Živalska farma

Osteria La Preda de la Subida
Via Subida 52, Krmin (Cormons, Italija)
Tel.: +39 0481 616 89
Na živalski ohceti lahko svatujete vsak dan, razen ob sredah in četrtkih, od poldneva do 15.30 in od 18. do 23. ure.

Ambient:
izjemno duhovito opremljen, vabljiv in prijeten plac, v katerem je osrednja atrakcija ene sorte živalska svatba s protagonisti v naravni velikosti; muzika je bil super groovy blues

Napitki:
tudi daleč onstran meja Collia in Brd (beri: v Vipavo, Piemont, Toskano, Burgundijo, Avstrijo, Šampanjo …) segajoča vinska karta z zelo zelo dostopnimi cenami Vegetacija: razen frike, frtalje z zelišči in sladic je tole karnivorski plac

Dostopnost:
veliko parkirišče, nato pa po stopnicah ali tlakovani potki po klančku do birtije; ta klančina utegne za koga pomeniti oviro

Fino:
ambient
polnjena prepelica
njokci s pokalico

Ne tako fino:
merjaščeve ličnice

Prigrizek s pršutom na grisinu in zeliščno frtaljo je stal 7, tatarski biftek 16, zajčja porketa 12, njoki 14, merjaščeve ličnice in prepelica 20, sladici pa 7 evrov.

»Vse oštarije so luštne, ampak nekatere so luštnejše od drugih,« je parafrazo svinjske ugotovitve iz Orwellove Živalske farme iz rokava stresel piflarski zapisnikar tokratne odprave na ono stran zahodne meje. Njegova ugotovitev je bila soglasno potrjena, nanašala pa se je na ambientalno ureditev, ki z zanimivimi intervencijami (v ohcet kot iz ljudske pravljice napravljena nagačena divjad v nekakšnem poglobljenem terariju ter uokvirjeno in obarvano trofejno rogovje) nadgrajuje iz imena (preda po naše pomeni plen) izhajajoči koncept. Ko na to dodaš še frajersko izbiro nevsiljivega, a karakternega elektrificiranega bluesa v zvočnikih ter pozorno in ravno prav prisotno in zagnano strežbo (skupaj z elegantno izvedenim aperitivnim čakanjem na polno obratujočo kuhinjo), ti je precej jasno, da sta Joško Sirk & familija postavila več kot le korekten dodatek h kultni mišelinki, ki leži nekaj sto metrov naprej ob cesti.

Jedilnik v Subidini oštariji je kratek, izpostavlja ključne gastronomske regijske pridelke in njih avtorje; jedi pa so – vsaj nominalno – preproste. V resnici potem vidiš, da je vanje vloženo nemalo kuharskega znanja in ročnih spretnosti. Zajca, denimo, previdno vzamejo od kosti, nato pa ga delno predelanega zvijejo v nekakšno porchetto, ki jo skupaj z brizgi zeliščne kreme postrežejo na v nulo skuhani piri. Tudi s prepelico si dajo opravka: razkoščičeno zapolnijo s krušno filo, jo ovijejo v rezine Osvaldovega specka, spečejo in postrežejo z barvito zelenjavo (korenje, brstični ohrovt, brokoli), za katero sem – bom kar iskren – najprej glasno vzdihnil meh, ko pa sem koščke začel dajati v usta, je od tega ostal samo izdatno pomnožen prvi glas. Mmmmmmm! Potem so tu še njokci – drobni gumbki krompirjevega testa se kopajo v živo zeleni omaki iz listov pokalice, vse skupaj pa je posuto/posoljeno z drobnimi kockicami hrustljavo zapečenih rezin sušene Osvaldove (gre za resnega lokalnega pršutarskega lika) delicije. Tudi drugi, surovo surovinski mesarski del ponudbe, minimalističen tatarski biftek s fletnim dodatkom na hitro podušenega, ohlajenega in z gelom znamenitega Sirkovega kisa začinjenega zelenja ter (rahlo dimljene?) domače majoneze je bil več kot prepričljiv.

Zadev, za katere nismo nemudoma dvignili vseh razpoložljivih palcev v luft, je bilo bore malo; predvsem od dušenih merjaščevih ličnic s pirejem smo si obetali več sočnosti in žmohta ter kakšen hrustljav in osvežilen dodatni element. Tudi tiramisu bi – glede na samohvalosepev v jedilnem listu – lahko bil sočnejši in z več alkofetnega značaja, smetanov sladoled pa malo manj podrto postavljen na krožnik. Je pa res, da je bil prelit z izjemnimi (cele borovnice, kako se to naredi?!) toplimi borovnicami.

Subidin plen je mogoče res Sirkov plan B, a čisto vsega – ambienta, hrane, vina, strežbe – se lotevajo resno, kot da gre za njihov prvi in edini pogon. Zgledno!