Prvo obleče, drugo sleče, tretjo pa za sabo vleče*

Zoran Potič, izjemni novinar, ki je svojo profesionalno kariero začel v nizkonakladnem tedniku, ki ga pravkar držite v rokah, je odkril izjemen članek Jožeta Dežmana, donedavnega in nekdanjega direktorja Muzeja novejše zgodovine ter predzadnjo žrtev čistk kulturne ministrice Aste Vrečko. In to iz leta 1994, v katerem je z neverjetno ostrino britve seciral knjigo Janeza Janše Okopi:
»Ministrstvo za obrambo je srčika države, Janez Janša je njegov bog. Vsako njegovo dejanje je sveto, vsaka izbira pravilna. Njegova resnica je absolutna.«
»Ali se Janez Janša zaveda, kam peljejo politična gibanja, ki gradijo na teoriji zarote in iskanja notranjega sovražnika? Upam, da je pristop, ki ga je ubral Janez Janša, le hipno nihanje nihala. In da bo tudi vročičnemu Dolenjcu počasi le prišlo na misel, da ni središče sveta. Sicer bo potrebno potrditi Vladu Miheljaku, ki v zvezi z Janezom Janšo ugotavlja, ’da je paranoja bolj kazen za okolico kot za same norce’.« Neverjetno! Dežman se je skliceval na Mladino in na Vlada Miheljaka. Čisto nasprotje od tega, kar je pisal med svojim dvakratnim direktorovanjem Muzeju novejše zgodovine, obakrat v časih Janševe vlade. A mi, ki ga dobro poznamo še iz osemdesetih iz komsomolske celice v Kranju, vemo, da se zna neverjetno zakamuflirati, tako dobro, da mu vsi verjamejo, da je goreči vernik: partije, LDS, SDS, Janše. On je bil vendarle ves čas Janševih vlad zgolj speča celica nasprotne strani. Hej, Levica, hej, Asta, pa on je naš. Saj tudi mi potrebujemo vernike. Vrnite nam ga. Saj bo na liniji.