Koliko bi stal Ruparjev predlog?

Pavle Rupar, do izstopa iz stranke odkrit zaveznik Janeza Janše, zdaj pa »nepolitični« izvajalec mobilizacije upokojencev proti vladi, je napovedal vložitev zakona za dvig pokojnin. Med drugim naj bi predlagal, da se pokojnine do 1000 evrov zvišajo za 20 odstotkov, pokojnine od 1000 do 1500 evrov za 10 odstotkov in pokojnine nad 1500 evrov za pet odstotkov. Rupar namerava zakon vložiti s podporo 5000 podpisov volivcev, oziroma kot je izjavil na shodu v Ljubljani 1. marca: »Potrebujemo 5000 podpisov. Če gremo vsi, ki smo danes tukaj, jih bomo nabrali 31.000.«

A približno toliko, kot je realen podatek o kar 31 tisoč udeležencih shoda, je premišljen tudi predlagani zakon. Zgolj realizacija omenjenih dvigov bi namreč pomenila letno povečanje izdatkov pokojninske blagajne za milijardo evrov ali 15 odstotkov. Ob sedanjem stanju bi se skupni odhodki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) zvišali s 6,72 na 7,73 milijarde evrov na leto. Predlog je populističen in ne bo dobil podpore, če sploh bo vložen. V sredo so nam iz državnega zbora namreč odgovorili, da bo rok za zbiranje podpisov volivk in volivcev v podporo Ruparjevemu predlogu razpisan v sedmih dneh od prejema »ustrezno popravljene vloge«, ki je, kot gre sklepati, torej sploh še ni oddal.

In kaj bi dodatna milijarda pomenila za pokojninsko blagajno? Ta deluje po solidarnostnem načelu; prispevki delavno aktivnih in delodajalcev gredo sproti v pokojnine upokojenih, že vrsto let pa pri tem nastaja razlika, ki se krije iz državnega proračuna. Lani so na primer zaposleni vplačali 3,18 milijarde evrov prispevkov in delodajalci 1,83 milijarde evrov, da je ZPIZ lahko pokril vse odhodke, pa je moral državni proračun prispevati še 1,23 milijarde evrov. Ob teh zneskih bi dodatna milijarda evrov pomenila skoraj podvojitev transferja iz proračuna ali pa 20-odstotno zvišanje skupnih prispevkov.

Pri tem gre poudariti, da prispevna stopnja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jo od bruto plače plačujejo zaposleni in delodajalci, od leta 1996 ni več enaka; za zaposlene je ves čas ostala 15,5 odstotka, za delodajalce pa je od julija 1996 znižana na 8,85 odstotka. To znižanje je takratni finančni minister Mitja Gaspari predstavil kot »kratkoročen ukrep za pomoč gospodarstvu ob slabšanju konjunkture«, a velja še danes, torej že 26 let. Spomniti gre, da je stranka Levica, iz katere prihaja za pokojnine pristojen minister Luka Mesec, spomladi 2021 že predlagala postopno zvišanje prispevne stopnje za delodajalce, a takrat vladajoča Janševa koalicija predloga zakona seveda ni podprla in je končal zakonodajno pot, še preden jo je začel. Po predlogu bi se prispevne stopnje za delodajalce postopno zvišale, po 0,8 odstotne točke na leto, z zdajšnjih 8,85 odstotka na ciljnih 12,05 odstotka z letom 2025. Posledično bi se v pokojninsko blagajno do leta 2025 nateklo dodatnih 560 milijonov evrov, nato pa vsako leto med 600 in 700 milijonov dodatnih evrov. Ta dvig bi zlasti omilil mantro stalnega podaljševanja upokojitvene starosti kot edine rešitve za pokojninski sistem, zmanjšal pa bi tudi pritisk na državni proračun. Ne nazadnje je ravno znižanje prispevne stopnje pred več kot 20 leti delodajalcem omogočilo milijardne prihranke na račun javne blagajne. Zgovorni so podatki; pred znižanjem leta 1995 je na primer transfer iz proračuna v pokojninsko blagajno znašal 90 milijonov evrov, že leta 1998 kar 579 milijonov evrov, leta 2004 pa je prvič presegel milijardo evrov. V 26 letih, torej od leta 1997 do 2022, je bilo iz državnega proračuna za kritje primanjkljajev pokojninske blagajne sicer nakazanih kar 28,6 milijarde evrov.

Ukrepi pri pokojninah naj bi bili jasnejši že konec tega meseca. Minister Mesec ponavlja, da bo izpolnil cilj koalicijske pogodbe 2022–2026, ki je, da bo do konca mandata najnižja zagotovljena pokojnina 10 odstotkov nad pragom tveganja revščine in že letos najmanj 700 evrov. Z zadnjo, februarsko uskladitvijo je zagotovljena pokojnina, to je najnižji znesek za vse z izpolnjenimi pogoji za starostno pokojnino, 688 evrov, kar je 12 evrov manj, ko so obljubili za letos.

Trenutni znesek (688 evrov) hkrati dosega le 83 odstotkov praga tveganja revščine, ki je pri 827 evrih, kar je torej krepko pod 910 evri, ki jih do konca mandata obljublja koalicija. Korekcije sistema so sicer nujne; ker ima dve tretjini delovno aktivnih plačo, nižjo od povprečne, to po trenutnem avtomatizmu vodi v dve tretjini upokojencev s pokojninami pod pragom tveganja revščine. Na ministrstvu naj bi sicer v rokah imeli nove simulacije, ki naj bi pri odhodkih za pokojnine kazale bolj optimistično sliko od doslej znanih črnih scenarijev OECD in EU. Do leta 2050 naj tako odhodki za pokojnine ne bi zrasli z 10,8 na 16 odstotkov BDP, ampak na največ 14 odstotkov BDP, kar bi Slovenijo uvrstilo med države s »srednjim tveganjem« vzdržnosti pokojninskega sistema. To odpira bistveno več prostora za razpravo o popravkih sistema.