Notranjska je in!

Cajnarje, Cajnarje

Gostilna Cajnarje
Cajnarje 2, Cerknica
Tel.: 040 296 356
Tamlada dva v Cajnarjah kuhata, natakata in strežeta ob sobotah od 12. do 22., ob nedeljah od 12. do 18. ure, ob petkih pa po vnaprejšnjem dogovoru; tega sicer priporočamo v vsakem primeru.

Ambient:
z občutkom za podrobnosti opremljen časovni stroj za pot v stare dobre cajte; komfortno, domače in z res dobro muzično selekcijo

Napitki:
nizkointervencijska vina; hišni vinar je Slavček, sicer pa skoraj vse od kakšnih 25 buteljk točijo tudi na kozarec; pribitki so zelo zmerni

Vegetacija:
zanimive opcije tudi za nemesojedo obiskovalstvo

Dostopnost:
po ovinkih iz Cerknice ali po še več ovinkih čez Rakitno; parkirišče je, do jedilnice je treba čez nekaj stopnic

Fino:
celotno doživetje
hišni namazi
bikova jajca

Ne tako fino:
kakšna malenkost

Tris namazov je stal 12, tlačenka 8, juhi 5, cvetača 13, bikova jajca, piščančja jetra in pohana piška 15, postrv 17, sladici pa 6 evrov.

»Ha, pa toliko v konici porabim do Medvod!« je na uro nejeverno pogledoval zapisnikar Konzumove vikend ekspedicije, ki je dan prej ob imenu kraja (in gostilne), kamor smo bili napoteni, skorajda že začel pripravljati pohane šnicle, misleč, da gremo reeees daleč. Pa je, kakorkoli obračaš – na rakitensko ali cerkniško stran – tale nova pridobitev slovenske gostilniške scene od Ljubljane oddaljena manj kot uro vožnje. In to, kar smo v Cajnarjah doživeli – od hrustljavega domačega čipsa s humusom iz rdeče pese na začetku do hudobre jabolčne pite s kepico rumpunč sladoleda in mehkih, po eni strani hrustljavo zapečenih štrukljev s kompaktno stepeno smetano na koncu – je upravičilo vsak ovinek, iz katerega nas je metalo na poti tja in nazaj.

Zgodba gostilne Cajnarje sicer sega že daleč v preteklost, do prababice sedanjega revitalizatorja, a je bila tu predvsem šank postojanka, kuhati se je – po letih tihe samine – začelo šele zdaj. Toda preden gremo za mizo, se je nujno treba ustaviti še pri opremi: lepo ohranjeni seti starih krožnikov in pribora, razstava žganic za šankom, tepihi, razporeditev miz in prostor med njimi, barve, svetloba, predvsem pa izbira muzike in tip strežbe – vse na sredo mize – ustvarjajo odlično razpoloženje, ki ga lahko – z največjo naklonjenostjo do vseh, na katere s to primerjavo mislimo – primerjamo z otvoritvenimi urami skaručenskih ibung. Res fajn!

Hrana, ki jo streže mladi par v Cajnarjah, je, ko odkljukamo sezonskost in lokalnost, zasnovana na vsem dobro znanih klasikah, a vsaka med njimi je deležna kakšne zanimive nadgraditvene intervencije: bikove prašnike (postrežejo jih s kiselkasto marmelado) in piščanca panirajo v panko drobtinah; po praženih piščančjih jetrih potresejo hrustljavo ocvrto čebulo; postrvi za v škrnicelj ne filetirajo, ampak jo narežejo na štiri kose, ki tako ostanejo še bolj sočni; kos kompaktne, mesnate tlačenke vložijo v vodo kislega zelja in pokapajo z bučnim oljem, cvetačo pa začinijo, spečejo celo in naložijo na izjemen pire.

Pozornost namenijo tudi prilogam in prikuham: brstični ohrovt pripravijo v rjavem maslu, polento zmehčajo s smetano, (razkuhan) ješprenj zmešajo z zeljem, milansko rižoto pa – hote ali nehote, kdo bi vedel – za vlogo priloge malo poslovenijo – jo skuhajo do konca in pustijo bolj kompaktno. Posebno pohvalno izpostavitev si zaslužijo trije hišni namazi – mladi kozji sir nabildajo s tanko nalistano pečeno peso in lešniki, krema črnega fižola je krasno začinjena, tatarski postrvji pa surf’n’turfarsko potresen z ocvirki. In juhe: pri kurji dajo v krožnik natrgano meso in jušno zelenjavo ter to zalijejo z močno, vročo bistrico, kremna krompirjeva pa, potresena z drobnjakom in rdečim poprom, čaka na krutone in (žal žarke) ocvrtke larda.

Cajnarje so ena od tistih gostiln (in ni jih veliko), ob katerih nam je postalo malo žal, da naša služba zahteva, da gremo vsak teden v drugo oštarijo; semle bi se namreč rade volje precej pogosto vračali.