Zaustavite vojno

Lahkotnost govorjenja in odločanja je pri skoraj vseh politikih v tujini in doma podobna. Znanje in prizadevanje za dobro vseh ljudi seveda skoraj nimajo nobenega pomena. Instant politiki, ki odločajo o življenju in smrti velikega števila ljudi, so bolj usmerjeni v lastno promocijo in kovanje dobičkov kapitala, vojaške industrije in še koga, kot pa v delovanje v dobro sodržavljanov. Ne mislim samo Bidena, Putina, Macrona, Scholza in podobnih, temveč na miselnost in retoriko, ki sta se »izgubili« z dnevnega reda. Govorica vojne je postala »normalna.«

In če lahko pometemo najprej pred svojim pragom. Tako dr. Robert Golob, kot Tanja Fajon in Marjan Šarec ter celotna vlada, ki na področju zunanje politike nadaljuje politiko janšizma, imajo tudi že krvave roke z vso podporo vojni rešitvi v Ukrajini. Namesto za mir si prizadevajo za granate in klanje. Absolutno ne podpiram takšnih ljudi in njihovih ravnanj.

Če v življenju ne prepoznamo prioritet ravnanja in hkrati tudi pasti oz. nevarnosti, potem smo kot v situaciji orkestra na Titaniku. Nič ne pomaga, če je uigran orkester odlično igral in imel celo dober namen. Vse skupaj je bedna in prepozna »odličnost.« Zadnje čase se pojavlja umestno vprašanje, zakaj lani izvoljeni oblastniki, stranke, pa tudi mediji, nevladne organizacije - Glas ljudstva, mladi in številni drugi akterji, ne usmerijo svoje pozornosti v mirno reševanje mednarodnih družbenih nasprotij? Zakaj podpirajo vojno, ali pa so »nevedno« in nezainteresirano tiho? Ali pa jo nekateri celo glasno podpirajo?

Vsa ta vprašanja ne veljajo le za navedene, temveč za vse oz. vsakogar izmed nas: torej od najbolj odgovornih na oblasti, ki ta trenutek »razglašajo slavo« Ukrajini, so izgubljeni na varnostnih konferencah (München) in so na strani podpihovalcev vojne, pa do raznih profesorjev ali profesoric (ne samo na FDV), ki na RTV »meritorno« in vehementno razlagajo »zakonitosti« življenja in smrti oz. vojne in bojev, čeprav puške verjetno še niso videli. Isto velja tudi za vse vojni podporne bivše načelnike Generalštaba SV - razen tega seveda o puškah.

Tudi znan in vpliven slovenski filozof dr. Slavoj Žižek je nedavno v avstrijskem Gradcu svoje predavanje naslovil: »Samo katastrofa nas lahko reši,« in navija za vojno.

Veljajo pa vprašanja, kot rečeno, torej tudi za politike z vsem diplomatskim zborom, ki jim je vzor Vilniška izjava, in v vsej svoji oblastni moči ne vidijo koraka naprej pred sabo.

Pripravlja se menda celo sprememba zakona o obrambi, da bi lažje in hitreje proizvajali in izvažali granate ter orožje za vojno območje oz. za tujino. In seveda je to izredna »priložnost« za iznajdljive »podjetnike« kot nas prepričuje vlada. No, včasih so to delali »eksperti,« berite nikoli obsojeni trgovci z orožjem, tajno, po tri do petkratnih cenah za Balkan, danes pa bi to v okviru NATA delali »legalno« in javno. Ista miselnost, isti »svetovalci,« samo drugi politiki. Žalostno, a resnično!

Vprašanja se nanašajo tudi na ogromno večino medijev z nekaterimi uredniki, ki krajšajo in spreminjajo, ali pa sploh ne objavljajo drugačnih mnenj, in očitno nimajo sposobnosti pluralnega (razen seveda uradno »uravnoteženega«) in neodvisnega novinarstva.

Vprašanja veljajo tudi za »hitro« pravosodje, ki ni nedolžno pri tolmačenju odločitev in dejanj, ki so povezana z orožjem, strelivom – skratka z vojno.

In ne na koncu za vse nevladne organizacije, s katerimi sem se solidariziral ob petkih pretekli dve leti in s katerimi se še vedno v mnogočem oz. večino vsebin strinjam ter jih podpiram.

In ne na kraju veljajo tudi za kakšen »mirovni inštitut« - tudi brez narekovaja, ki bi absolutno moral imeti drugačno vlogo in predvsem pomen ter ugled in besedo v javnosti.

Zato me ne čudi indiferentnost številnih ljudi, mladih in starih, tako tistih, ki »igrajo v orkestru na Titaniku, kot tistih, ki poslušajo,« da ne vidijo interesa ter možnosti, da je treba pripraviti rešilne čolne ter rešilne pasove za vse ljudi oz. za vse nas.

Skratka: da sem jasen, podpiram vsa prizadevanja za mir in sem odločno proti vsakemu reševanju sporov na nasilen način. Toda sam ne bom več zgubljal časa in energije s tistimi, ki jim ni mar. Umestno je opozarjati in seznanjati tiste, ki želijo rešiti situacijo in ne tistih, ki bodo poslušali orkester do konca. Ne glede na ljubezenski motiv iz filma, ki je umetniško dovršen, a vendar očitno premalo poveden za mlade in stare. No, pa najbolj seveda za oblastnike.

Da, svojo energijo je treba usmeriti v cilj in uspeh za mir, ne v tiste, ki jim je vseeno.