Novi populizem

Zdaj, ko nas janševiški interpelacionisti davijo s „kulturnim marksizmom“ – sedanji izvor iz ZDA in sedanje mednarodne podpornike vključno z norveškim fašistom Breivikom je dobro orisal Jure Trampuš v Mladini št. 10 – se je dobro spomniti še na starejšo fazo te zmerljivke. Tudi po vsebini gre namreč očitno za remake podobnega izraza iz nemške weimarske republike in nato „tretjega reicha“: Kulturbolschewismus („kulturni boljševizem“). Za remake dostikrat spremenijo naslov, v tem primeru pa je bila sprememba nujna, saj nekdanjega boljševizma ni več, celo v njegovi matični deželi zdaj vladajo oligarhi; namesto ene od denominacij, ki so se sklicevale na Marxa, sedanji remake zmerja prav vsak marksizem.

Toda poglejmo si izvirnik: Kulturbolschewismus. Ime je nastalo v polemiki o arhitekturi. Švicarski arhitekt Alexander von Senger je ogorčeno zavračal moderne arhitekturne smeri, katerim se je odprla zgodnja Sovjetska Rusija, in rohnel proti „gradbenemu“, „umetnostnemu“ in „kulturnemu boljševizmu“.

Zadnja od treh zmerljivk je bila konservativcem in nazadnjakom posebno všeč. Njihovim napadom na novo in moderno se je uprl znameniti pacifist Carl von Ossietzky v svojem listu Die Weltbühne (v prevodu „Svetovni oder“). Iz njegovega zapisa 21. aprila 1931 se jasno vidi, da je „kulturni marksizem“ res samo remake nekdanjega „kulturnega boljševizma“:

Če maestro Klemperer jemlje tempi drugače kot kolega Furtwängler, če kar slikar v večerno zarjo nanese neki ton, ki ga v Zgornjih Gagulah celo ob belem dnevu ne moreš zaznati, če je kdo za kontrolo rojstev, če kdo zgradi hišo z ravno streho, to ravno tako pomeni kulturni boljševizem, kot prikaz carskega reza v filmu. Kulturni boljševizem uganja igralec Chaplin, in če fizik Einstein trdi, da je princip konstantne svetlobne hitrosti mogoče uveljavljati le tam, kjer ni nobene gravitacije, je to kulturni boljševizem in usluga, osebno izkazana gospodu Stalinu.

Pravi razcvet pa je beseda Kulturbolschewismus doživela pri nacistih v njihovem „boju zoper razdiralno tujerodno kulturo“ in zatiranju „izrojene umetnosti (entartete Kunst)“. V tem so bili nacisti pravi mojstri.

In Carl von Ossietzky? Nemudoma je prišel v koncentracijsko taborišče. Da bi ga iz njega izvlekli, so evropski intelektualci zanj izposlovali Nobelovo nagrado. A ni nič pomagalo; nacisti so našli način, kako se polastiti nagrade, Ossietzky pa je kmalu umrl v taborišču.

Izraz Kulturbolschewismus je v denacifikaciji poniknil, njegov sedanji enako zlobni remake pa zveni iz raznih ust. In medtem ko janševiki iščejo s to zmerljivko zase mesto nekje med pozicijama Petersona in Breivika, se marsikdo sprašuje, ali je v kotličku dovolj vode, da odplakne to nesnažno besedo.