Vse in nič

Bistro Bianca
Stari trg 3, Velenje
Tel.: 040 795 118
Bianca obratuje od ponedeljka do sobote od 8. do 22., ob nedeljah pa od 9. do 15. ure.

Ambient:
lepo urejen bistro v prenovljeni vili na robu starega dela Velenja; še posebej zunanji vrt (terasa) zna biti ljubek

Napitki:
vinska karta je kratka, večinoma vipavsko-briška … cene so še kar navite (vina s trgovsko ceno od 10 do 12 evrov tu stanejo 35 evrov), je pa res, da skoraj vse točijo na kozarec

Vegetacija:
v času, ko strežejo zajtrk, se najde kakšen smuti, popoldne vege verzija pad thaija, zvečer pa bučkina juha

Dostopnost:
lastno parkirišče, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
cene menijev

Ne tako fino:
srnin karpačo
čokoladni tartuf

V Bianci predjedi stanejo od 7 do 12, glavne jedi od 15 do 18, sladice pa so po 5 evrov. Iz jedi sestavljajo tudi cenovno jako ugodne različno dolge scenoslede

»Po številu prebivalcev je že veliko mesto, ampak dobre oštarije pa ravno ne brstijo … « je de mogr afsko-gastr onomsko sliko Velenja na brifingu na konzumsko inšpekcijo napotene ekipe povzel vodja planerskega oddelka. Ker z izjemo zelo zelo klasične Vile Herberstein, v mestu na področju vsaj malo bolj ambiciozne kuharije vlada precejšnja pustinja, smo optimistično parkirali konzumobil pri lepo obnovljeni mestni vili in zavzeli določeno nam mesto za lepo pogrnjeno mizo pod kamnitimi oboki.

Ob branju jedilnega lista se zdi, da so si v Bianci zaradi pomanjkanja drugih tipov lokalov v mestu ob Paki na ramena naložili breme ponujanja vseh sort jedi: od girosa in porkete prek pad thaija, bao bunsov in indijskega karija do sušija, pri čemer je vse to le dodatek k osrednjemu, chefovemu avtorskemu delu menija. Ta se bere dovolj zanimivo in sodobno, a žal je izvedba iz krožnika v krožnik očitneje potrjevala naš začetni sum, da je pod eno streho težko dobro pripravljati toliko različnih stvari. Zato se dogajajo bližnjice: na jedilniku zapisane komponente jedi bodisi izginjajo bodisi jih zamenjujejo generični, brezvezni substituti: namesto bučkinega štruklja ob telečjem fileju je tu navaden pečeni krompir, ob trdem in presuhem kengurujevem mesu zmanjka pečena limona, ob fazanjih prsih pečena buča, pri mariniranem lososu namesto jabolka vskoči hruška, pri tunovem tatarcu pa se namesto lososovih iker pojavi avokado in z žarko maščobo premazana skodela iz vlečenega testa.

Kakšna reč tudi konceptualno ne štima: v srnin tatar vmešajo cel kup strtih brinovih jagod, ki agresivno povozijo ostale dodatke – jagode, koromač in pomarančo; vse omake na mesnih jedeh so pravzaprav ena sama enaka redukcija, ki ji enkrat rečejo vinska omaka, drugič pa gobov ragu, povsem mimo pa so udarili tudi z mešanjem tartufnega olja v čokoladni ganaš, ki ga nista mogla rešiti niti malinova polivka in priloženi makron – po tartufnem derivatu se nam je spahovalo še dolgo v noč.

V Bianci so se tako še najbolj izkazali pri preprostem testeninskem krožniku, na katerem so med ročno navaljane pljukance vmešali lušten zosek iz vongol in kozic, glede na razočaranje na drugih krožnikih pa prehodno oceno dajemo tudi gratiniranim polžem in jabolčni krostati.

Velenjska Bianca je (pre)ambiciozno zastavljen pogon, ki se je – kot marsikateri slovenski gostinski poskus – ujel v past, v kateri želi s širino ponudbe ustreči vsem, potem pa v resnici na koncu ni nihče prav zadovoljen. Že res, da iz rokava vleče adut nizke cene – 27 evrov za štiri iz a la carte ponudbe izbrane jedi je res malo – a takšna politika na dolgi rok bržkone ni vzdržna. Bianci vseeno privoščimo vse dobro: prostor je lepo urejen, osebje se trudi, Velenje pa – če želi biti resno mesto – tudi potrebuje ne le en tak bistro, ampak vsaj tri.