Trajni impresionizem

Gostilna Pri Slavcu
Zali Log 22
Tel.: 04 514 62 09
Postrvje cvrtje se dogaja od četrtka do sobote od 12. do 20., ob nedeljah pa od 9. do 18. ure.

Ambient:
pristna oštarija stare šole, razdeljena na sobice; linolej po tleh, temen les, rdeče-bela kombinacija prtov, sodčkasti kozarci, lovsko stensko okrasje in vse, kar sodi zraven

Napitki:
pri pirčkih jim zunaj laškuniona nese do Češke; pri vinih pa zelo osnovna postava cviček-refošk-vipavsko belo; fajn češnjev šnopc

Vegetacija:
ne pričakujte preveč; kakšen štrukelj in solate

Dostopnost:
pokrito lastno parkirišče, gibalno ovirane pred pragom čaka nekaj stopnic

Fino:
postrv
pehtranova potica

Ne tako fino:
kruhov cmok

Bistra goveja juha je stala 4, klobasa z zaseko in pečena rebra 7, postrv 10, čokoladna torta 3,5, kos pehtranovke pa 2 evra.

»Pustimo dnevno politiko in šport ter ekspedicijo raje okarakterizirajmo z umetnostnozgodovinskimi elementi,« je razposajena kibica, ki sta po poti najprej ugotavljala, kam je k verouku hodil Žan Mahnič, potem, kje je kavč s tastarejšim Prevcem, nato pa še, kje je na traktorju posedal Luka Mesec, začel miriti strokovni vodja tokratne odprave v Selško dolino. Že ob obisku krasnega soriškega obrata Tolc (Mladina 33/2020) si je ob tam postavljenem Groharjevem spomeniku pribeležil fun fact, da sta se Jakopič in Grohar spoznala v eni od sobic gostilne na Zalem Logu. Obstaja torej ne čisto majhna možnost, da sta velika podobarja prve besede spregovorila prav pri oknu, skozi katero so na naročeno konzumsko robo sijali poslednji sobotni žarki še vedno precej šibkega sonca.

Gostilna formalno nosi ime Pri Slavcu, a ji vsi rečejo Zali Log in v isti sapi ne pozabijo omeniti, da se sem hodi predvsem – če ne kar samo – zaradi postrvi. Opravimo torej najprej s tem: naši izvidničarji imajo prav, postrvi so krasne. So dobro in izdatno ogvantane s panado, nato ocvrte v precej globokem bazenčku vročega olja, na višji nivo pa se bolj kot zaradi ročno sekljane robe v decentno odmerjeni tržaški omaki zavihtijo zavoljo finalnega prelivanja s topljenim maslom. Preprosto, prepričljivo, pohvalno – takšno všečno, ljudsko in dostopno, v nulo dodelano specialiteto bi morala imeti vsaka domača oštarija, ki da kaj nase. Pri Slavcu se sicer oko ob branju s kompletnimi šnicl litanijami popisanega jedilnega lista zatakne še ob kakšni drugod redko videni postavki. Že dolgo, recimo, nismo videli, da bi kdo kje stregel bistro mesno juho, brez zakuhe. Primerek z Zalega Loga je vzoren, krepak, okusen in brez umetnih podaljškov. Hvalimo tudi s pehtranovo filo obilno premazano in s sočnimi rozinami potreseno domačo potico, razvedrilne natakarske enovrstičnice (»za sladico imamo pa kruh s putrom in marmelado«) in – za trenutne draginjske razmere še posebej – ljudomilo cenovno politiko.

No, seveda moramo tudi malo positnariti: klobasa iz zaseke je bila precej velikoserijske sorte, lepo, počasi pečena svinjska rebra so bila dovolj mastna že sama po sebi in jih ne bi bilo treba še dodatno holesterizirati s šeflico čiste masti, kruhov cmok pa bi na lestvici trdote tudi lahko z območja hokejskega ploščka pomaknili precej bolj proti pričakovani mehko vpojni teksturi. Kljub pozornemu opazovanju nam ni uspelo skrekati sistema, po katerem nekaterim gostom ponudijo bučno olje, drugim (recimo nam) pa radič s fižolom samoiniciativno utopijo v jesihu in pripravijo z navadnim. In še: če že spečete fletno domačo čokoladno torto, je nikar ne ubijajte s sladkim grehom – cuker gor ali dol, še vedno je greh. Na takšni torti celo smrtni.

Sicer pa naj v zaključni misli prevladuje pozitivni sentiment: zdi se, da se stvari na Zalem Logu od srečanja Jakopič-Grohar niso zelo spremenile, kar je dobro. Stabilnih, dobro ulavfanih birtij z vsemi posebnostmi in kapricami vred se človek pač nikoli ne naveliča.