Prvo leto vojne

Glavni razlog za premajhno aktivnost pri iskanju miroljubne rešitve ukrajinske vojne so različni interesi. Ti se večinoma ne razglašajo javno, pač pa se vedno najdejo razni ˝tehtni˝razlogi za nasprotovanje mirovnim rešitvam. Menim, da bi hitrejše končanje vojne lahko dosegli le na osnovi sporazuma, s katerim bi se vojskujoče strani in njihovi podporniki odrekli težnji, da z vojaško in politično močjo uveljavijo svoje interese, in se dogovorili za vojaško nevtralnost Ukrajine ter izvedbo referendumov, s katerimi bi svojo bodočo usodo določili prebivalci spornih območij sami.

Nepripravljenost za sklenitev takšnega mirovnega sporazuma bi pokazala, kdo so tisti, pri katerih razni drugi interesi še vedno prevladujejo nad interesom za uveljavljanje mira. Če bi Rusija, kljub jamstvu mednarodne skupnosti, da bo zagotovila vojaško nevtralnost Ukrajine in da bo uveljavila samoodločbo prebivalcev spornih območij, še vedno vztrajala na okupaciji teh območij, bi bil to nesporen dokaz njenega osvajalskega interesa. Za Ukrajino je zadeva bolj zapletena. Ukrajina je nesporno žrtev nedopustne vojaške intervencije in je njena zahteva, da se v skladu z mednarodnimi pravili napadalec brezpogojno umakne iz njihove države, upravičena. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati nekaj specifičnosti. Rusija se izgovarja na kršenje narodnostnih torej človekovih pravic rusko govorečega prebivalstva v Ukrajini, ki naj bi se že 8 let z orožjem borilo za svoje pravice. Zato naj bi, vsaj po njenem, imela vso pravico, da zaščiti njihove človekove pravice podobno kot so zahodne države zaščitile Albance v Srbiji in kršile nedotakljivost meja še marsikje drugod po svetu. Veliko škodo je povzročilo tudi ukrajinsko nespoštovanje sporazumov iz Minska. Sklepanje mednarodnih sporazumov s figo v žepu je nesprejemljivo in zelo neodgovorno tudi če z doseženim dogovorom nismo zadovoljni. V Ukrajini, kjer so že dolgo časa potekali vojni spopadi, so se zaradi te problematične ukrajinske odločitve, da zavrne razgovore z uporniki in ne uveljavi sprejetih sporazumov, napetosti zelo povečale in pripeljale kot vidimo do grozljivih razsežnosti. Začetek resnih razgovorov za vključitev Ukrajine v Nato pa v teh razmerah tudi ni bilo najbolj razumno in je mogoče to celo sodu izbilo dno. Domnevam, da Rusija ni bila pripravljena tolerirati, da se v Ukrajini krepi sovražno razpoloženje in sovražni odnos do Rusije in da bi z vključitvijo Ukrajine v Nato Rusija izgubila vse možnosti za nadaljnjo kakršnokoli zaščito svojih sonarodnjakov. To bi razgalilo popolno nemoč Rusije in močno omajalo popularnost zlasti predsednika Putina. Vse to so verjetno bili, ob prepričanju da bodo z lahkoto zmagali, za rusko vodstvo očitno dovolj tehtni razlogi za vojaško agresijo. Tako predstavljeno jo imajo najbrž za pravično tudi ruski državljani, ki to agresijo kot kaže še vedno večinsko podpirajo.

Seveda pa se večina zlasti evropske in ameriške javnosti s tem ne strinja. Kljub nestrinjanju pa moramo vendar priznati, da je tudi Ukrajina s svojimi tveganimi ukrepi prilivala olje na ogenj in da mora tudi ona nekoliko korigirati svojo politiko. Se je večina njenih državljanov res pripravljena opredeliti za dolgotrajno vojno s tveganjem, da pride tudi do uporabe jedrskega orožja v prepričanju, da lahko z junaškim odporom in s pomočjo zaveznikov zmagajo. Ali pa bi se večina vendar raje odločila za sprejem sporazuma, ki predvideva nevtralnost Ukrajine in omogoča državljanom, ki živijo na spornih območjih, da se sami odločijo o svoji usodi, kot za dolgotrajno vojno. Ker je ukrajinska oblast popolnoma prepričana, da večina prebivalstva na teh območjih podpira enotno Ukrajino, zaradi splošnega odklonilnega odnosa do ruske agresije pa je ta lojalnost verjetno še povečana, ni logično, da Ukrajina ne bi pristala na referendumsko odločanje še posebno ker ima vse možnosti, da s spravljivejšo politiko pridobi tudi velik del tistih njenih državljanov, ki mogoče še vedno ne odobrava politike hitre ukrajinizacije in uveljavljanja sovražnega odnosa do Rusije. Mogoče bi bila večina Ukrajincev celo pripravljena pristati na odcepitev posameznih območij in to sprejeti kot enega od želenih korakov za povečanje enotnosti države, kar je za močno razdvojeno Ukrajino gotovo življenjskega pomena. Vsekakor pa bi bolj za srečo kot za nesrečo lahko Ukrajinci šteli uveljavitev predlagane vojaške nevtralnosti države z mednarodno zaščito. Ta jim namreč omogoča nizke obrambne stroške in bistveno večjo varnost in kvalitetnejši razvoj kot samo članstvo v Natu. Kakšno pot bo izbrala Ukrajina, je seveda njena suverena pravica. Predlagani sporazum bi samo odprl možnost za sorazmerno mirno in hitro rešitev sedanjega vojaškega konflikta ter omogočil umik ruske vojske z vseh okupiranih ozemelj in s tem v bistvu uveljavil ukrajinsko zmago. Odklonitev takšnega sporazuma pa pomeni, da je za Ukrajino vendar bolj pomembna zmaga kot številne nadaljnje človeške žrtve in uničevanje materialnih dobrin in da bolj cenijo ozemlje kot ljudi, ki tam živijo. S sklenitvijo sporazuma bi lahko Ukrajina najbolje dokazala, da vendar ni njen glavni interes hitra in popolna ukrajinizacija države in uveljavljanje sovražnega odnosa do Rusije, ampak da si iskreno želi trajni mir in postopno normalizacije razmer.

In kje je tu vloga EU? Ker je kot zaveznica in dobaviteljica orožja in druge materialne pomoči Ukrajini močno vpletena v to vojno, se tudi EU ne sme zadovoljiti le z demagoško posplošenim in pasivnim stališčem, da bo Evropa podpirala Ukrajino, ki je žrtev neupravičene agresije, vse dokler so se Ukrajinci pripravljeni boriti in žrtvovati za svojo neodvisnost, ozemeljsko celovitost ter družbeno ekonomske vrednote Ukrajine in njenih zahodnih zaveznic. Takšno neomejeno jamstvo ni v interesu EU. Odločiti se mora, ali je pripravljena podpreti predlagan ali kakšen drug način za hitrejšo razrešitev ukrajinskega konflikta in se aktivno vključiti v mirovna prizadevanja ter tako dokazati svojim državljanom da tudi ona nima prikritih interesov. Namreč stališče, da se v Ukrajini brani Evropa, ni prepričljivo. Ekonomska in konvencionalna vojaška moč članic Nata je zadostna in najbrž kar za 20krat presega rusko, tako da je Rusija eventualno sposobna uspešno vojaško intervenirati samo v državah, v katerih jo je, zaradi notranjih nasprotij, pripravljen podpirati vsaj del prebivalstva. V Ukrajini se je pokazalo, da niti to ni dovolj. Bojazen, da bi lahko Rusija ogrožala druge evropske države in evropske vrednote, ni realna. Zato resnično ni potrebe za oboroževalno histerijo in za podaljševanje vojne do popolne zmage ki, kljub velikanski premoči Nata v konvencionalni oborožitvi zaradi velikega jedrskega potenciala Rusije, le ni popolnoma sigurna. Zaradi globalnih strateških in gospodarskih interesov, zaradi sorazmerno majhne škode, ki jo vojna povzroča ZDA ter mogoče celo zaradi tihega interesa za slabljenjem EU, ki je njihov pomemben ekonomski tekmec, ni realno pričakovati, da bi se ZDA prizadevno vključevale v mirovna prizadevanja. EU bo morala sama prevzeti iniciativo za uveljavljanje mirovnega procesa in s tem državljanom dokazati, da ne podpira interese vojaške industrije, vojnih dobičkarjev, proizvajalcev in trgovcev z energenti in drugimi redkimi dobrinami ter vseh tistih, ki vidijo v oslabljeni Ukrajini in Rusiji svoj strateški interes za hegemonijo in priložnost za utrjevanje svojih ekonomskih pozicij v teh po končani vojni bankrotiranih državah. Če bi EU podprla vojaško nevtralnost Ukrajine in se zavzela za referendumsko opredeljevanje prebivalstva na spornih območjih, bi s tem mnogo bolj spodbudila ruski notranji odpor proti vojni kot to lahko zagotovi povečevanje vojaškega in ekonomskega pritiska. Poleg navedenih prikritih interesov je lahko ovira za sprejem mirovnega sporazuma tudi premajhno zaupanje v spoštovanje dogovorov. Rusija bo morala zaupati, da se bo, navkljub odhodu njenih vojaških sil iz Ukrajine in razorožitvi upornega prebivalstva, korektno izvedlo in spoštovalo dogovorjene referendume. Isto velja za Ukrajino, ki mora predvsem zaupati, da bo Rusija trajno spoštovala njeno neodvisnost in ne bo iskala povodov za kakršnokoli novo agresijo. To zaupanje se lahko ustvari s predlaganim sporazumom in jamstvom, ki ga poleg vojnih udeleženk sprejmejo OZN v imenu vsega sveta, EU v imenu evropskih držav in Nato v imenu držav, ki tvorijo edino sedanje vojaško zavezništvo. Tako obsežno jamstvo je praktično nemogoče kršiti. Naslednji večji problem utegne biti nezaupanje v možnost korektne izvedbe referendumov. Vendar pa se tudi ta korektnost lahko zadovoljivo uveljavi z odmikom izvedbe referendumov najmanj za eno leto po umiku vojaških enot s spornih območij. V tem času se lahko na referendumskih območjih s pomočjo mednarodne skupnosti zagotovi stanovanjske in druge potrebne razmere, ki omogočajo vrnitev v času spopadov razseljenih prebivalcev in zagotovi pod mednarodnim nadzorom vsem zainteresiranim enake možnosti za izražanje stališč v volilni propagandi ter korektno izvedbo referendumov. In kakšna je lahko tu vloga Slovenije. Zaradi njene majhnosti seveda ni realno pričakovati, da bi lahko pri tem mirovnem sporazumevanju odigrala pomembnejšo vlogo. Je pa vsako tudi najmanjše prizadevanje za mir koristno. Poziv uglednih osebnosti za mir bi bilo koristno nadgraditi s pripravo konkretnega predloga mirovne rešitve in testirati pripravljenost državnikov iz drugih držav, da podprejo ta prizadevanja. Nobene potrebe ni, da izstopamo s kakršnimkoli nekoristnim junačenjem, vendar pa tudi ni potrebno, da smo ponižno ubogljivi in vzhičeni, če nas kdo od velikih za našo poslušnost nekoliko potreplja. Slovenski politiki naj se zgledujejo po številnih uspešnih športnikih, znanstvenikih, kulturnikih, gospodarstvenikih, ki samozavestno dokazujejo svoje sposobnosti v ponos nam in svetu.