države EU in Nata, naj njegovi napadeni domovini čimprej pošljejo dodatne tanke in bojna letala za nadaljevanje vojne. Kdo lahko to razume kot njegovo prizadevanje čimprej končati vojno in trpljenje ljudi ter prenehanje uničevanja države? V njegovih samozavestnih nastop(anj) ih ni zaznati želje in pripravljenosti za to, da bi konflikt razrešili kakorkoli drugače kot z vojaško silo – z ukrajinsko zmago. Takšno stališče izključuje možnost kakršnekoli drugačne (vsaj malo častne) rešitve. Eno leto te povsem nepotrebne (vsiljene – in izzvane) vojne je razgalilo vso bedo politike in politikov, ki krojijo usodo ljudi. In ravno navadni ljudje tako v Ukrajini kot v drugih evropskih državah že zelo drago plačujemo to neodgovorno ravnanje.

Generalni sekretar Nata je te dni celo pozval države članice, naj povečajo delež izdatkov za oboroževanje in začnejo takoj graditi dodatne tovarne orožja. Seveda, tudi ta vojna koristi predvsem orožarski industriji. In če orožarskemu lobiju v ZDA ne želi nihče omejiti vpliva in moči kljub temu, da se zaradi kovanja njihovega dobička pobijajo med seboj tam že šolarji – pravzaprav njihovi otroci, ne razumem, zakaj bi morali v Evropi slepo slediti v vsem ZDA, če je to za nas pogubno. Posledice (vse prej kot miroljubne) politike ZDA občutijo namreč vsi drugi bolj kot oni sami: vojna se ne odvija na njihovih tleh, njihovo gospodarstvo ne občuti negativnih posledic in energetske krize. Pomanjkanje in visoke cene energentov ter slabšanje ekonomskega stanja (ki so že del evropskega vsakdana) in grožnja z eskalacijo vojne čez ukrajinske meje grozijo nam Evropejcem.

Če se (povsem izgubljena in neorganizirana) EU ob samem izbruhu vojnega konflikta ni bila sposobna racionalno odzvati in poglobiti v srž problemov, ki so pripeljali do ruske agresije na Ukrajino, ter na vse možne posledice ob umanjkanju njihove takojšnje odločne zahteve Putinu po zaustavitvi napada, pa bi eno leto od takrat vendarle že moralo zadostovati evropskim voditeljem do spoznanja, da oboroževanje gotovo ne vodi k miru. Podpisniki javnega poziva so opozorili predvsem na to in na širše posledice vojne, ki zadevajo tudi nas. Odzivi na mirovno pobudo so presenetljivo negativni in kažejo na to, da je indoktrinacija javnosti z medijskim prikazovanjem enostranske resnice uspela.

Naša država, ki bi naj bila zavezana k miru, očitno spreminja kurs, če je soditi po prvem odzivu predsednika vlade Roberta Goloba, ki razočara z nerazumevanjem temeljnega sporočila javnega poziva k takojšnji zaustavitvi vojne in sporočanjem »globoke« misli, da se je še vsaka vojna končala z mirom, in da se bo (enkrat – upa da čimprej) tudi ta. Ne vem, da bi se Slovenci kdaj izjasnili glede rusko-ukrajinskega konflikta in dali politiki in našim predstavnikom mandat, da kot kakšni lakaji vdanostno kimajo in se strinjajo z vsem in vsakomer v EU, ta pa tako in tako ne zmore kritične distance do ZDA, ki se temu primerno vede do Evrope – jo skrajno ponižujoče izrablja (»Fuck the EU!). Zato je toliko bolj zaskrbljujoče, da med podpisniki poziva k miru v Ukrajini ni najti imen ljudi iz sedanje politike – kot da nimajo lastnega mnenja ali poguma, saj bi morali biti prav oni tisti, ki bi naj svojim državljanom zagotavljali pogoje za mir in dostojno življenje. Vsak dan smo priča vedno novim bolj ali manj upravičenim izbruhom nezadovoljstva naših ljudi zaradi vse težjega življenja neprivilegirane večine, za kar ni dovolj sredstev v javnih financah, po drugi strani pa bomo (so)financirali vojno na tujih tleh do zadnjega Ukrajinca oz. do zadnje pedi še nerazrušene države.

O tem je res potreben temeljit razmislek, ki mora pripeljati do pravilnih odločitev v dobrobit ljudi. V tem smislu razumem javni poziv za zaustavitev vojne kot glas razuma in opomin politikom, da naj opravljajo svoje poslanstvo (bolj) odgovorno! To velja tudi za ukrajinskega veleposlanika v Sloveniji, ki bi ga zaradi javno izrečenih žalitev na račun slovenskih razumnikov (med njimi sta dva bivša predsednika naše države!) – podpisnikov javnega poziva k miru - vsaka normalna država pozvala na odgovornost, če mu ne bi kar odpovedala gostoljubja zaradi njegovega sovražnega govora in širjenja nestrpnosti.