V boj za narod svoj!

V neki osnovni šoli v osrednji Sloveniji se je pred dnevi zgodil incident. Deklica, ki se še navaja na slovensko šolo, saj je njena družina zaradi vojne pribežala iz Rusije, je med odmorom plezala po ograji. Ni bila edina, otroci to ves čas počno. Učiteljica ji je rekla, naj preneha, deklica pa se ji je opravičila. »I am sorry,« je dejala po angleško, slovenskega jezika se šele uči. Opravičilo ni bilo dovolj. Učiteljica ji je zabrusila, da je tu Slovenija. »Tukaj se govori slovensko. Nauči se,« naj bi ji dejala. Jezna izjava učiteljice je žaljiva, nacionalistična, izključujoča, je nekaj, česar si učitelji, še posebej oni, ne bi smeli privoščiti. Slovenska šola naj bi bila vključujoča, podpirala naj bi raznolikost, večkulturnost, predvsem bi morala pomagati šibkim, tudi begunskim otrokom.

To večina učiteljev počne ali vsaj poskuša početi, vendar opisani incident žal ni izjema. Živimo v okolju, kjer je del profesorjev Gimnazije Franceta Prešerna iz Kranja leta 2016 nasprotoval namestitvi mladoletnih prosilcev za azil brez spremstva v dijaškem domu, ki je v neposredni bližini šolske stavbe. Živimo okolju, kjer so v posoški osnovni šoli sošolci pretepli vrstnika in zraven vzklikali: »Prekleti Bosanec, zakaj si prišel, nimaš denarja za kruh, za obleko.« Živimo v okolju, kjer so v eni izmed ljubljanskih srednjih šol dijakinjam vnaprej povedali, da med šolsko prakso v zdravstvenem sistemu ne bodo mogle nositi muslimanskega naglavnega pokrivala, zato se nanjo dijakinje niso vpisale. Živimo v okolju, kjer je bil spolnega nadlegovanja v šolskem stranišču osumljen Rom in so ga za kazen izključili, na koncu pa se je izkazalo, da ni bil kriv. Izključen je bil, ker je drugačen. In jasno, živimo tudi v okolju, kjer je direktor TV Slovenija Uroš Urbanija okrnil oddajo »NaGlas!«, ki je namenjena etničnim skupnostim z območja nekdanje Jugoslavije, ki živijo v Sloveniji.

Podobnih primerov je veliko. Segajo v vrh države, v vlado, v politiko. Kar je logično, nacionalizem je le del sistemskega ustroja slovenske države.

Nacionalizem se je v svojih najradikalnejših različicah pojavljal že v času, ko je v teh krajih vladala ideologija bratstva in enotnosti. Zgodovina nas uči o »Šenčurski noči«, pretepu v Šenčurju, kjer je 12 domačinov leta 1975 oblegalo hišo, v kateri so bivali delavci iz Dalmacije, vdrli so vanjo, grozili z bombo, preplašeni delavci pa so se skrili na podstrešje. Nič bolje se ni godilo deset let kasneje v Idriji, kjer je na veselici nastal pretep med delavci iz bratskih republik in domačini, ki so potem želeli zažgati samski dom. Nacionalizem se je znašel tudi v tisti znameniti 57. številki Nove revije, iz katere naj bi izhajala slovenska država. Tam je filozof Ivan Urbančič, kasneje podpornik stranke SDS, brezsramno zapisal, da v Sloveniji obstajata dva velika problema. Prvi so ženske, ker hodijo v službo, posledično pa se med Slovenci pojavlja »najnižji koeficient fertilnosti, kar je perspektiva slovenske nacionalne katastrofe«. Urbančiča je motilo še »črpanje vse več delovne sile iz drugih republik v Slovenijo ter ustvarjanje nacionalno mešanega prebivalstva kot tempirane nacionalne bombe«. Sledil mu je poslanec Sašo Lap, ki je s svojimi Sokoli varoval Slovence pred tujci, Marjan Poljšak, ki je svaril pred muslimani, ki se preveč plodijo, pa potem Zmago Jelinčič in na koncu je sledila vsa zgodba o izbrisanih, ki je bila uperjena proti ljudem, ki so prihajali iz držav nekdanje Jugoslavije.

Diskriminacija

Lok nacionalizma sega tudi v današnji čas. Vlada Roberta Goloba je pripravila spremembe omejujočega zakona o tujcih. V imenu boljšega vključevanja tujcev v slovensko družbo naj bi odpravil »nepotrebne administrativne ovire« in »zasledoval načela ekonomičnosti upravnih postopkov«. Hkrati uvaja brezplačno financiranje tečajev slovenskega jezika, nekaj, kar je pred časom ukinilo ministrstvo pod vodstvom Aleša Hojsa. Vlada bo za ta namen rezervirala milijon evrov proračunskih sredstev.

Branko Grims je politik, ki širi sovraštvo, razpreda o »obrambi Slovenije, slovenstva, slovenskega jezika«, o ljubezni do domovine, v resnici pa hujska proti tujcem.

Vendar popravljeni Hojsov zakon še vedno vsebuje določila, ki so diskriminatorna in v nasprotju z željo po uspešni integraciji tujcev. Popravljeni zakon tako vsebuje člen, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Sloveniji zaradi združitve družine tujcem podaljša le v primeru, če polnoletni družinski člani znajo slovenski jezik. Če pa polnoletni družinski člani ne opravijo izpita, izgubijo pravni status, v tem primeru bi v Sloveniji avtomatično bivali nezakonito. Ta pogoj sicer velja samo za državljane tretjih držav, ne pa za tiste, ki prihajajo iz EU. Zakonske omejitve naj bi po novem začele veljati šele po letu in pol. Vlada bo hkrati po novem, kot kakšno strogo jezikovno razsodišče, sama določala merila za izobraževalne programe, kjer se bodo izvajali obvezni preizkusi znanja slovenskega jezika.

Popravljeni zakon z vidika prisilnega učenja slovenščine ni nič manj sporen, kot je bil Hojsov. A Slovenija ne bi bila Slovenija, če se ne bi od nekod pojavil še Branko Grims, ki je zagrozil z referendumom, s katerim naj bi volivci obranili Slovenijo in njen jezik.

Zakon o tujcih ni edini zakon, pri katerem je znanje slovenskega jezika pogoj za uresničevanje pravic. Drug takšen zakon ureja razmere na trgu dela. Dokler tujci delajo na gradbiščih, v skladiščih, za tekočim trakom, država od njih ne zahteva znanja slovenskega jezika. Če pa isti tujci izgubijo službo in želijo obdržati status iskalca zaposlitve in socialno podporo, potem morajo obiskovati obvezni tečaj slovenščine. Če ga v roku enega leta ne zaključijo z uspešnim izpitom, so izbrisani. Doslej so zaradi neznanja slovenščine iz evidence brezposelnih izbrisali 990 ljudi. Ta pogoj znova velja samo za tujce tretjih držav, ne pa za tujce iz držav Evropske unije in Švice.

Številke

V politiki dejstva niso pomembna, zmagujejo čustva, strah in upanje. Stranka SDS že leta vlada s pomočjo strahu, nekoč so svarili pred Romi, potem pred migranti, LGBT-skupnostjo, zdaj svarijo pred tujimi delavci, ki naj bi ogrožali slovensko substanco. To, da ti tuji delavci državi in njenim državljanom pomagajo, saj soustvarjajo gospodarsko rast in opravljajo dela, ki jih domačini zavračajo, ni pomembno. Pomembnejša je frustracija, ki jo ustvarjajo besede politikov, torej strah pred nizkimi plačami, konkurenco na delovnem mestu, strah pred tujo kulturo. Frustracija je, četudi umetno spodbujena, vedno realna. Frustracija vedno deluje. Sistem širjenja strahu je politika v Sloveniji uspešno preizkusila že večkrat. Zavedeni volivci so nekoč večinsko nasprotovali urejanju statusa izbrisanim, ki so bili v času referendumske kampanje označevani kot špekulanti, agresorji, izdajalci, jugofili, ne pa ljudje, ki jim je država množično in sistematsko kršila človekove pravice. Če bi stranko SDS res skrbelo preživetje slovenskega jezika, bi njihov zakon o tujcih vseboval določbe o brezplačnem tečaju slovenskega jezika. A jih ni. Zakaj morajo biti tovrstni tečaji brezplačni? Ker s tem država dejansko investira v te delavce, v njihovo integracijo, oni pa seveda plačujejo v Sloveniji davke in prispevke in zapolnjujejo tista delovna mesta, na katerih imamo v Sloveniji vse večje primanjkljaje.

Kakšna so dejstva? Kaj pravijo statistični podatki o tujcih?

Delež tujih državljanov se je v Sloveniji v zadnjem desetletju povečal. Danes je vsak 12. prebivalec Slovenije tuj državljan. V relativnem številu največ tujih državljanov živi v občinah Sežana in Izola, tam živijo predvsem Italijani, sledijo Jesenice, Velenje, Ljubljana, Maribor, Kranj in druga večja mesta.

Leta 2021 se je v Slovenijo priselilo 23.600 tujcev, od tega jih je skoraj 16.000 prišlo iz držav, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije. Največ jih tradicionalno prihaja iz Bosne in Hercegovine (8515), v zadnjih letih pa je zaznati povečanje priseljevanja s Kosova. Leta 2011 se je k nam preselilo 1193 ljudi s tega območja, leta 2021 pa 3551. Je to veliko? Je to res toliko, da je, kot lahko prebiramo po forumih, »zaradi Albancev ogrožena slovenska identiteta«?

Dejstvo, da tuji delavci državi pomagajo, da soustvarjajo gospodarsko rast, da opravljajo dela, ki jih domačini zavračajo, ni pomembno. Pomembnejša je frustracija, ki jo ustvarjajo politiki, strah pred nizkimi plačami, konkurenco na delovnem mestu, strah pred tujo kulturo.

Številke kažejo drugačno zgodbo. V Sloveniji je leta 2022 živelo 23.806 ljudi, ki imajo kosovsko državljanstvo. Če tem prištejemo še priseljence, ki prihajajo iz Severne Makedonije, nekateri izmed njih, pa znova ne vsi, so albanskega rodu, je njihov delež manj kot dva odstotka celotne populacije. Statistično je zanemarljiv. Če za hip ostanemo še pri priseljevanju s Kosova, je treba omeniti, da je leta 2021 v Slovenijo prišlo 1654 državljanov Kosova z namenom »združitve z družino«, kar je slaba polovica vseh priseljencev s tega območja. Je to znova preveč? Iz Bosne in Hercegovine je s tem namenom leta 2021 prišlo 3062 ljudi, iz Srbije 552, iz Hrvaške 161.

Največ tujih državljanov v Sloveniji dela v gradbeništvu, v predelovalnih dejavnostih in v dejavnostih, povezanih s prometom in skladiščenjem. Sedeminštirideset odstotkov vseh ljudi, ki delajo v gradbeništvu, je tujcev, gospodarska panoga gradbeništva pa v Sloveniji generira okoli šest odstotkov celotnega BDP. Po podatkih statističnega urada 58 odstotkov vseh priseljencev v Slovenijo pride z namenom, da si tukaj poiščejo službo, slaba tretjina pa jih prihaja za to, da se pridružijo družinskim članom. V letu 2021 se je v Slovenijo priselilo 139 doktorjev znanosti.

Kaj pa mit o množičnih zlorabah socialnih pomoči? Številke ga ne potrjujejo. Ob koncu februarja 2023 je bilo v evidenci brezposelnih 4964 državljanov tretjih držav. Vseh brezposelnih je bilo v Sloveniji konec februarja 53.404. Delež brezposelnih tujcev, ki prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije, je tako skorajda identičen deležu, ki ga pomenijo tujci v celotni populaciji.

Ljudje, ki delajo s tujci in jih poučujejo slovenščino, radi povedo, da so si med seboj različni, eni so izobraženi, drugi niso. »Ne moremo kar posploševati,« je dejala ena izmed njih. »Tudi med ženskami s Kosova je veliko izobraženih in zelo naprednih. Ali drugače: predstavljajte si, kakšne probleme bi imela Slovenka z nižjo poklicno šolo ali pa samo z osnovno šolo, če bi se morala v pol leta naučiti francoščine.« Številke o tujcih v Sloveniji pa je treba postaviti še v širši kontekst. Slovenija je monokulturna družba. Za primerjavo: avstrijski statistični urad je lani objavil, da je vsak četrti Avstrijec priseljenec ali pa ima migrantske korenine, na Dunaju pa delež ljudi tujega izvora znaša kar 42,6 odstotka. Po uradnih podatkih je v Avstriji tujcev 17,1 odstotka, kar je dvakrat toliko kot pri nas. V Nemčiji je delež tujcev 13,1 odstotka, 22,6 milijona ljudi ima migrantske korenine. Tudi v Italiji je delež tujcev višji od 10 odstotkov, podobno je v Španiji, Belgiji, na Danskem, Švedskem, delež tujih državljanov je od slovenskega nižji le v državah vzhodne Evrope, izvzemši baltske države. Slovenija je država, kamor se priseljujejo ljudje iz nekdanjih jugoslovanskih republik, pri nas več kot tri četrtine tujcev izvira iz teh držav.

Urad vlade za makroekonomske analize je že leta 2019 izdal posebno analizo o problemih zaradi pomanjkanja delovne sile v Sloveniji. Zapisali so, da bi bil za »popolno nevtralizacijo vpliva upadanja delovno sposobnega prebivalstva potreben zelo visok neto selitveni prirast«. S številko to pomeni, da bi morala Slovenija na leto pridobiti vsaj 10.000 novih delavcev. Dodali so še, da je »predpogoj znanje jezika, kjer velja izpostaviti, da je tečaj slovenskega jezika za tuje državljane relativno kratek, kar se kaže tudi v razmeroma nizki ravni njihovega znanja slovenščine. Slednje vpliva na njihovo zaposljivost, raven dohodkov in s tem večjo izpostavljenost tveganju revščine ter tudi na slabši dostop do zdravstvene oskrbe.«

Jezik in sobivanje

Zakaj potem boj za slovenščino? Zakaj nekdanji generalni direktor policije Anton Olaj grmi, ali smo se »res pripravljeni zaradi kvaziekonomskih koristi gospodarstva odreči narodni samobitnosti«?

Znanje jezika je bistvenega pomena za uspešno integracijo tujcev. Nedvoumno. »Jezik je dejansko najvidnejši znak pripadanja ali nepripadanja, je ključen element integracije. Brez usvajanja jezika je dolgoročna učinkovita integracija v družbo prihoda izjemno otežena, nemogoča. Zato vse integracijske politike na različne načine in z različnimi ukrepi težijo k usvajanju jezika na dolgi rok,« o pomenu učenja jezika razmišlja Mateja Sedmak, sociologinja iz koprskega Znanstveno-raziskovalnega središča, ki se že leta ukvarja z etničnimi in medkulturnimi študijami. Pogoj, ki ga zdaj postavlja politika, na prvi pogled torej ni tako nespameten, tudi v Nemčiji se morajo, razen nekaterih izjem, nemščine že vnaprej naučiti tisti, ki se želijo združiti z zakonskim ali življenjskim partnerjem, ki že živi v Nemčiji. Podobno je v Avstriji.

Obsežna raziskava sveta Evrope o jezikovnih zahtevah evropskih držav iz leta 2018 je sicer pokazala, da imajo države različna pravila in omejitve. Nekatere zahtevajo znanje jezika za pristop k državljanstvu, druge pri podeljevanju statusa za prebivanje, le tretjina držav znanje jezika zahteva že pred vstopom. V Italiji se denimo znanje jezika za združevanje družin ne preverja, Španija zahteva znanje španskega jezika šele pri podeljevanju državljanstva, na Irskem in Švedskem pa znanje jezika ni pomembno na nobeni stopnji integracijskega procesa. V Svetu Evrope trdijo, »da se zaradi pomislekov glede človekovih pravic uporaba predhodnih zahtev za združitev družine močno odsvetuje«.

»Če želimo, da bi bilo naše gospodarstvo stabilno, potrebujemo nove delavce. Vendar ljudje niso le delovna sila, so očetje, so možje, so mame, so žene, in si želijo, da družina čim prej živi združena.«

Na ljubljanski Filozofski fakulteti že leta deluje Center za slovenščino kot drugi tuji jezik, tam tudi vodijo 180-urne tečaje za tiste tujce, ki so izgubili delo in so bili kot iskalci zaposlitve prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. Med drugim so ugotovili, da se pri učenju slovenščine kažejo različni problemi, celo težave s pismenostjo. »180-urni tečaj za osebo z nizko ravnijo pismenosti – pri brezposelnih osebah je to pogost problem – ne zadostuje, sploh kadar gre za govorca katerega od oddaljenih jezikov,« so zapisali v mnenju, ki so ga poslali v državni zbor. Ravno zato bi morali tovrstne omejitve upoštevati pri postavljanju zakonskih jezikovnih zahtev za združevanje družin.

»Seveda so izkušnje s poučevanjem slovenščine različne. Če k tečaju slovenskega jezika pristopijo tujci, ki so izobraženi, ki govorijo več tujih jezikov, ki prihajajo iz jezikovno sorodnih okolij, če so motivirani, se lahko osnov slovenščine naučijo hitreje. Lahko je drugače. Ko sem jezik nekaj časa poučevala v azilnem domu, sem naletela na ljudi, ki prihajajo iz okolja, kjer je v veljavi drugačen način zapisovanja, mnogi so imeli težave s pismenostjo. V tem primeru je učenje slovenščine težko, poteka zelo počasi, saj je že logika jezika drugačna, to pa zahteva drugačne pedagoške pristope. Prav bi torej bilo, da bi bilo poučevanje jezika prilagojeno ciljni populaciji. Kakšen dvajsetletni študent se jezika uči na drugačen način kot pa starejši in manj izobražen delavec. V tem primeru so zahteve po znanju jezika za pridobitev nekega pravnega statusa bolj problematične,« pravi slovenistka Ina Ferbežar s Centra za slovenščino. »Znanje jezika je pomembno, pomaga pri sporazumevanju z okoljem, lahko varuje pred zlorabami, odpira različne možnosti. Razumem stališča nekaterih, ki trdijo, da je narobe, če te natakar nagovori v angleščini, tudi mene bi to motilo, a ne moreš kar predpisati zakonskih pogojev in zahtevati, naj se ljudje naučijo slovenščine, ne da bi vedel, zakaj in kako, ne da bi upošteval posledice. Strategija bi morala biti obratna, ljudi bi morali prijazno nagovoriti in jih motivirati za učenje slovenščine, ne pa jim zapirati vrat.«

»Veste, kaj bodo naredili vsi ti tujci, ko bodo poslušali to desničarsko propagandno mašinerijo? Šli bodo. Kaj pa zdaj? Kdo bo opravljal vsa dela, ki jih je Slovenija tako prijazno rezervirala za migrante?«

Slovenščine se ne učijo samo tuji delavci, učijo se je tudi njihovi otroci, pa tudi otroci, ki kot begunci prebežijo v Slovenijo. Na tem področju so se stvari v Sloveniji v času po veliki begunski krizi izboljšale. Marijanca Ajša Vižintin, ki se na ZRC SAZU ukvarja z izseljenstvom in migracijami, pravi, da so se ure za učenje slovenščine v šolah bistveno povečale. »To ni dovolj, a je veliko bolje, kot je bilo. Otrokom je treba takoj, ko pridejo v Slovenijo, omogočiti intenzivni tečaj jezika. Če to delaš dobro, kot dela legendarna šola Livada v Ljubljani, kjer vsak dan prvi dve šolski uri učijo otroke slovenščine, se pokažejo uspehi. Seveda ni vse idealno. Na nekaterih osnovnih in srednjih šolah izvajajo intenzivne tečaje jezika in pišejo individualne načrte, na drugih ne, in to bi bilo treba izboljšati, a velja, da se je šolski sistem v zadnjih letih bolj odprl, in ne razumem, zakaj bi zdaj zakonodaja in politika znova začeli oteževati združevanja družin.« Za učenca priseljenca iz druge države se lahko tako v dogovoru s starši med šolskim letom prilagodijo načini in roki za ocenjevanje znanja, število ocen ter drugo.

»Gre za zanimiv paradoks: če država želi, da se tujci vključijo v družbo, potem jim moramo omogočiti, da se naučijo jezika, pri tem jih moramo podpirati, odpreti je treba organizacije in jim dati podporo, da se bodo lahko vključili v družbo.« Stvari so včasih absurdne. Ko na podlagi združevanja družine v Slovenijo pride žena delavca iz tretje države, se ne more takoj zaposliti. Odvisna je od njegovega dovoljenja za bivanje, zaposlitve. To povzroča ekonomsko odvisnost, oseba, ki želi delati, pa ne sme, družbi tudi ne more prispevati s svojim delom, znanjem in plačevanjem davkov. »Onemogočamo jim dostop na trg dela, zapletamo jim pogoje in način učenja slovenščine, hkrati jih stigmatiziramo. Država nasprotuje sama sebi. Če želimo, da bi bilo naše gospodarstvo stabilno, potrebujemo nove delavce. Vendar ljudje niso le delovna sila, so očetje, so možje, so mame, so žene in si želijo, da družina čim prej živi združena. Bolj ko jim otežujemo združevanje, bolj ko jim otežujemo dostop do dela in do učenja slovenščine, dlje bodo ostali tujci, dlje bodo izolirani.« Na ljubljanskem Javnem zavodu Cene Štupar imajo izkušnje, da so nekatere ženske s Kosova najprej obiskovale osnovni tečaj slovenščine in integracije, potem pa so se udeležile še drugih izobraževanj za odrasle. Z učenjem jezika so se jim odprle nove poti. »Natančno temu se reče vključevanje: če osnovni tečaj izvajajo javni zavodi, ljudske univerze, lahko priseljencem ponudijo še kaj več, če pa so to izvajalci, ki so izbrani po principu najcenejšega ponudnika, pridejo na določeno lokacijo, izvedejo dejavnost, druge ponudbe pa nimajo, pa ne. Jezik je temelj vključevanja, a vključevanje ni samo jezik, vključevanje je veliko več,« še pravi Marijanca Ajša Vižintin.

V boj

Jezik je za slovenski nacionalizem izjemnega pomena. Razlogi so zgodovinski – narodnobuditeljsko gibanje se je v tej deželi oblikovalo kot oblika nasprotovanja nemškemu jeziku, a znova ne povsod. Kot opozarja zgodovinarka Mateja Ratej, je bilo sprejemanje nemščine še med obema svetovnima vojnama na Štajerskem, še posebno v Mariboru, ponekod tudi na Koroškem, v Slovenskih goricah in Halozah razmeroma visoko. Razlogi so bili ekonomski, saj je bilo revnejše slovensko prebivalstvo odvisno od ekonomsko močne nemške narodne manjšine. Po vojni se je to spremenilo. Nekateri drugi narodi se ne poistovetijo z jezikom, pomembnejša se jim zdi religiozna pripadnost, spet tretji prisegajo na državljanski nacionalizem, na idejo, da je narod racionalna zveza državljanov, ki jih povezuje konsenz o zakonih in skupnem ozemlju.

Mateja Sedmak nestrpnost v odnosu do priseljencev, ki ne govorijo slovenskega jezika, razume z več vidikov, stvar je kompleksnejša, kot si jo razlagajo politiki. Prvi je »hierarhija tujosti«. Nekatere tujce in njihove navade sprejmemo prej kot druge. »Pri Slovencih se, skladno z različnimi raziskavami, pojavi dvojnost, tolerantnejši smo do jezikovno neasimiliranih priseljencev, ki prihajajo s severa ali zahoda in govorijo angleško, kot do priseljencev, ki prihajajo z juga, Balkana.« Drugi vidik so različne karakteristike priseljencev, izobrazba, poklic, etnična pripadnost.

»Tujci, ki jih imamo v mislih, ko izražamo našo nastrojenost do neznanja slovenskega jezika, so nizko izobraženi, nekvalificirani delavci z območij nekdanje Jugoslavije, če smo še natančnejši, imamo najpogosteje v mislih Albance s Kosova in iz Makedonije. Do visoko izobraženih priseljencev, po možnosti uspešnih v krogih akademije, kulture, se takšna nestrpnost ne pojavlja, četudi po desetletjih bivanja v Sloveniji slovenski jezik govorijo zelo slabo.« Tretji vidik je praktičen, povezan je z vprašanjem prostorske, stanovanjske koncentracije različnih etničnih skupin. »V primeru, ko prihaja do skoncentrirane poselitve zgolj ene priseljeniške skupine na omejenem območju, to negativno vpliva na uspešno vključevanje priseljencev v lokalno skupnost in družbo, na sprejemanje pri lokalnem prebivalstvu, na uspešno medkulturno sobivanje. Problem je pomanjkanje celovitih lokalnih integracijskih strategij po zgledu večine evropskih držav.« A vsa Slovenija ni enaka, nekatera okolja so do jezikovne pluralnosti strpnejša kot druga. »Neuporaba slovenskega jezika je večinoma bolje sprejeta v tradicionalno jezikovno in kulturno heterogenih okoljih, denimo v obmejnih okoljih ali okoljih z daljšo tradicijo priseljevanja in okoljih, kjer sobivajo avtohtone manjšine. Okolje Slovenske Istre, vpeto med hrvaški in italijanski kulturni prostor, je takšno, prisotnost večjezičnosti je tukaj zgodovinsko dejstvo in kot takšno manj ogrožajoče, a kljub temu sta prostorska koncentracija in segregacija tudi tukaj potencialni problem.«

Damjan Mandelc je profesor na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer poučuje različne tipe in geneze nacionalizmov. Obsoja vsakršne nacionalistične vzgibe v slovenski politiki. »Namesto konservativnih bi morali uvajati progresivne integracijske politike in skrbeti (tudi v luči demografske krize), da se ljudje tukaj počutijo dobrodošli in imajo enake priložnosti ter da je priseljencem omogočeno skupno življenje z njihovimi družinami – to je vendar edina demokratična, spodobna in etična pot!« Strinja se s tezo, da je učenje večinskega jezika najboljša pot k uspešni integraciji. A vendar, »če je pretekla praksa pokazala, da se svojci ne morejo dovolj hitro naučiti jezika, je treba okrepiti pomoč pri učenju in podaljšati obdobje za izkazovanje znanja, ne pa jih izganjati iz države«.

Politična zloraba

Vrnimo se k politiki in nacionalizmu. Poslanec SDS Branko Grims trdi, pa četudi vlada tega ne načrtuje, da sta »ukinjanje obveznega osnovnega znanja slovenskega jezika za tujce in podiranje zaščitne ograje na meji – ter kot posledica poplava migrantov – dve strani istega kovanca totalitarne protislovenske politike Golobove vlade«. Omenja ideološki projekt, »ki je sovražen do vsega, kar je slovensko«. Obramba slovenskega jezika je prikladna tema za populiste.

»Koalicijski amandmaji so še vedno diskriminatorni,« trdi Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, organizacije, ki se vsak dan ukvarja s kršitvami pravic delavcev. »In zdaj SDS grozi še z referendumom. Kar naj odprejo Pandorino skrinjico, v kateri se skriva arzenal stereotipov o tujcih, in bomo videli, kaj si bodo vsi ti tujci mislili o tem, ko se bodo ’zagovarjali’, da je edino, kar želijo, da normalno živijo, delajo. Veste, kaj bodo naredili vsi ti tujci, ko bodo poslušali to desničarsko propagandno mašinerijo? Šli bodo.« Potem bodo nekateri zadovoljni, potem bodo trdili, da so obranili slovenščino. »Ampak, hudiča, kaj pa zdaj? Kdo bo opravljal vsa dela, ki jih je Slovenija tako prijazno rezervirala za migrante? Desničarski podpihovalci sovraštva zagotovo ne. Slovenija ima velik problem, saj je še vedno v krču desničarske propagandne mašinerije, ki proizvaja izpade nacionalizma in sovraštva ter ju predeluje v politični kapital.«

Morda so narodi res politični konstrukti in kulturni artefakti, njihova zgodovina pa izmišljena, a koncept naroda kot izbrane skupnosti deluje. Nacionalizem ima veliko moč, ni vedno patologija, vedno ne vzpostavlja sovražnosti do drugega, lahko izraža tudi pripadnost skupnosti. A to, kar širita SDS in Branko Grims, ni ljubezen do domovine, pač pa sovraštvo do drugega. In tako ga je treba obravnavati. Grims je politik, ki širi sovraštvo, razpreda o »obrambi Slovenije, slovenstva, slovenskega jezika«, o ljubezni do domovine, v resnici pa ljudi hujska proti tujcem. A bodimo pošteni, tudi vlada Roberta Goloba, stranki Svoboda in SD, ki sta to podprli, niso veliko boljše. Zahteva po znanju slovenščine je, ravno zato, ker je izključujoča, zgolj navidezna politika integracije. Država danes privablja tuje delavce, potrebuje jih, a takoj, ko ti tujci s seboj pripeljejo družino, ko iz delavcev postanejo ljudje, jih država začne obravnavati kot številke, kot nepotreben strošek.

POVEZANI ČLANKI:

• »Želim si, da se tujci vključijo v družbo«
• Utišani glas manjšin