V Sloveniji se je minimalna plača zvišala za 12 odstotkov, v Nemčiji za 22,2 odstotka

Banka Slovenije je v marčevski publikaciji Pregled makroekonomskih gibanj objavila zanimivo primerjavo rasti minimalne plače v evrskem območju. Podatki zanikajo trditve o ekscesnosti zvišanja v Sloveniji in tudi utemeljitev Gospodarske zbornice Slovenije tik pred zvišanjem: »V konkurenčnih evropskih gospodarstvih so zelo zadržani celo do dvigov v višini lanske inflacije.« Zbrani podatki kažejo, da je minimalna plača kot najnižje plačilo za delo, opravljeno v polnem delovnem času, od 1. januarja medletno višja v vseh 16 članicah evrskega območja, ki imajo minimalno plačo zakonsko urejeno (nimajo je Avstrija, Finska in Italija, Ciper pa je zakonsko ureditev uvedel letos). Še več, medletno nominalno zvišanje je bilo s približno 11 odstotki v povprečju najvišje od ustanovitve evrskega območja leta 1999, glavni razlog za ta rekord pa je bila rekordna inflacija.

Razlike v zvišanju minimalne plače med članicami so velike; največje je bilo zvišanje v Latviji in Nemčiji, kar 24 odstotkov in 22,2 odstotka, najmanjše pa na Malti, 5,4 odstotka. Nominalne rasti ne povedo veliko, saj je kupna moč prejemnikov minimalnih plač odvisna zlasti od inflacije. A analiza kaže, da se je realna kupna moč, torej ta, ki upošteva tudi zvišanje cen življenjskih stroškov, najbolj povečala nemškim in belgijskim prejemnikom minimalne plače, največjo izgubo pa so pretrpeli slovaški in estonski prejemniki, saj je v teh dveh državah rast minimalne plače najbolj, za več kot 60 odstotkov, zaostajala za inflacijo.

V Sloveniji se je minimalna plača pri 10,8-odstotni rasti cen življenjskih potrebščin povečala za 12 odstotkov, na 1203,36 evra bruto. S tem se uvrščamo v osrednjo tretjino članic, med Francijo s precej večjim zvišanjem (1709 evrov) in tik pred Španijo (1166 evrov bruto). Daleč najvišjo minimalno plačo ima sicer Luksemburg, 2387 evrov bruto (to je 242 evrov nad povprečno slovensko plačo januarja letos), sledita Nemčija in Belgija s 1987 in 1955 evri, v sosednji Hrvaški pa je minimalna plača okroglih 700 evrov bruto.

Čeprav se Slovenija po kazalcih uvršča v sredino, ti podatki ne razkrivajo druge slovenske posebnosti, bolje težave – tega, da imamo med državami članicami EU največji delež plač skoncentriran okoli minimalne plače. Podatki za leto 2018 kažejo, da je imelo v Sloveniji kar 15,2 odstotka zaposlenih plače nižje od 1,05-kratnika minimalne plače, s precej nižjimi deleži sledijo Bolgarija, Romunija in Poljska, recimo v Nemčiji pa je ta delež 6,6 odstotka in v Španiji 0,8 odstotka.

Zadnje zvišanje minimalne plače je v Sloveniji razkrilo še eno anomalijo, ki jo je državni zbor odpravil ravno ta torek. V zakonu o makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema je po novem jasno zapisano, da Banka Slovenije pri reguliranju kreditiranja ni vezana na določbe, ki veljajo za izvršbo, torej ni treba, da potrošniku na računu ostane 76 odstotkov minimalne bruto plače. Od leta 2019 je namreč Banka Slovenije to zahtevala, zaradi tega pa se je z vsakim zvišanjem minimalne plače, bizarno, znižala kreditna sposobnost večine prebivalstva. Oseba s povprečno plačo 1399 evra neto je lahko do januarskega zvišanja minimalne plače najela posojilo z mesečnim obrokom 580 evrov, po zvišanju pa je obrok lahko znašal 485 evrov, čeprav se osebi plača ni nič spremenila. Predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak je to rešitev Banke Slovenije ostro kritiziral, med drugim naj bi bila žaljiva do »tistih na podeželju, ki ne dobijo posojila niti za manjši prizidek«.

To pravilo je zdaj odpravljeno, Banka Slovenije bo primorana sestaviti smiselnejša pravila, čeprav ji je dozdajšnje pavšalno in ležerno sklicevanje na pravila izvršbe zagotovo bolj godilo.