Po poti sprememb

Leto 2018 za katoliško cerkev v Nemčiji ni bilo prijazno. Objavljeno je bilo posebno poročilo o tem, da je bilo od leta 1946 pa do 2014 v cerkvi zlorabljenih vsaj 3700 mladoletnikov, večinoma je šlo za fante, več kot polovica jih je bila mlajša od 13 let. V poročilu niso bila navedena zgolj imena duhovnikov, pač pa je jasno pokazalo, da je bila večina duhovnikov, ki so storili ta dejanja, le premeščena v druge župnije, brez kazni, brez opozoril. Zlorab je bilo osumljenih 4,4 odstotka duhovnikov. Javnost je bila ogorčena, nemški škofi pa so obljubili, da bodo upoštevali priporočila iz poročila, očistili cerkev in začeli pot prenove, »sinodalno pot«, s katero naj bi se katoliška cerkev približala sodobnemu času. Leta 2021 je vplivni nemški kardinal Reinhard Marx zaradi poročila papežu Frančišku ponudil odstop, saj naj bi bil uničil dokumente o duhovnikih, ki so spolno zlorabljali otroke, ali pa jih sploh ni pripravil, vendar Frančišek odstopa ni sprejel. Tudi nedavno umrli papež Joseph Ratzinger je bil med tistimi, ki v času, ko so vodili škofijo, niso ustrezno ukrepali, on v vsaj štirih primerih zlorab otrok ni posredoval.

Nemška sinodalna pot, veliko posvetovanje med nemškimi duhovniki in laiki, je obrodila sadove, program drugačne cerkve je pripravljen. Konec tedna je v Frankfurtu potekal zadnji sinodalni zbor, ki je s strinjanjem velike večine nemških škofov sprejel nekaj revolucionarnih sprememb. Tako naj bi se od leta 2026 v cerkvi uradno izvajal blagoslov istospolnih partnerjev, blagoslovili bodo lahko tudi ponovno poročene ljudi, torej tiste, ki so se enkrat že ločili, cerkev naj bi sprejemala različnost spolov, ženske naj bi postale diakonice (posvečene duhovnice »nižje stopnje«), v kratkem naj bi tudi pridigale, papežu pa so škofje poslali posebno prošnjo, naj Vatikan preuči možnost sprostitve celibata, ki je za katoliške duhovnike obvezen.

Gre res za revolucijo? Paradigmatske spremembe? Morda, a zgolj na prvi pogled. Krajevne cerkve nimajo pristojnosti odločati o liturgičnih vprašanjih in si po lastnih željah prilagajati evangeljskih naukov. Rimska kongregacija za nauk vere je tako v posebnem pismu leta 2021 ponovila, da nemška cerkev nima pristojnosti za blagoslov zvez istospolnih partnerjev, saj bog pač ne more blagosloviti greha. Prave družine naj bi bile samo skupnosti moških in žensk, njihov osnovni namen pa naj bi bil, kot vemo, rojevanje otrok.

Katoliška cerkev v Nemčiji je vplivnejša od drugih, denimo od male slovenske, Vatikan pa zaradi sklepov njene »sinodalne poti« ne bo tvegal kakšne velike shizme, kaj šele preloma.

A čudna so pota Gospodova. Papež Frančišek se je v dneh, ko so nastajale smernice prenove katoliške cerkve v Nemčiji, pogovarjal z novinarji argentinske tiskovne agencije Infobae in dejal, da so v cerkvi dobrodošli prav vsi, tudi homoseksualci. Nato je omenil celibat in priznal, da je »celibat v katoliški cerkvi začasen predpis«. Je predvsem oblika discipline, ni pa večen, kot je večno duhovniško posvečenje. Isti papež je lani opozoril, da ima »Nemčija veliko in lepo evangeličansko cerkev. Ne potrebuje še ene, ki ne bi bila nikoli tako dobra, kot je ta, ki že obstaja. Želim si katoliške cerkve, ki je v resnici katoliška, v bratstvu z evangeličani.«

Vatikan pogosto govori eno, dela pa nekaj drugega. Katoliški duhovniki na Flamskem tako že od lanske jeseni blagoslavljajo istospolne pare. Ko so uporni škofje januarja letos obiskali Vatikan, se ni zgodilo nič posebnega, nobenih resnih opozoril in izobčenja ni bilo, nasprotno, belgijski kardinal Jozef De Kesel je po obisku dejal, »da se atmosfera v Vatikanu spreminja«. Papež naj bi jim bil celo rekel, da je vprašanje, koga blagoslovijo, »njihova odločitev« in da je pomembno, »da so škofi enotni«. V Nemčiji so sicer že pred omenjeno sinodo nekateri duhovniki na lastno pest blagoslovili zveze istospolnih partnerjev.

Pri vsem skupaj »ne gre za sprejemanje odločitev glede dogmatičnih vprašanj (to ni mogoče), ampak za oblikovanje (z glasovanjem) predlogov glede dokaj obsežnega nabora aktualnih vprašanj,« o dogajanju v Nemčiji pravi sociolog religije dr. Marjan Smrke. »Sodelujejo kleriki in laiki. Ti predlogi bodo nato podani papežu Frančišku. Na nemški sinodi svoje opredeljevanje razumejo kot prakticiranje demokratične ’sinodalnosti’, kakršno javno podpira papež. Ker gre za eno najmočnejših krajevnih katoliških cerkva, so predlogi več kot to, so močna podpora reformnemu duhu, ki se mu marsikje drugje upirajo.«

Katoliška cerkev v Nemčiji je vplivnejša od drugih, denimo od male slovenske, Vatikan pa zaradi sklepov njene »sinodalne poti« ne bo tvegal kakšne velike shizme, kaj šele preloma, kakršen se je pred 500 leti pod vodstvom Martina Luthra začel prav v Nemčiji. Kaj in kako se bo spremenila cerkev v Nemčiji, se bo nazadnje odločil papež, hkrati pa je marsikdo v Nemčiji prepričan, da bi morala biti njihova cerkev, denimo glede vprašanja žensk in preprečevanja spolnih zlorab, še bistveno pogumnejša. Patriarhalna, hierarhična struktura cerkve se pač ne spremeni tako hitro. Skupno so v Nemčiji sprejeli 15 resolucij, nekatere izmed njih so zelo konkretne, recimo tista, ki pravi, da cerkev ne sme odpustiti zaposlenih, ki v zasebnem življenju v celoti ne upoštevajo cerkvenih napotkov, recimo tako, da se ločijo ali da živijo v istospolni skupnosti.

Marjan Smrke opozarja, da je bilo leta 2021 prvič v zgodovini Nemčije ugotovljeno, da je nepripadnikov ali katoliške ali evangeličanske cerkve več kot 50 odstotkov prebivalstva. V Nemčiji se sicer nepripadnost meri glede na podatke o krstu, razen če oseba ni izstopila iz cerkve, izstop iz cerkve pa je »državni« akt, ne cerkveni, opravi se pri uradnem organu. Število vernikov v Nemčiji ima zelo profan, tuzemeljski pomen. V Nemčiji je uveljavljen cerkveni davek, urejen je s konkordatom, z davkom pa verniki financirajo delovanje svoje cerkve. In če je vernikov manj, je manj tudi denarja. Kljub vsemu je katoliška cerkev v Nemčiji še vedno zelo bogata. »Zadržanje pojava izstopov je v interesu katoliške cerkve, saj je ta najbogatejša krajevna cerkev v Evropi. Nekatere nadškofije so bogatejše od Vatikana. Kölnska nadškofija, ki je največja, je leta 2021 s cerkvenim davkom dobila več kot pol milijarde evrov, celotna nemška cerkev leta 2021 pa 6,7 milijarde. Nemški verniki so hkrati tudi donatorji Vatikanu,« pravi Smrke. Če bi torej prišlo do velikega razkola med Nemčijo in Vatikanom, bi bilo vse to ogroženo.

Vrnimo se na začetek, zakaj se v Nemčiji sploh dogajajo takšne spremembe? Odgovor je preprost. Verniki zapuščajo katoliško cerkev. »Kot dejavnik izstopov je prepoznano nezadovoljstvo s stanjem v instituciji. Izstopniki kot razloge navajajo zaostalost cerkve, neenakopravnost žensk, spolne škandale, pa tudi obstoj cerkvenega davka. Sinodo moramo opazovati tudi v tej luči: kot iskanje rešitve na ladji, ki na več mestih pušča,« še dodaja Marjan Smrke.

Sinodo moramo opazovati kot iskanje rešitve na ladji, ki na več mestih pušča.

Seveda nas je zanimalo, kako ti reformistični tokovi odzvanjajo v Sloveniji. Govorili smo s tremi katoliškimi duhovniki, vendar so pogovor za Mladino prijazno zavrnili. Za mnenje o dogajanju v Nemčiji smo prosili Slovensko škofovsko konferenco, a so njeni predstavniki zapisali, da »zadeve ne želijo komentirati«.

Naslednji korak je veliko oktobrsko sinodalno srečanje v Rimu, kamor bodo prišli škofje iz vsega sveta. Kako uspešen bo nemški pogled, je težko napovedati. Je pa v zvezi z njim veliko skepse ali celo nasprotovanja. Tudi pri nas. V oddaji Radia Ognjišče Izzivi cerkve v prihodnosti je murskosoboški škof Peter Štumpf dejal, da je, žal, nemška cerkev spolne zlorabe vzela kot izhodiščno točko za sinodalno premišljanje. »K tem ranam so vključili še vprašanje pravic in vključevanja LGBT-oseb v cerkvene službe, vprašanje ženskega duhovništva, nekako se zdi, da v ospredju ni oznanjevanje Kristusa, ampak bolj prilagajanje cerkve trenutnim družbenim trendom, da bi ta krajevna cerkev lažje živela in preživela, mogoče celo ohranila kakšen privilegij v svojem okolju.« Novico o dogajanju v Nemčiji so v Demokraciji pospremili z naslovom »Odlična novica za kulturne marksiste: katoliška cerkev v Nemčiji dokončno uvedla blagoslov istospolnih parov«. Kako so očitki o kulturnem marksizmu povezani z odpiranjem cerkve, dostojanstvom, sprejemanjem in vključevanjem drugačnosti, ni jasno.

»O vsem se nismo mogli odločiti, a smer je gotovo začrtana,« je na koncu dolge sinodalne poti dejal predsednik Nemške škofovske konference škof Georg Bätzing. Smer je res začrtana, vprašanje, kaj bo prinesla. Če se katoliška cerkev ne bo znala prilagoditi zahtevam sodobnega časa, bo imelo njeno širjenje božje besede vedno manjši doseg. Cerkve niso prazne samo v Nemčiji, pač pa tudi v Sloveniji.