Breme celibata

V Zgornji Savinjski dolini najdemo majhno občino Mozirje, ima nekaj več kot 4000 prebivalcev, večinoma pa leži ob vznožju Golt na eni strani ter Dobrovelj na drugi. Hvali se, da je »vrata v zasanjano, neokrnjeno in eno najlepših alpskih dolin na svetu, Zgornjo Savinjsko dolino«. Že mogoče, Mozirje je lep kraj, občino pa že dolgo vodi isti župan. Krajani mu prijazno pravijo »Žužu«, kar je okrajšava za dva poklica, župnika in župana. Župan Mozirja Ivan Suhoveršnik je natančno to, najprej je bil 15 let duhovnik, šel je po klasični poti od semenišča do župnišča, nato se je odločil, da bo ta poklic opustil in odšel med laike. Leto kasneje je kandidiral na lokalnih volitvah v okolju, kjer je prej deloval kot duhovnik, in uspelo mu je. Župan Mozirja je že od leta 2002, prvič ga je podprlo 62 odstotkov volivcev, lani pa na lokalnih volitvah ni imel protikandidata.

»Študiral sem teologijo, tri leta v Ljubljani, tri leta v Mariboru. Ves čas teološkega študija te seznanjajo s tem, kaj je celibat, kakšna je njegova vloga, o vprašanju celibata kot študent vseskozi razmišljaš. Na koncu sprejmeš odločitev, postaneš duhovnik, a življenje je, kot vedno, zelo pestro,« je povedal, ko smo ga vprašali, zakaj se je nekoč odločil za celibat. In kaj se je zgodilo potem? »Mladi fantje se včasih ne zavedajo vseh težav, češ, celibat pač ni nič posebnega, bom že nekako. Življenje gre svojo pot, prideš v faro, delaš kot duhovnik, spoznavaš ljudi, in sam sem se na prelomu tisočletja odločil, da si bom raje ustvaril družino. Zdelo se mi je pošteno, sedenje na dveh stolih ni nekaj dobrega.« Leta 2001 je zapustil faro, uredil zapiske, cerkveno kroniko in odšel v Celje, tam pa predstojnikom sporočil svojo odločitev. »Vseskozi sem se zelo dobro razumel s škofom Francem Krambergerjem, zelo ga spoštujem, mislim, da nima nič s finančno afero mariborske škofije, nekako so ga potisnili tja. Takrat mi je bilo res težko iti k njemu in mu povedati, kaj sem se odločil in da odhajam, a bil je razumevajoč.«

Ivan Suhoveršnik si je v Mozirju ustvaril družino, njegovi hčeri študirata, ima hišo, službo, vsako nedeljo hodi v cerkev. Mašuje seveda ne več. »Duhovnike, ki se držijo celibata, zelo spoštujem, obstajajo takšni in ti se lahko res v popolnosti predajo ljudem in svojemu poslanstvu. Morda bi bilo bolje, da bi bil celibat prostovoljen, morda bi lahko veljal zgolj za škofe in hierarhično bolj izpostavljene cerkvene osebe. Bodimo iskreni, verjetno konca celibatne zapovedi ne bomo dočakali hitro, stvari se v katoliški cerkvi spreminjajo počasi, počasneje, kot se spreminja svet okoli nje.«

Katoliška cerkev na celibatu gradi svojo moč, neiskrenost v spolnosti pa vodi v hinavščino.

Ni pa Suhoveršnik edini duhovnik, ki je opustil ta poklic. Razlogi, zakaj odhajajo, so različni, pogosto prikriti – tako naj bi bila denimo za odhod župnika Antona Prijatelja iz župnije Zgornje Stranje, kot so pisali mediji, »kriva ljubezen«, a tega sam ni javno potrdil. Bolj jasen je bil pred desetimi leti lazarist in profesor dr. Drago K. Ocvirk, nekdaj ognjevit zagovornik dogem in prepovedi katolicizma, vseskozi je rad žugal komunistom in nečastnim ljudem, a je pred desetimi leti zapustil duhovniške vode in odkrito spregovoril o novi vlogi očeta, o tem, kako lahko živi od ljubezni žene in njunih otrok. »Ko sem po Ljubljani v vozičku sprehajal svojo hčerkico, so me ljudje včasih vprašali, čigava je. Ko sem rekel, da je moja, so se samo smejali. Češ, dobra šala,« je takrat povedal za Dnevnik. Ko je pred desetimi leti zapustil posvečeni stan, je bil marsikdo šokiran, saj je prelomil zaobljubo celibata in duhovniške čistosti, hkrati pa je o vsem tem jasno in javno spregovoril.

Kar sta storila Suhoveršnik in Ocvirk, kar storijo številni drugi, ni greh, pač pa iskreno dejanje. V Sloveniji gotovo veliko duhovnikov krši celibatna pravila, nekateri ne priznajo svojih otrok, omenjena pa sta javno povedala, da se ne bosta več skrivala, ampak da bosta izbrala drugačen način življenja.

Slovenska zgodovina pozna nekaj katoliških duhovnikov, ki jih je lomil celibat, denimo goriškega slavčka Simona Gregorčiča, ki je bil zaradi naklonjenosti do učiteljice Dragojile Milek primoran zapustiti faro – ta zveza je bila v izhodišču obsojena na neuspeh. V tistem času so namreč celibatna pravila veljala ne le za duhovnike, ampak tudi – to danes ve res malo ljudi – za učiteljice (za učitelje pač ne). Zgolj kot medklic naj povemo, da je v rajnki Avstro-Ogrski prav dežela Kranjska veljala za najbolj tradicionalno izmed vseh, znana je bila po tem, da so učiteljicam najvestneje prepovedovali poroko. S celibatom je imel velike težave svobodomiselni pesnik Anton Aškerc, literarni kritik Izidor Cankar pa je raje zapustil duhovniški stan. Korak na drugo stran je storil tudi duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar, ki je v Sori na Gorenjskem med neko pridigo faranom razkril, da »je onesrečil dekle, s katerim je imel otroka«.

»Celibat res ni lahka stvar, vsak duhovnik se srečuje z dvomi, saj veste, vsi smo ljudje, vsi izhajamo iz družine in smo, kako naj rečem, po svoje slabotni. Tako pač je. Takšna je človeška narava. V katoliški cerkvi pa so pravila zelo striktna in morda bi bilo dobro, da bi se sprostila,« o preskušnjah celibata še pravi župan Ivan Suhoveršnik.

Zlorabe

Dr. Uta Ranke-Heinemann, pred dvema letoma preminula nemška profesorica teologije, je vseskozi kritizirala dvojno katoliško moralo, sovraštvo cerkve do žensk in spolni pesimizem. Bila je zelo ostra. V intervjuju za Mladino je rekla, da so duhovniki deseksualizirani. »In dokler bodo prisilno deseksualizirani duhovniki skupaj z moškimi, ženskami, mladimi in otroki sedeli v temnih spovednicah, bo spovednica ostala tržnica za seksualne nevrotike. Prisilno deseksualizirani duhovniki postanejo seksualni nevrotiki.« Dejala je tudi, da je »krščanstvo militaristična religija, ki uporablja rojstvo za krepitev svoje moči, celibat pa za koncentracijo premoženja«.

Zlorab v katoliški cerkvi je toliko, da niso statistično naključje, ne gre za osamljena gnila jabolka, za njimi se skriva sistemsko delovanje, nasilje nad nemočnimi, zlorabljeno zaupanje, zbujanje sramu in zlo.

Obvezni celibat je ostanek srednjeveške cerkve. Zanj ni nikakršnih teoloških razlogov, v pismu Timoteju, ki ga je pisal apostol Pavel, je jasno zapovedano, naj bodo predstojniki cerkve, škofje, »možje ene žene«, dom morajo dobro voditi, njihovi otroci pa morajo biti spoštljivi – »Kako bo sicer skrbel za Božjo Cerkev, če še svojega doma ne zna voditi«. Obveza celibata je tudi eden od glavnih vzrokov za dve veliki shizmi: najprej za tisto iz leta 1054, ko se je krščanski svet razdelil na katoliški in pravoslavni del, in nato za ono, ki jo je sprožil Martin Luther, nekdanji avguštinec in začetnik protestantizma, ki se je nekaj let po papeškem izobčenju poročil z redovnico Katarino von Boro.

»Celibat ni težava le zato, ker je pogosto krinka za necelibatersko prakso in ker ustvarja izjemne razmere za skrajno hipokrizijo. Težava je tudi zato, ker je, tak, kakršen je v veljavi v katoliški cerkvi, sam po sebi primer sistemskega spolnega (!) nasilja. Vtis je, da cerkev tega noče in noče dojeti. Obvezen duhovniški celibat se je pred tisoč leti uveljavil vzporedno z uveljavljanjem ideologije, po kateri je duhovnik ’ženin cerkve’. Ko se je pojavilo žensko redovništvo, pa so bile redovnice povzdignjene v ’Kristusove neveste’. Na tak način spolno zapeljuje velika zapeljevalka katoliška cerkev. Te metafore so zlagani nadomestki za maličenje človekove narave,« trdi sociolog religije, profesor dr. Marjan Smrke. V svetopisemskih časih so bili poročeni celo apostoli in so žene jemali s seboj na misijonska potovanja. Nekateri celo trdijo, da je bil poročen tudi Jezus, morda je res bil, gotovo pa ni bil asket in pobudnik večne vzdržnosti.

»Primer za psihiatrijo«

Večno vzdržen ni bil niti slavni mozaičar, Prešernov nagrajenec in še nedavno eden od najvplivnejših Slovencev v Vatikanu, jezuit Marko Rupnik. Pričevanja in informacije o njegovih zlorabah so grozljivi, potrdili pa so jih tudi cerkveni preiskovalci.

Daniele Libanori je rimski pomožni škof, jezuit, ki je preiskoval obtožbe zoper Marka Rupnika, kot trdi sam, naj bi bil zanje prvič slišal na začetku leta 2021, ko je po pozivu ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta preiskoval, kaj se dogaja v slovenski ženski redovni skupnosti Loyola. Prejšnji teden je o preiskavi spregovoril za francoski katoliški dnevnik La Croix International. »Na prvi pogled je šlo v skupnosti za resen generacijski spor, toda med mojim srečanjem s 45 redovnicami so se začela pojavljati pričevanja o delovanju očeta Rupnika pred letom 1993, najprej v prikritih namigih, potem v eksplicitnih opisih. To je bil pravi razlog razdvojenosti v skupnosti: nekatere so jo zapustile, druge so še vedno trpele, saj niso mogle računati na strokovno pomoč pri premagovanju travme.« Libanori je potem v intervjuju pojasnil, da je bila največja težava to, da so morale žrtve najprej same sebi priznati, da so žrtve in da niso bile one tiste, ki so storilca zapeljale v greh. »Tisti, ki poznajo dinamiko zlorabe, vedo, da je žrtev navadno postavljena v stanje globoke psihološke odvisnosti, to pa jo naredi ranljivo. Žrtve, s katerimi sem govoril, so zrle v prazno. Ko mi kdo pove kaj tako globokega ali dramatičnega, vendar govori o tem, kot da ne bi bilo nič, brez joka, to pomeni, da je rana zelo globoka.« Ne dvomi o resničnosti besed zlorabljenih, zavrača in obsoja Rupnikova dejanja, vendar je v intervjuju prst uperil tudi drugam, vse skupaj je postavil v širši okvir. »Gre zlasti za objektivno odgovornost tistih, ki so bili nadrejeni očetu Rupniku, gre za njihovo premajhno budnost, morali bi nadzorovati njegove metode in pastoralne pristope.« Intervju v francoskem časniku konča z besedami, da naj bi bilo v primeru Rupnik »šlo za mešanico duhovnosti, misticizma in deviantne spolnosti«, po njegovem mnenju pa je »to primer za psihiatrijo«.

Rupnik si je pri zapeljevanju, to je še ena zloraba, pomagal s teološkimi utemeljitvami, zlorabil je zaupanje, ki temelji na prepričanju, da so duhovniki blizu svetemu, le korak od boga. Nemška teologinja in nekdanja nuna Doris Reisinger Wagner celo ocenjuje, da je žrtev klera, torej zlorabljenih, kar tretjina redovnic. »Redovnice, ki so bile patrove žrtve, so zato v prvi vrsti tudi žrtve same cerkve,« pravi Marjan Smrke.

Po cerkvenih ocenah naj bi bilo med duhovniki okoli dva do štiri odstotke storilcev spolnega nasilja. V Sloveniji je 976 škofijskih in redovnih duhovnikov, torej je domnevnih storilcev skoraj 30.

Težke besede rimskega pomožnega škofa je v uradnem in birokratskem jeziku potrdil tudi vrh mednarodnih hiš jezuitskega reda v Rimu. Prejšnji teden, 21. februarja, je bilo objavljeno poročilo, v katerem so potrdili dodatne prijave o duhovnih, psihičnih in spolnih zlorabah nad ženskami in moškimi, ki naj bi jih bil pater Rupnik zakrivil v času od sredine osemdesetih let pa do leta 2018, dogajale naj bi se bile v skupnosti Loyola, pa tudi v kulturnem centru Aletti. Rupniku so nadrejeni prepovedali vsakršno umetniško delovanje, zlasti v verskih objektih, prav tako ne sme opravljati duhovniške dejavnosti, ne sme javno komunicirati, do preklica prepovedi pa ne sme zapuščati Rima in okolice (dežele Lacij). O preiskavi in obtožbah zoper njega je bil obveščen, za zdaj pa še ni podal zagovora. Morda mu to ustreza, cerkev o sebi javno ne govori rada. Ali kot bi dejal Smrke: »Veljati hočejo za učitelje resnice, obnašajo pa se kot skrivna družba.«

Toda pater Rupnik zaradi očitanih dejanj morda ni v taki osebni disonanci, kot je videti na prvi pogled. »Njegovi javno izraženi pogledi na krščanstvo kot nekaj odnosnega in telesnega, pa tudi njegova afiniteta do pravoslavne kulture indicirajo nezadovoljstvo nad katolicizmom. Lahko pa gre za naknadno upravičevanje dejanj. Zavedati se je treba, da od časov, ko so katolicizem ugrabili zagovorniki obveznega celibata, v katoliški cerkvi (med klerom) še vedno obstajajo tudi njegovi nasprotniki in tozadevni prikriti boji znotraj institucije. So kleriki, ki si zavestno izborijo prostor za nespoštovanje celibata, ker ga ne štejejo za smiselnega,« še pravi Smrke.

Zlorabe

Žal pa primer patra Rupnika ni edini, ne v Sloveniji ne v svetu, zlorabe nun so vsega obsojanja vredne, a v katoliški cerkvi je veliko večja težava zloraba otrok. Tako so na začetku februarja na Portugalskem objavili posebno poročilo neodvisne komisije, ki je ugotovila, da je bilo od leta 1950 v portugalski katoliški cerkvi zlorabljenih najmanj 4815 mladoletnikov, vsak teden vsaj eden. Španski čatnik El Pais sistematično zbira informacije o spolnih zlorabah v katoliški cerkvi, od leta 2019 je zbral imena 1713 žrtev. Lanskega novembra je nekdanji francoski nadškof Jean-Pierre Grallet priznal »neprimerno dejanje«, ki naj bi se bilo zgodilo pred več desetletji, prizadeto žensko pa je prosil odpuščanja. Gre za enega od 11 (!) francoskih škofov, ki so obdolženi spolnega nasilja. V Franciji naj bi bili sicer duhovniki katoliške cerkve v zadnjih sedmih desetletjih zlorabili kar 216 tisoč mladoletnih oseb. Enako je v Nemčiji, na Irskem, v Avstriji, ZDA in jasno tudi pri nas. V Sloveniji so bili spolne zlorabe osumljeni duhovniki Franc Klopčič, Slavko Štefko, Karl Jošt, Franci Frantar, Albin Žnidarič, Andrej Zrim, Marjan Zupanc, Jože Planinšek, Paska Jožef Prša, Anton Kmet, Vlado Pečnik, pravnomočno pa so bili pred civilnim sodiščem obsojeni Franci Frantar, Albin Žnidarič in Andrej Zrim, nekateri primeri so zastarali, nekateri duhovniki so bili oproščeni.

Katoliška cerkev se v Sloveniji, če zapišemo prizanesljivo, »trudi«, ustanavlja takšne ali drugačne svete, objavlja pravila, navodila, kako se prijavijo zlorabe, vsako leto poteka »dan molitve in sprave za žrtve spolnih zlorab«. A kljub vsemu še vedno ni ustanovila posebne komisije za zaščito otrok, kaj šele, da bi privolila v neodvisno komisijo na državni ravni, kakršno so denimo ustanovili na Irskem. Tamkajšnja vladna komisija je ugotovila strahovite zlorabe: od samomora zaradi posilstva do zlorab deklic med spovedjo. Tudi v Sloveniji obstaja Zavod Dovolj je, ki želi pospešiti reševanje te težave in preprečevanje spolnih zlorab v katoliški cerkvi. Zavzema se za »takojšnjo ustanovitev neodvisne komisije za reševanje problematike spolnih zlorab v katoliški cerkvi v Sloveniji ter intervencijo Svetega sedeža«.

Po cerkvenih ocenah naj bi bilo med duhovniki okoli dva do štiri odstotke storilcev spolnega nasilja. V Sloveniji je 976 škofijskih in redovnih duhovnikov, torej je domnevnih storilcev skoraj 30, najverjetneje pa jih je še več.

Celibat kot sredstvo nadzora

Vrnimo se k celibatu. Je res, da je ta kriv za spolne zlorabe v katoliški cerkvi? Bi bilo teh manj, če bi se duhovniki lahko poročali? Bi jih bilo manj, če bi bila v katoliški doktrini spolnost razumljena manj omejujoče?

»Dokler bodo prisilno deseksualizirani duhovniki skupaj z moškimi, ženskami, mladimi in otroki sedeli v temnih spovednicah, bo spovednica ostala tržnica za seksualne nevrotike.«

Celibat sam po sebi ne povzroči spolnih zlorab. Prepričanje, da bi jih bilo z odpravo celibata manj, drži le deloma, saj se zlorabe pojavljajo tudi v drugih verskih skupnostih in kongregacijah, prav tako v šolah, športnih društvih, družinah. Zlorabe v katoliški cerkvi so povezane tudi z odnosom institucije do žensk in otrok, občutkom moči in večvrednosti, njeno patriarhalno naravo, zaroto molka, neiskrenim preganjanjem storilcev, spolnim moralizmom, idejo, da je sla nekaj grešnega, zapovedano zatrto spolnostjo, pa tudi s tem, kdo se odloči za duhovniški poklic.

Katoliška cerkev na celibatu gradi svojo moč, neiskrenost v spolnosti pa vodi v hinavščino. »Če ima nekaj ljudi moč nad drugimi, če je nadzor nad to močjo šibek, če žrtve nimajo učinkovitih kanalov za prijavo zlorabe, bodo plenilci to izkoristili. Temu smo bili priča v Hollywoodu. Če institucija rutinsko zamolči obtožbe in domnevne plenilce premešča na druga delovna mesta, namesto da bi obtožbe nemudoma prijavila policiji, je zlorab še več. Cerkev si prizadeva odpraviti te pomanjkljivosti. Vendar to ne bo dovolj,« so lani zapisali v tedniku The Economist.

Obsežna znanstvena študija melbournske univerze RMIT iz leta 2017, ki jo katoliška cerkev kritizira, je vzpostavila neposredno povezavo med celibatom in spolnimi zlorabami. Njen soavtor profesor Desmond Cahill, sicer tudi posvečeni duhovnik, je za nemški Deutsche Welle povedal, da je bilo pri raziskavah, pri katerih so obravnavali psihološko ozadje duhovnikov, ki so bili storilci spolnih zlorab, ključno, da so psihološko nezreli duhovniki »trpeli zaradi osamljenosti, pomanjkanja intimnosti in spolne prikrajšanosti, hkrati pa so se ustrašili lastnih spolnih želja in spolnega razmišljanja. V spolni prikrajšanosti se je njihovo razmišljanje obrnilo proti otrokom, zato so začeli zalezovati majhne otroke in jih sčasoma spolno in čustveno zlorabljati.« Vendar patoloških dejanj pač ne moreš upravičevati zgolj s patološkim okoljem.

Če bi imeli duhovniki lahko spolne odnose z ženskami (in moškimi, seveda), če bi se lahko poročali, bi bilo zlorab manj. Manj bi jih bilo tudi, če bi cerkev k duhovništvu pripustila ženske. V to službo bi potem vstopali drugačni ljudje. »Primer patra Rupnika ima svojo pravo težo ravno zaradi dejstva, da so pater in nune zavezani celibatu. Če bi bil storilec protestantski pastor ali pravoslavni pop, ki nista zavezana celibatu, in žrtve osebe, ki niso nune, bi bil zaradi očitanih dejanj gotovo tudi predmet kritike, a upravičeno veliko blažje. Če storilec ne bi bil duhovnik in tarče ne nune, pa bi veljal le za jezikovno spretnega in brezobzirnega podeželskega lomilca src, ki sredi decembra obljublja češnje dekletom, ki so mu to pripravljene verjeti. A zaradi tega ne bi prišel niti na prve strani Slovenskih novic,« pravi Smrke.

Zapišimo še enkrat, ni res, da se spolne zlorabe pojavljajo samo v katoliški cerkvi, pojavljajo se tudi drugod, pogosto v zaprtih verskih skupnostih, ki so odvisne od kakšnega posebej razsvetljenega preroka. Denimo apokaliptičnega Jima Warrena Jonesa ali pa gorečega Davida Koreshija. A zlorab v katoliški cerkvi je toliko, da niso statistično naključje, ne gre za osamljena gnila jabolka, za njimi se skrivajo sistemsko delovanje, nasilje nad nemočnimi, zlorabljeno zaupanje, zbujanje sramu in zlo.

Leta 2019 je papež Frančišek sklical amazonsko sinodo. Veliko je obetala, napovedoval se je tektonski prelom, napovedovale so se doktrinarne spremembe, podobne drugemu vatikanskemu koncilu. Na koncu ni bilo nič iz tega, papežu Frančišku ni uspelo, konservativci so premagali progresivce. »Pred leti sem imel za Mladino intervju, kjer sem dejal, da bi se morali v katoliški cerkvi znati posloviti od kakšne starodavne neumnosti. S tem sem mislil na obvezni celibat. Zgledovali bi se lahko po pravoslavnih ali protestantskih rešitvah. Lahko bi našli tudi kakšno novo,« še dodaja Smrke.

Katoliška cerkev ne razume sveta okoli sebe, cerkve so vse bolj prazne, vedno manj je duhovnikov, vedno manj je vernikov, nauk te cerkve je vedno bolj nejasen, sama pa za krizo raje krivi sekularizacijo in sovražno okolje.

Judit Györfi Andrejek je evangeličanska duhovnica, Madžarka, ki dela v Sloveniji. Ko smo jo poklicali, je ravno poučevala verouk, kmalu za tem je poklicala nazaj. »Z veseljem vam povem, kako sama vidim pomen družine,« je dejala. »Sveto pismo nas uči, da je bog ustvaril moža in ženo in da je torej prav, da sta skupaj. Zame je zelo pomembno, da imam družino tudi sama, kako pa naj o njej govorim v cerkvi, kako naj razlagam vernikom, kakšno naj bo pravo družinsko življenje, če sama nimam teh izkušenj?« Kaj pa misli o celibatu v bratski katoliški cerkvi? »Poznam katoliške duhovnike in nune, ki živijo v celibatu, težko jim je, a bog ni želel, da smo sami, ženo in moža je ustvaril drugega za drugega. Spolne zlorabe so gotovo tudi posledica tega pravila, torej celibata, ljudje smo ustvarjeni po božji podobi, bog je torej ustvaril zakonsko življenje in družino in preko nje, preko ljubezni, doživljamo boga.«

Judit Györfi Andrejek se je leta 2017 poročila z evangeličanskim duhovnikom Mitjo Andrejkom. Spoznala sta se med študijem v Budimpešti. Imata tri otroke, družina pa živi v Križevcih na Goričkem.