Dnevni ulov

Hostaria Malcanton
Via Malcanton 10, Trst
Tel.: +39 040 241 07 19
Malcanton je ob torkih zaprt, preostale dni pa obratuje za kosilo (12.00– 15.00) in večerjo (19.00–23.00).

Ambient:
ob majhnem trgu je nekaj miz tudi zunaj, znotraj pa je z morskimi parafernalijami reč prijetna, in čeprav so miz(ic)e precej skupaj, dovolj udobna

Napitki:
zanimiv izbor v veliki večini belih vin z obeh strani Brd in s Krasa ter iz Furlanije in Vipavske doline

Vegetacija:
tale hostaria je ekstremno morska: jadranski živelj je v prav vsaki jedi

Dostopnost:
najbolje je, če najdeš parkirišče kje ob rivi in se nato sprehodiš do Vie Malcanton; za gibalno ovirane ni zaprek.

Fino:
nadgradnja klasik
raviol s školjkami

Ne tako fino:
sladice

Bakalar je stal 14, marinirani inčuni 15, solata iz muzgavcev, milefoglie z brancinovim ragujem in ravioli 16, konfitirana trska 21, sladice pa 7 evrov.

»Poglej, kako lepo stojijo v vrsti, kot hiše okoli njih!« se je koordinator za medresorno sodelovanje našega nizkonakladnika postavil na rep lepo sestavljene čakajoče kače, ki je v Trstu izkoriščala enega zadnjih vikend terminov za ogled sicer neavtorizirane, a čisto simpatične razstave brezprizivnega kralja street arta.

Dušni hrani in kratki passeggiati, med katero nam je veter mršil lase, je sledilo še privezovanje duše v hostarii Malcanton, ki nam jo je kot zanimivo destinacijo za guštiranje ne čisto navadne morske košte priporočilo več zamejskih informatorjev. »Ne čisto navadne« potem v resnici ne pomeni kakšne hude abstrakcije ali kreativiziranja, pristop je bolj tak, da se pri znanih klasikah ne držijo zapovedanih tradicionalnih sestavin in postopkov, ampak si dovolijo zmerne odmike pri izbiri sestavin, uporabljenih tehnikah in postavitvi na krožnik.

Puhast bakalar na belo je ob mazanju na opečene rezine koruznega kruha še bolj kremast, ker ga podložijo s kremo iz špargljev in zelene, sveže filete sardonov pa namesto v kisu sezoni primerno marinirajo v mešanici sokov bergamota, grenivke in sicilijanske rdeče pomaranče, nakar iz koščkov teh agrumov naredijo solatko za sardone in vse skupaj prelijejo še s pestom iz pistacij. Tudi pri serviranju še toplih muzgavcev v solati z obiljem ligurskih oliv in kaper so izvedli zanimivo finto: palačinko so zapekli v nekakšno hrustljavo skledico, simpatična pa je bila tudi vaja v milefoljsko-lazanjskem plastenju: med plasti tankih palačink so namazali kremo iz pomladne zelenjadi, dobljeni pastičo položili na grahovo velutato in ga prelili s krasnim, rustikalnim brancinovim ragujem. Navdušilo nas je tudi barvno kontrastno kombiniranje z rdečo peso obarvanih raviolov z živo zeleno kremo iz kopriv in drobnjaka, vse skupaj pa je v najprepričljivejšo jed dneva privzdignila še naturalna, a močna in dišeča školjčna salsa. Čeprav … mogoče je bil še boljši od tega v s peperončinom in origanom odišavljenem olju konfitiran debel file trske, postrežen na dušeni menihovi bradi (ena taka skuštrana pomladna zel je to; barba di frate ali agretto ji pravijo), vse skupaj pa so dodatno frišali polpečeni češnjevi paradižniki in redukcija malinovega kisa.

Edino, kar nas v Malcantonu ni prepričalo, sta bili sladici – precej generičen hruškov štrudel z vaniljevim sladoledom in nekakšna z baklavno vodo (citiram jedilni list) prelita gibanična zloženka s praženimi lešniki ter liofiliziranimi jabolčnimi krhlji sta bila dokaj na hojladri že postavljena na krožnik, kakšnega presenečenja v okusih ali teksturah pa potem tudi nista zmogla.

Hostaria Malcanton dostop do prvovrstne frišne morske robe iz Tržaškega zaliva izkorišča za dovolj zanimivo in odlično izvedeno žanrsko kuharijo. Kar se nas tiče, se jo splača obiskati tudi, ko bo Banksyjeva razstava že zaprta.