Časovni preskok

Pivnica Adam Ravbar
Perkova ulica 17, Domžale
Tel.: 01 729 55 05
Sobane viteza Adama Ravbarja so odprte od torka do sobote od 11. do 22., ob nedeljah pa od 11. do 18. ure.

Ambient:
večprostorna pivnica z masivnim lesenim pohištvom in izpostavljenimi bakrenimi kotli, 80’s hiti na ozvočenju in natakariatom, ki ne išče tebe, ampak moraš ti iskati njega

Napitki:
zelo pitni in všečni pivaki lastne proizvodnje – svetli in temni ležak klasične češke šole ter trendovski svetli ale; ponudba vin je, razumljivo, zelo bazična

Vegetacija:
nekaj brezmesnih pic in solat ter kakšen mladi sir na žaru in šampinjoni z gorgonzolo

Dostopnost:
lastno parkirišče, ki pa ob prostornosti pivnice hitro postane premajhno; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
pečena sv. krača

Ne tako fino:
Ravbarjeva dilca
gratinirani štruklji

Ravbarjeva dilca je stala 9,2, italijanska pica 11,7, golaž s kruhovim cmokom 10,1, pivska klobasa 14,9, skoraj dvokilska krača 34, sladice pa 5,3 evra.

»To bo pa spet neka zgodovinska lekcija …« je ob letnicah, ki bralca pričakata v preambuli jedilnega lista domžalske Pivnice Adam Ravbar – prva je 1593, ko se je omenjeni gospod, sicer graščak v bližnjem Krumperku, še posebej odlikoval v protiturški bitki pri Sisku, druga pa 1991, ko so pod njegovim imenom pognali menda prvo zasebno pivovarno v Sloveniji – smeri razvoja tokratne Konzumove terenske odprave predvidel njen zapisnikar.

Ta v zvezi z domžalskim Ravbarjem razpolaga celo s primarnimi izkustvenimi zgodovinskimi viri; na začetku devetdesetih let je tudi on rad v Ravbarjev golaž pomočeno skorjo kruha poplaknil s temnim, rahlo opečeno belo pivsko klobaso pa s svetlim ležakom. Ko je iste kombinacije izvedel pred nekaj dnevi, je ugotovil, da je raven kakovosti v vseh teh letih ohranilo le še vedno zelo konzumabilno pivo, golaž je postal bolj nekakšna gosta obara (kruhov cmok pa nekakšna z zajemalko zajeta kupola kruhovega narastka), ki ji je poleg jasneje izraženega karakterja manjkala kakšna dodatna ura počasnega dušenja čebule, da bi se ta do konca zmehčala in razpustila. Tudi pivska klobasa se je spremenila: ni več bela, predvsem pa je bila naša preveč, do temno rjavega, zapečena. Sta pa obe srednjeevropski pivniški klasiki zgodovinski degradaciji navkljub vendarle bili precej boljši od na začetku in koncu postreženih nam jedi.

Otvoritvena Ravbarjeva dilca naj bi vsebovala pršut, domačo šunko, domačo klobaso, kislo zelenjavo in namaz, v resnici pa smo dobili nagomiljeno gmoto fabriške pica šunke, milanske salame, joštovskega sira, nekaj oliv in prerezanih češnjevcev, preslanega pršuta in za silo sprejemljive pancete, tako da je na deski zmago odnesla s hrenom ojačana kepica skute. Veliko smo si obetali tudi od zaključnih gratiniranih štrukljev, a se je njih gratinaža med peko spremenila v brezokusno gumasto peno, ki je skupaj s polnilom na dnu posode pustila lužico vode, nič kaj prepričljivejša pa ni bila niti Ravbarjeva bombica, ki je nekakšna grmada z malo premalo osočenega biskvita, prekritega z goro nabrizgane sladke smetane in sladkega greha.

Na srečo nam je vseeno – poleg korektne pice, pri kateri bolj kot preveč naoljeno oblogo hvalimo s polnozrnato moko obogateno testo – uspelo najti eno reč, ki jo je, če boš na onem koncu, res vredno naročiti ob pivaku: pečena svinjska krača je bila (če pozabimo z razsutim tovorom navdahnjeno zamisel serviranja) izjemna: mehka in sočna, hrustljavo zapečena koža, opremljena z mehurčki in pospremljena z odličnim zapečenim krompirjem.

Adam Ravbar je v našem spominu veljal za veliko prepričljivejši pogon, kot se je izkazal ob tokratnem obisku. Vprašanje pa je, kaj se je bolj spremenilo, naš okus ali njegova roba.