Neonacisti v Sloveniji / Še vedno prisotni

»Hitler je heroj.«
»Pokažimo policiji, kaj si mislimo o njej! Domoljubi, čas je, da se oborožimo, čas je za ulico!«
»Tanja Fajon psica, ki jo je potrebno likvidirati.«
»90% punc med 15 in 25 letom podpira najbolj grozljive ideje kulturnega marksizma. In svojo izdajo bodo morale plačati.«
»Če kje srečate ta stvor, nadlegujte jo po mili volji! Danes objavim še njen naslov in naslove glavnih protagonistov petkovih politkolesarjev. Naj se sezona nadlegovanja začne!«
»Lej golazen ste, golazen boste ostal, dokler se vas ne spuca.«
»A mi bo narod hvaležen če 5.11 potegnem z avtomatom čez Prešerca (Brejvik style)?«

To so zapisi enega od slovenskih neonacistov. Če bi šlo za osamljen primer, bi lahko rekli: ta oseba potrebuje strokovno opazovanje, z varnostnega in psihiatričnega vidika. Vendar Urban Purgar, znan po nasilništvu in javnih grožnjah, ni sam v svojih prepričanjih. Za časa prejšnje Janševe vlade, ko so nastali navedeni zapisi na družbenih omrežjih, so se organizirali kot še nikoli dotlej. Paradirali so po ulicah Ljubljane, poskušali spodbuditi nasilje na mirnih protivladnih protestih, propagirali stališča stranke SDS, nadlegovali ljudi, grozili predstavnikom civilne družbe in pri vsem tem uživali podporo premiera Janeza Janše, kulturnega ministra Vaska Simonitija, notranjega ministra Aleša Hojsa, državnega sekretarja za nacionalno varnost Žana Mahniča in generalnega direktorja policije Antona Olaja.

Po svoje je razumljivo, da želi večina ljudi pozabiti na to obdobje in vse omenjene izpade. A neonacisti so še vedno tu. Prizadevajo si zasesti družbenopolitične položaje, na katerih bi pridobili legitimnost in vpliv, hkrati pa še naprej provocirajo. Purgar je na omrežju Instagram nedavno zapisal: »Bom organiziru pravo parado ponosa pa k bo poln center svastik, SS uniform, iz grada bomo spustil eno veliko NSDAP zastavo,.. boste tih takrat?«

Normalizacija

Urban Purgar ne spada več v ožji krog voditeljev slovenskega neonacističnega gibanja. Verjetna razlaga je, da je s svojimi izpadi gibanju na dolgi rok bolj škodoval kot koristil. Šestnajstega junija lani se je s skupino somišljenikov pojavil na protestu pred ustavnim sodiščem, kjer se je odločalo, ali so istospolni pari, ki ne morejo kandidirati za posvojitev otrok ali skleniti zakonske zveze, pri tem diskriminirani. Shod je pripravilo Gibanje za otroke in družine, Purgar pa je prišel nanj, oblečen v majico neonacistične skupine Blood & Honour, ki je pritegnila pozornost nekaterih medijev.

Pripadniki te skrajne skupine sicer pazijo na svojo zunanjo podobo. Ko so za časa Janševe vlade nadlegovali protivladne protestnike, so si nadeli rumene jopiče, da ne bi bilo preveč očitno, kdo so. Ko je eden od njih na Prešernovem trgu v Ljubljani iztegnil desnico v nacistični pozdrav, so ga drugi takoj ustavili in se, potem ko je naokoli zakrožil posnetek tega dejanja, distancirali od njega, češ da ga ne poznajo. Seveda ga poznajo. Ime mu je Julijan Recko, je njihov dolgoletni somišljenik iz Celja in po naših podatkih trenutno novači mladostnike. V Celju se pojavljajo grafiti s svastikami, oznakami SS, prečrtanimi judovskimi zvezdami in podobno. Neonacisti prisegajo na te simbole, tetovirajo si jih, prav tako imajo radi neonacistične majice. Vendar pozirajo v njih izključno, kadar se družijo zasebno; na zunaj se predstavljajo za domoljube in zaščitnike tradicionalnih vrednot.

Neonacisti se niso potuhnili, prej nasprotno: vzpenjati se hočejo po družbenih lestvicah. Rumene jopiče bi radi zamenjali za suknjiče.

Čas zadnje Janševe vlade lahko označimo za obdobje radikalizacije, ki so ga zaznamovale ulične aktivnosti neonacistov. V tem kontekstu lahko danes govorimo o obdobju normalizacije – normalizacije v smislu umiritve strasti in zmanjšanja števila javnih provokacij zavoljo ustvarjanja novega imidža in družbenopolitičnega povezovanja. A se niso potuhnili, prej nasprotno: vzpenjati se hočejo po družbenih lestvicah. Rumene jopiče bi radi zamenjali za suknjiče.

Neuspeli puč

Trinajstega februarja letos so skorajda prevzeli nadzor nad Mladinskim svetom Ljubljana. MSL je krovna organizacija, v kateri so povezani podmladki političnih strank Mladi forum SD, Slovenska demokratska mladina (SDM), Mlada Slovenija, Nova generacija in Mlada liberalna demokracija (MLD) ter organizacije, kot so Mestna zveza tabornikov, Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, Mladinska komisija gasilske zveze, Društvo ŠKUC, Informacijski center Legebitra, Društvo Parada ponosa, Sokolsko društvo Moste itd. MSL financira občina Ljubljana. Vodstvo organizacije odloča, kako bo denar nato razporejen med članice.

Sedanji predsednik Ivan Jaćimović, ki prihaja iz MLD in je zastopnik društva Aktivna mlada generacija, je 1. februarja razposlal vabilo na sejo zbora MSL s predlogom, da se izvoli novo vodstvo te krovne organizacije. Za predsednika je bil predlagan neonacist Žan Žalec, za enega od treh podpredsednikov Jure Štauber, za člana (tričlanskega) nadzornega odbora pa še dva iz istega kroga: Mario Zdravković in Matic Keber. Od desetih ljudi, predlaganih na različne vodstvene položaje v MSL, so bili torej vsaj štirje skrajni desničarji.

Sklic seje zbora z namenom izvolitve novega vodstva je bil v nasprotju s statutom organizacije, ki zapoveduje objavo razpisa za kandidatna mesta 45 dni pred sejo. Namesto tega je potekalo zakulisno lobiranje. Alexander Crowther, nekdanji podpredsednik Nove generacije (podmladek SLS) in član AMG, je prišel v Mladi forum SD skupaj z Žalcem. Tega je predstavil kot člana AMG in zatrdil, da njegova predsedniška kandidatura uživa podporo vseh drugih strankarskih podmladkov. Žalec je sicer tudi član SDM, podmladka SDS. V Mladem forumu so sprevideli, za koga gre, in začeli o tem obveščati druge člane MSL. Ko je v nedeljo, 12. februarja, postalo jasno, da vložena kandidatna lista ne bo dobila zadostne podpore za izvolitev, sta Crowther (kandidat za eno od podpredsedniških mest) in Žalec na Jaćimovića naslovila pismo in v njem zapisala: »Prišli smo do trenutka, ko določeni mladi, rojeni ob vstopu Slovenije v EU, javno spodbujajo zgodovinske spore iz leta 1945 … Ker oba z veliko mero samozavesti razumeva, da bo debata tekla v smeri ’partizanov ali belogardistov’ in ne v smeri stanovanjske problematike mladih, oba nepreklicno odstopava od najinih kandidatur.« Jaćimović je nato odpovedal sejo zbora.

Organizacija Aktivna mlada generacija se ne zdi tako aktivna. Ni navedena med ustanovnimi oziroma pridruženimi članicami MSL, nima spletne strani, zadnji zapis na njenem profilu na Facebooku pa je reklama za Sobo pobega Mindmaze v Ljubljani iz 13. januarja 2017. Zakaj je Jaćimović, ki po naših dognanjih ni skrajni desničar, poskušal omogočiti ta sovražni prevzem MSL? Na naše poizvedovanje je odgovoril, da »Žana Žalca in njegove ’ekipe’ ne poznam in ga tudi osebno ne poznam«. Vedel pa je, da gre za skrajneže, ker je bil opozorjen na to – vendar je s kandidatno listo vztrajal, dokler je lahko. Po naših podatkih so nanj pritiskali iz Slovenske demokratske mladine.

Povzpetniki

Poskus prevzema nadzora nad MSL, s čimer bi se neonacisti dokopali do javnega denarja in potencialno do evropskih sredstev, ni presenetljiv. Nevarnost njihovega vzpona v družbi je posledica njihove ambicioznosti ter ravnodušnosti širše javnosti.

Žan Žalec je v zadnjih letih postal eden vplivnejših neonacistov. Za začetek, Žalec, Žiga Bauer in David Mojškerc so marca 2019 ustanovili Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot (DZPTV). Gre za slovensko različico mednarodne mreže skrajnih desničarjev z nazivom Generacija identitete. Ustanovljena je bila v Franciji, kjer je od marca 2021 uradno prepovedana zaradi »pozivanja k diskriminaciji, sovraštvu in nasilju«. Generacija identitete je med drugim izdelala tako imenovani priročnik za medijsko gverilo, ki priporoča, naj se v vojni proti medijem ustrahujejo predvsem »mlade ženske, ki so pravkar končale študij. To so klasične žrtve, ki niso vajene hudih pritiskov. (…) Uporabite vsa razpoložljiva sredstva, ne izpustite ničesar. Njihove družine so pogosto šibke točke.«

Slovenski identitarci so izdali knjigi Manifest za domovino in Evropa narodov; izšli sta pri založbi Nova obzorja, ki je v solastništvu SDS. Omenjeno literaturo je v parlamentu promoviral poslanec SDS Mahnič. Knjigi pa prek družbenih omrežij oglašujejo tudi neonacisti. Leta 2021 je postalo jasno, da je DZPTV v resnici društvo za promocijo in organizacijo aktivnosti neonacistov, tako imenovanih rumenih jopičev. Zastopnik društva je postal Urban Purgar.

V SDS sicer nimajo težav z razpihovanjem sovraštva, a pri tem zaradi domače in tuje javnosti vedno pazijo na zunanjo podobo. Prav zaradi teh pomislekov številni v Slovenski demokratski mladini nasprotujejo članstvu Žana Žalca v podmladku. Čeprav ima stalni naslov na Trgu komandanta Staneta v Ljubljani, se je zavihtel v vodstvo novoustanovljenega odbora SDM Kranj, a ker naj stvari ne bi bile izvedene pravilno, je nadzorni svet SDM predlagal razrešitev odbora in izključitev Žalca zaradi verjetnosti, da bo s članstvom krnil ugled organizacije. Vendar se je Žalcu, ki ima očitno podporo poslanca SDS Branka Grimsa, uspelo obdržati na položaju. V SDM na naša vprašanja v zvezi z vsem skupaj niso odgovorili.

Tudi če bi Žalca izključili, s tem ne bi storili veliko, saj bi morali najprej opraviti notranjo razpravo o vseh povezavah podmladka in same stranke SDS z neonacisti. Če naj sklepamo po izkušnjah, se to ne bo zgodilo. Propagandni stroj SDS namreč deluje po ustaljenih načelih: razpihovanje sovraštva pod krinko svobode govora, sprenevedanje glede povezav s skrajnimi desničarji, distanciranje od spornih posameznikov in agresivno odvračanje pozornosti od dejstev. Ko je marca 2016 novinarka RTV Eugenija Carl objavila prispevek o povezavah med skrajno desnico in SDS ter v njem opozorila na članstvo poslanca Branka Grimsa v FB-skupini Legija smrti, jo je Janša na Twitterju označil za odsluženo prostitutko in s tem učinkovito preusmeril pozornost z njenega razkritja. Tudi danes ob poročanju o sodnem postopku zaradi omenjene razžalitve novinarke tako rekoč noben medij ne poroča, kaj je povzročilo Janšev odziv.

Skrajni desničarji uporabljajo družbena omrežja za razpihovanje ksenofobije, rasizma in antisemitizma. Za primer: Bauer je na omrežju Facebook (njegov profil se imenuje Žiga Rothschild) objavil novico, da Evropski judovski kongres pričakuje Janševo opravičilo zaradi »antisemitskega namigovanja«, da milijarder George Soros upravlja evropske poslance kot lutkar. Bauer je ob tem pripomnil: »Ko stopiš mački na rep zacvili! Torej Evropski judovski kongres priznava, da je Soroš njihov agent? Torej, če danes omeniš globalistične lobiste si antisemit ali pa gre samo za ponesrečeno samopotrditev?« Tu gre za razpihovanje sodobne neonacistične teorije o kulturnem marksizmu, ki trdi, da želijo liberalne in predvsem judovske elite s promoviranjem globalizma, večkulturnosti, enakosti, strpnosti in naprednih politik spodkopati belsko, krščansko civilizacijo.

Razvidno pa je tudi prepletanje neonacistov in propagandnega stroja SDS. Skrajni desničar Andrej Sekulović je novinar Demokracije in urednik portala Rodoljub, katerega direktor je Boris Tomašič iz Nova24TV. Za Demokracijo je Sekulović opravil intervju z Lauro Towler, predstavnico britanskega skrajno desnega gibanja Patriotic Alternative. Intervju je dostopen tudi na spletni strani SDS, v njem pa med drugim piše, da britanski »Judje prevladujejo na pomembnih položajih v vladi in v medijih, prek katerih se zavzemajo za odprte meje«.

Sicer Sekulović skrbi za poliranje imidža neonacistov z intervjuji, objavljenimi v Demokraciji in Rodoljubu. Žalca je predstavil kot strokovnjaka za pravo človekovih pravic in pravo Evropske unije, Štauberja kot predsednika Taksi društva Ljubljana in poznavalca razmer v panogi prevozništva, pred novembrskimi lokalnimi volitvami je intervjuval tudi Purgarja, ki je bil v Brezovici nosilec liste SNS.

Neonacisti so del propagandnega stroja SDS. Oktobra lani je spletni portal Nacionalna tiskovna agencija (NTA), ki ga upravlja Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot, objavil novico o slovenskem mladoletniku, ki je pretepel polnoletnega afganistanskega begunca, ker naj bi bil ta spolno nadlegoval njegovo mlajšo sestro, torej mladoletnico. Ker gre za hudo obtožbo, je policija začela preiskavo, ta pa je nazadnje pokazala, da nadlegovanja ni bilo, zato je obravnavo primera zavrglo tudi državno okrožno tožilstvo. A NTA je objavila prvo verzijo zgodbe s poudarkom na spolnem nadlegovanju, potem pa so jo objavili še mediji SDS – Demokracija, Škandal24 in Nova24TV –, pri čemer so vsi kršili drugi odstavek 287. člena kazenskega zakonika, ker so v novicah razkrili osebne podatke mladoletnika, proti kateremu trenutno teče kazenski postopek. Pravna mreža za varstvo demokracije je te medije in njihove novinarje januarja naznanila okrožnemu državnemu tožilstvu.

A DZPTV ima še vedno status nevladne organizacije v javnem interesu, NTA je prav tako še vedno vpisana v register slovenskih medijev – oboje je organizacijama podelilo ministrstvo za kulturo pod Simonitijevim vodstvom. Vendar ministrstvo, ki ga zdaj vodi Asta Vrečko iz Levice, pojasnjuje, da za odvzem oziroma izbris nima pravne podlage: »Očitek, da naj bi domnevno s tem spletnim portalom upravljali neonacisti in ga med drugim uporabljali tudi za širjenje idej iz Hitlerjevega Mein Kampfa, žal še ne zadostuje za izbris iz razvida medijev.« Seveda nihče ne pričakuje, da bo ministrstvo kršilo zakon, a najmanj, kar bi pričakovali, je ustrezna sprememba zakonodaje. Ker neonacizem, kot je iz vsega navedenega jasno, v Sloveniji še vedno pomeni resno grožnjo. Ta postane toliko večja, ko neonacisti rumene jopiče zamenjajo za suknjiče.