Novi populizem

Pavel Rupar je le bolj grob obraz Janeza Janše, oba sta populista, oba sta konspirologa, oba zanima oblast

Pred petnajstimi leti je Karl Erjavec, nekdanji predsednik DeSUS, stranke, ki skorajda ne obstaja več, obljubil 1000 evrov visoko pokojnino. Potem se je potegnil nazaj in dejal, da smo ga narobe razumeli. Tudi Franc Križanič, finančni minister v vladi Boruta Pahorja, je davnega leta 2008 napovedal, da bo minimalna plača v Sloveniji visoka 1000 evrov. Minila so leta, obljubi se nista uresničili. Povprečna pokojnina danes znaša 778 evrov, minimalna plača pa je v zadnjih letih zlagoma prilezla na 878 evrov neto. Oboje ni veliko. Danes vsaj 85.000 upokojencev in upokojenk živi pod pragom revščine.

Natančno ta razmerja so imeli v mislih Pavel Rupar in njegovi, ko so prejšnji teden skupaj s SDS v središču Ljubljane priredili drugi vseslovenski shod upokojencev. Protestniki so zahtevali takojšen dvig pokojnin. Po njihovem naj bi se povprečna pokojnina zvišala na višino 75 odstotkov povprečne letne plače, torej na okoli 988 evrov neto. Hkrati so protestniki z Ruparjem na čelu zahtevali še dve dodatni pokojnini na leto. »Ja, plaz, ki smo ga sprožili, drvi. Ne bodo ga mogli ustaviti, sem ponosen na to! Ustavili smo tudi antijanšizem, iz jader lažnih ljudskih iniciativ smo vzeli ves veter! Najpomembnejše pa je, da smo odprli oči ljudem, ki so verjeli v plešoče golobe,« je dogajanje Rupar vzneseno komentiral za strankarski tednik Demokracijo.

Zahteve Pavla Ruparja pa se slišijo predobro, da bi bile uresničljive. Za predsednika Društva upokojencev Slovenije Janeza Sušnika so naivne in populistične. »Če karikiramo, zahtevajo, da nekdo, ki danes prejema plačo 800 evrov in bo jutri odšel v zasluženi pokoj, prejme naslednji mesec kot svež upokojenec vsaj 1000 evrov pokojnine! Take izjave, pa naj bodo še tako všečne in simpatično oblikovane, preprosto rušijo trenutno veljavni pokojninski sistem in na krilih z medom namazanih besed obljubljajo enega od načel dialektičnega materializma – vsem enako.« Tudi Marjan Papež, generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je kritičen. V intervjuju za Večer je izjavil, da gre za populizem. »Takšen dvig pokojnin bi pomenil milijardo evrov dodatnega denarja letno za pokojninsko blagajno. Gre za povsem nerealno zahtevo, o kateri ni mogoče razpravljati.« Če bi k dvigu dodali še 13. pokojnino in še en dodatek, bi vse skupaj po Papeževih besedah zneslo več kot dve milijardi evrov. Za primerjavo: pokojninska blagajna je trenutno težka malo več kot sedem milijard evrov.

A ljudi številke in makroekonomske zakonitosti ne zanimajo prav dosti. Uspešni populisti v družbi najdejo nevralgične točke – stiska upokojencev je takšna, saj inflacija prizadene najšibkejše – in prizadetim in prestrašenim ponudijo hitre rešitve. Vzrokov za uspeh populizma ni ustvaril Pavel Rupar, a jih spretno izkorišča.

Populisti želijo, da volivci verjamejo, da se v imenu naroda bojujejo zoper zlobne elite. Množico nagovarjajo kot odrešitelji, pri čemer jim je vseeno, ali so njihove obljube uresničljive.

»Populizem se najhitreje razvije in najlažje usidra v družbah, v katerih je razširjeno splošno nezadovoljstvo zaradi družbenih razmer. Kot nas uči zgodovina, se ljudje takrat obračajo k tistemu, kar navidezno prinaša hitre in odločne rešitve,« je v intervjuju za Mladino pred časom razmišljal zgodovinar dr. Aleš Gabrič. »Demokracija je kot politični model v tem primeru manjvredna, gre za naporen model dolgoveznega usklajevanja mnenj in razlik, ki zahteva vztrajnost in čas. Kriza zahteva učinkovite rešitve, hitre in preproste. A to potem ni več demokracija, ampak nekaj drugega.« Na takšen način ljudi nagovarjata Donald Trump in Viktor Orbán, to so počeli Boris Johnson, Nigel Farage, Silvio Berlusconi, natančno po istem demagoškem kopitu dela Pavel Rupar.

Vlada na drugi strani pravega odgovora na Ruparjeva zborovanja nima. Koalicijska pogodba sicer obljublja, da bo »ob izpolnitvi pogojev javnofinančne vzdržnosti« najnižja zagotovljena pokojnina v letu 2023 znašala najmanj 700 EUR. Trenutno ta znaša – seveda je ves čas govor o pokojnini za polno delovno dobo – 687,75 evra.

Tudi minister za delo Luka Mesec priznava, da je gmotni položaj upokojencev in zlasti upokojenk slab. Napoveduje, da naj bi koalicija še marca obravnavala predlog pokojninske reforme. V javni razpravi naj bi bile ponujene dve možnosti: prva je prenova obstoječega sistema, druga je vzpostavitev povsem novega sistema, ki bi imel za podlago univerzalni temeljni dohodek za vse upokojence. »Če hočemo, da bodo upokojenci zadovoljni, je treba zgraditi sistem, ki bo sprejet kot družbeno pravičen – in bo najširšemu krogu ljudi omogočal dostojne pokojnine,« je Luka Mesec pred tremi tedni napovedal v intervjuju za Sobotno prilogo.

A od idej in načrtov se ne da živeti, vlada bi morala jasneje in veliko bolj argumentirano odgovoriti na zahteve zbrane množice.

Janševe besede se uresničujejo kot prerokbe: upokojenski shodi, napovedani zbor veteranov, protest na gradbišču tretje razvojne osi, zbor razžaljenih pred ljubljanskim magistratom in, kot češnja na vrhu torte, interpelacija zoper delo vlade.

To, da jih je soorganizirala politična stranka, je z vidika revnih povsem nepomembno. Ker jih ni nagovorila vladna stran, ker jih ni nagovorila niti stranka, ki obljublja »blaginjo za vse«, jih je nagovoril Pavel Rupar. »Na levici nam manjka komunikacije. Za to smo v prvi vrsti krivi mi, pisci, intelektualci, profesorji, ki svojih idej ne znamo razumljivo razširiti med navadne ljudi, ki nimajo časa brati teoretskih tekstov. Medtem ko se mi ukvarjamo z intelektualističnimi razpravami, jih je nagovoril nekdo drug. To je bila desnica, ponudila jim je zaščito, začela je govoriti o pomenu nacije, skupnosti, hkrati pa je napadla druge, bruseljsko elito, tujce in migrante. Ponudila jim je lažno idejo, zarotniško zgodbo,« je o pasivnosti levice decembra lani v intervjuju v Mladini govoril sarajevski pisatelj Igor Štiks.

Samo poslušati je treba Ruparjeve besede, pa bo takoj jasno, da se Štiks, ki sicer govori o univerzalnem problemu evropskih levih političnih strank, ne moti. »Glas upokojencev je res nastal kot prava ljudska iniciativa, zaradi in od ljudi, ki so se znašli v težkem življenjskem položaju! Nastala je prek družbenega omrežja, opazoval sem druge skupine ljudi, ki so zahtevali boljše plače, upravičeno so dvignili glas zase. Le upokojencev se ni nihče dotaknil, kot da jih ni, kot da želijo, da čim prej pomremo, ker smo menda le strošek državi. Pozval sem jih k akciji, da jih opazijo, in vsulo se je nešteto zahval,« se je v že omenjenem intervjuju pohvalil Rupar. »Glas ljudstva pa je umetna, lažniva tvorba Jenulla in Nike Kovač in drugih na pobudo stricev z namenom, da povzročijo kaos in zamenjajo oblast, kar jim je uspelo. Gre za dve povsem različni skupini, ljudsko in kapitalistično-levičarsko umetno tvorbo!«

Vsi na ulice

Ruparjeve zahteve in Ruparjeva shoda je treba razumeti malce širše. V politiki se stvari redko zgodijo po naključju, kar iznenada, če že niso načrtovane, pa jih politiki znajo izkoristiti.

SDS je imela 18. februarja v Mariboru slavnostno akademijo ob 34. obletnici ustanovitve stranke. Zbrane je nagovoril Janez Janša. Po modrih besedah o razkroju slovenske biti in fantaziranju o tem, kako so jamski predhodniki ljubljanskih levičarjev namesto radiatorjev za spolno izživljanje uporabljali kapnike (res je to rekel!), ter po mučnem opisovanju zarodkov iz drobovja globoke države in produktov kulturnega marksizma je Janša razkril politični načrt. Dejal je: »Končno se prebuja tudi upokojenska generacija. Velik del upokojenske generacije je namreč oropan osnovnega dostojanstva, ki ga predstavlja pošteno plačilo za minulo delo.« In zato je, tako Janša, »potreben močan, vsestranski pritisk na oblast, da se to uničevanje dostojanstva generacije, ki je med drugim priborila samostojno Slovenijo, preneha. In da se pokojninski sistem očisti izplačil za razne privilegije, očisti izplačil potomcem 10-letnih borcev, pa raznih izjemnih pokojnin kučanov in spomenk.« Dva dni kasneje je bil v oddaji 24ur zvečer jasnejši. »Glejte, čez nekaj mesecev, mislim, da bo vsem jasno, da ne gre za iste stvari. Eno je, če protestira razvajena ljubljanska kolesarska elita, drugo je, če protestira sto tisoče tistih, ki so dejansko prizadeti.«

Zdaj se njegove besede uresničujejo kot prerokbe: upokojenski shodi, napovedani zbor veteranov, protest na gradbišču tretje razvojne osi, zbor razžaljenih pred ljubljanskim magistratom in v petek, kot češnja na vrhu torte, še interpelacija zoper delo celotne vlade.

Pomudimo se za hip pri njej. Interpelacija je eno od parlamentarnih orodij opozicije, s katerim lahko nadzira oblast. Ker v slovenski politiki velja pravilo 46 glasov, inte

rpelacije večinoma niso uspešne. Minister ali ministrica odideta le takrat, kadar jima hrbet obrnejo poslanci vladnih strank. Namen interpelacij pa ni samo odstavitev nezaželenih. Njihov namen je, če jih razumemo blagohotno, »politična razprava in izmenjava stališč« ali, če smo realnejši, »oviranje načrtov in vnašanje razdora«.

Ljudi številke in makroekonomske zakonitosti ne zanimajo prav dosti. Uspešni populisti v družbi najdejo nevralgične točke – stiska upokojencev je takšna, saj inflacija prizadene najšibkejše – in prizadetim in prestrašenim ponudijo hitre rešitve. Vzrokov za uspeh populizma ni ustvaril Pavel Rupar, a jih spretno izkorišča.

Poslanska skupina SDS je s prvopodpisanim Janezom Janšo premiera Roberta Goloba in njegovo vlado obtožila, da »deluje v nasprotju z določili ustave«, vladna stranka Levica, in z njo cela vlada, pa naj bi zagovarjala program kulturnega marksizma, katerega namen je »razgraditi temeljni vrednotni sistem zahodne civilizacije«. Kakšen kulturni marksizem? Kakšen »klic k razumu«? Kakšno zajedanje »temeljev, na katerih stoji slovenska država«? Lahko bi zamahnili z roko in dejali, da gre zgolj za besede, a Janez Janša dobro ve, da v politiki stokrat ponovljene domneve postanejo resnica.

Spet je zadaj zarota

Da bi bolje razumeli način delovanja Janeza Janše, je treba narediti manjši odvod k teorijam zarote, ki so temeljna značilnost njegovega političnega delovanja. Inštitut za delavske študije – nekoč je iz njega izšla stranka Levica, danes ga vodijo mlajši ljudje – že leto dni pridno in marljivo obravnava fenomen teorij zarot. »Zadnjih nekaj desetletij smo priča porastu in razširjenosti najrazličnejših teorij zarot, ki se mnogim ponujajo kot verodostojne razlage kriz, dogodkov in družbenih tendenc modernega in sodobnega sveta,« so zapisali o projektu, »brez ustreznega razumevanja te kulture ni mogoče oblikovati učinkovitih kritik in prepričljivih alternativ teorijam zarot in z njimi zvezanih politik.« Konkretno to pomeni,  da pripravljajo predavanja, radijske oddaje in daljše videoeseje.

Eden izmed takšnih esejev – naredila sta ga zgodovinar Grega Hrib in zgodovinarka Nesa Vrečer – obravnava zgodbo o tem, da za vsem, kar se v Sloveniji dogaja slabega, stoji stari, zviti partijec, nekdanji vodja slovenskih komunistov in predsednik Slovenije Milan Kučan. Kučan je položaj predsednika zapustil že pred več kot 20 leti (!), danes je upokojenec, ki kdaj pa kdaj spregovori v intervjuju, spiše javno izjavo, od aktivne politike pa se je poslovil že zdavnaj. »V videoeseju smo želeli prikazati zgodovinsko zasnovo konspiracionističnih idej o Kučanu in udbomafiji, ki so se sprva začele širiti ravno v uveljavljenih tiskanih medijih,« pravi Grega Hrib in dodaja, da je bil glavni motiv za esej dejstvo, da teorija zarote o Kučanu »ostaja pri delu javnosti še zmeraj močno prisotna in kroji desni politični imaginarij še danes«. Hrib ne zanika Kučanovega vpliva, do njega je kritičen, saj naj bi kot politik sodeloval tudi pri rušenju socialističnega sistema in restavraciji kapitalizma, vendar omenjeni esej, dosegljiv je na omrežju YouTube, lepo pokaže, kako Milan Kučan ohranja vlogo »dežurnega sovražnika« in kako se pojavlja kot »glavni krivec za večino resničnih in neresničnih problemov slovenske družbe«.

Teza o zarotniški »udbomafiji« seveda ni nova, že dolgo jo po načelu, »čim bolj grozen je nasprotnik, tem boljši sem jaz«, zagovarja Janez Janša. Kučan je bil tako omenjen tudi v mariborskem govoru, plakat o tem, da imata »laž in Kučan kratke noge«, pa se je pojavil na Ruparjevem shodu upokojencev.

Na povsem enak, zarotniški način je napisana tudi interpelacija. Iz nje omenimo le dva poudarka. Prvi so očitki o »likvidaciji muzeja osamosvojitve«. Beseda likvidacija je seveda uporabljena namenoma. Tako lahko beremo, da želi koalicija »pomen slovenske osamosvojitve in ustanovitve lastne države čim bolj zmanjšati, izničiti, lahko rečemo celo izmaličiti«. Da ta poteza pomeni »norčevanje iz slovenske zgodovine in napad na temeljna izhodišča slovenske ustavnosti«, beremo, da gre za degradacijo, za napad na vrednotno središče naroda, razvrednotenje najsvetlejšega trenutka slovenske zgodovine in podobno. A če bi SDS in Janša resnično želela vzpostaviti pravi muzej osamosvajanja, torej strokovno in ne politično institucijo, bi mu že ob ustanovitvi namenili dovolj sredstev, prostore, pravno podlago za nastanek zbirk. Muzej slovenskega osamosvajanja je bila klavrna, osiromašena muzejska institucija, z nekaj informativnimi panoji. V resnici je muzej, kakršnega je postavila prejšnja vlada, omalovaževal zgodovino in čas osamosvajanja. Janša pa zdaj za lastne grehe sprenevedavo krivi drugega.

Drugi očitek je še banalnejši. SDS vladi očita napad na slovenski narod, očita ji raznarodovalno politiko. »Slovenskega naroda ni brez Slovencev,« je zapisano v besedilu interpelacije. In ker je Golobova vlada ukinila urad za demografijo, ki v slabih dveh letih svojega obstaja ni naredil ničesar oprijemljivega, služil pa je za zaposlovanje partijskih kadrov, denimo Aleša Primca, borca za velike slovenske družine, in Jona Petka, sina nekdanjega poslanca SDS Mira Petka, namenoma in sistematično škodi Sloveniji. Razlog je ideologija »kulturnega marksizma«. Ali konkretneje: »Vrednotni sistem zahodne civilizacije, ki ga kulturni marksizem preko delovanja svojih radikalnih strank in združenj uničuje, je v svojem osnovnem okviru sistem temeljnih vrednot, zapisan v ustavo. Delovanje vlade v tirnicah kulturnega marksizma je zato ne samo v nasprotju s temeljnimi vrednotami in političnimi svoboščinami, ampak je hkrati v temelju protiustavno.«

Kulturni marksizem je ena od teorij zarot skrajne desnice po vsem svetu, seveda izhaja iz ZDA. Ta teorija zarote trdi, da želijo zahodni marksisti spremeniti civilizacijo, njene norme in pravila ter uvesti novi svet, v bistvu pa je podobna tezam o zmagovitem pohodu teorije spola in sporni politični korektnosti. Teorijo o kulturnem marksizmu je v svojem manifestu večkrat omenil Andreas Breivik, množični morilec, ki je pobil 77 ljudi. Kulturni marksizem je žaljivka, a deluje, uporabljajo jo desničarski psiholog in ljubitelj jastogov Jordan Peterson, ameriški teoretik zarot Alex Jones, Trumpov propagandist Steve Bannon in množica desničarskih skrajnežev.

A v svojem izhodišču je teorija o obstoju kulturnega marksizma enaka tezam o globoki državi in skritih, predvsem judovskih elitah. Kako močan je za gradnjo populizma na desnici, se zavedajo tudi pri reviji SDS Demokracija, ki ima posebno spletno stran, namenjeno zgolj kulturnemu marksizmu. Tam lahko beremo članke o izrojeni levici, Georgeu Sorosu, pedofilskih zvezdnikih, pobesnelih migrantih, arabskih tolpah, o LGBT-aktivistih, ki v družbo vnašajo kaos, in podobno.

»Teorija o kulturnem marksizmu uspešno demonizira političnega nasprotnika na podlagi poenostavljenih in zgrešenih razlag sicer kompleksnih družbenih, političnih in kulturnih fenomenov in pomeni temeljno podstat za promocijo radikalnih ekstremističnih idej, pri katerih se odkrito širi antisemitske, ksenofobne, rasistične ali protimuslimanske resentimente,« je o teoriji kulturnega marksizma zapisal filozof Boris Vezjak.

Da ne bo dvoma, svoj podpis k interpelaciji, ki vsebuje vse navedeno, je prispeval tudi Anže Logar. Niso pa je podpisali poslanci Nove Slovenije.

Vse to nas znova pripelje do populizma in Pavla Ruparja. Tudi on je zagovornik teorij zarot, tudi on trdi, da Golob in njegova vlada ogrožata bistvo slovenskega naroda. Rupar je le bolj grob obraz Janeza Janše, oba sta populista, oba sta konspirologa, poleg drugega oba zatrjujeta, da so bili vsi sodni procesi zoper njiju politične narave. Populisti želijo ustvarjati vtis, da so oni tisti, ki se v imenu naroda bojujejo zoper zlobne elite. Množico nagovarjajo kot odrešitelji, pri čemer jim je v resnici bolj malo mar, ali so njihove obljube uresničljive. Politični namen teorij zarot je vnašati nezaupanje in širiti drugačno, četudi lažno resnico sveta. Ne gre za upokojence, ne gre za temeljne vrednote slovenskega naroda, namen tovrstne politike je vseskozi enak, pa čeprav se vedno na novo izumlja: v družbo in politiko želi vnašati razdor, zato da bi v obdobju negotovosti lažje vodili politični boj. Čisto vseeno je, ali je v opoziciji ali v koaliciji, teorije zarote so odlična priložnost za politične zlorabe in histeriziranje družbe. Da gre za konstrukte in izmišljotine, je vseeno.

Pavel Rupar je za 31. marca napovedal nov shod upokojencev. Na zadnjem naj bi bilo 31.000 ljudi, tako je zatrjeval Rupar (ocena je seveda pretirana, a ljudi vseeno ni bilo malo), na novem naj bi se jih zbralo še bistveno več. Janša je govoril o stotisočih. A cinično posmehovanje ljudem, ki jih Rupar in Janša vodita za nos, v boju s populizmom ne pomaga. Vemo, kako je pri Janši: vedno je močan le toliko, kot so šibki tisti, ki zagovarjajo drugačen tip politike.