Je kdo rekel zadruga?

Leta 2019 je v barcelonski delavski četrti Sants kot odgovor na gospodarsko in stanovanjsko krizo zrasla sodobna stanovanjska zadruga La Borda. Ljudje so imeli dovolj; dovolj naraščanja cen stanovanj, dragih posojil, nestabilnih najemnih razmerij, izrinjanja ljudi iz domov, da bi se stanovanja oddajala turistom, in neznosnih dolgov. Vse bolj krutemu poblagovljenju domov in prelaganju bremena stanovanjskih stisk na posameznike so se uprli tako, da so se organizirali, zavzeli za svoje pravice in začeli skupnostno reševati težave – s stanovanjskim zadružništvom.

La Borda, ki je bila postavljena v sodelovanju z mestno občino, je pionirka sodobnega stanovanjskega zadružništva v Kataloniji. Stoji na javnem zemljišču, ki ga lahko za simbolično ceno uporablja dolgoročno.

Bodoči stanovalci zadruge so v projekt vložili približno 20 odstotkov lastnih sredstev, in če se izselijo, jih dobijo povrnjena. Za kritje preostalega deleža naložbe je zadruga zagotovila povratna sredstva pri etični banki, podpornih članih in z mikrokreditiranjem. Vsi stanovalci skupaj so postali lastniki in soupravitelji stanovanjske stavbe, nobeden pa ni lastnik posamičnega stanovanja. Z vselitvijo pridobijo pravico do dosmrtne uporabe stanovanja, če seveda sprejmejo odgovornosti, ki izhajajo iz naslova zadružnega članstva – plačevanje mesečnih stroškov in upoštevanje zadružnih pravil, ki jih zadružniki oblikujejo skupaj. Za stanovanje plačujejo mesečno uporabnino, ki je znatno nižja od najemnin na trgu in s katero poplačujejo naložbo, ki je bila potrebna za vzpostavitev zadruge. Če se zadružnik odloči za selitev, mu zadruga vrne vložena začetna sredstva in stanovanje pod istimi pogoji odda novemu kandidatu.

Načrtovanje prostorov je potekalo na podlagi inovativnega procesa participativnega načrtovanja, ki je arhitektom omogočil, da so spoznali, kakšni individualni in skupni prostori bodo podpirali kakovostno življenje zadružnikov in dolgoročno zadovoljevali njihove bivalne potrebe. Arhitekturna zasnova je zato modularna in predvideva, da se bo struktura gospodinjstev v zadrugi spreminjala. Ker se je že v času snovanja energetska revščina kazala kot huda težava, so dali pomemben poudarek okoljski vzdržnosti stavbe in njeni energetski učinkovitosti. Poleg uporabe trajnostnih materialov in tehnologij skupnostni prostori stanovalcem omogočajo tudi ekonomijo souporabe in spodbujajo bolj trajnostne vzorce bivanja – na primer namesto 28 pralnih strojev stanovalci La Borde souporabljajo dva večja in zmogljivejša skupna pralna stroja.

Mestne in regijske oblasti so hitro prepoznale številne potenciale samoorganiziranih skupin, ki si s povezovanjem zagotavljajo dolgoročno dostopna in kakovostna domovanja. Od leta 2019 do danes so v Kataloniji zgradili (ali pa še nastajajo) že več kot 20 stanovanjskih zadrug zaradi javne podpore oblasti, ki zagotavljajo ugoden dostop do primernih stavbnih zemljišč ali občinskih stavb za prenovo. To je dokaz, da se stanovanjske zadruge lahko uspešno razvijajo tudi v okoljih, kjer sicer prevladuje lastništvo stanovanj in kjer ni bilo dolgoletne tradicije zadružništva, kot jo poznamo iz Züricha ali z Dunaja.

Tudi v Sloveniji obstaja kratka zgodovina stanovanjskega zadružništva, a v kolektivnem spominu so ohranjene predvsem oblike zadrug iz druge polovice prejšnjega stoletja, ki so imele večinoma povsem drugačno logiko in cilje – z davčnimi ugodnostmi ceneje priti do lastniških stanovanj. A danes, ko so cene stanovanj in najemnine poletele v nebo in stanovanjske stiske doživlja vse več mladih, starih, prekarno zaposlenih, samskih, je treba poiskati čisto drugačne rešitve. Najemne stanovanjske zadruge z nedeljivim premoženjem, kot je La Borda, lahko z ustrezno javno podporo ponudijo dobro stanovanjsko rešitev, ki stanovanjem vrača njihovo primarno funkcijo doma. Zadružniki se odpovedo individualnemu lastništvu in stanovanja trajno izvzamejo iz polja tržne menjave. To, da se zadružna stanovanja ne morejo privatizirati, je ključno za preprečevanje kakršnegakoli špekulativnega ravnanja z njimi. Tudi ob razpustitvi zadruge se premoženje ne lastnini, temveč se prepiše bodisi na sorodno organizacijo, zadružno mrežo ali lokalno skupnost oziroma občino. Tako se ohranja dolgoročna dostopnost bivanja v zadružnih stanovanjih in z njo širši javni interes.

Sodobne stanovanjske zadruge seveda najprej urejajo stanovanjsko problematiko, a niso le prostor, skupna zgradba, hiša, blok – so niz vezi, vrednot, odnosov. Znotraj zadružnih skupnosti se gradijo solidarnost in medgeneracijske povezave, ki se uspešno odzivajo na problem naraščajoče osamljenosti starejših in mlajših. Prakse iz tujine kažejo, da ravno zaradi močne skupnosti stanovanjske zadruge ponujajo dobro bivalno okolje tudi za tiste, ki so v družbi pogosto marginalizirani, na primer za ljudi z oviranostmi ali za begunce. Sobivanje z raznolikimi posamezniki in demokratično samoupravljanje zadruge po načelu »en član en glas« ter vključevanje zadružnikov v organizacijo različnih vidikov bivanja spodbuja in krepi posameznikove sposobnosti udejstvovanja in sodelovanja v družbi nasploh.

Dodatna privlačnost stanovanjskih zadrug so prostori skupne, dogovorne rabe, v katerih se stanovalci družijo ali si priskočijo na pomoč pri skrbi drug za drugega. Glede na skupna zanimanja, želje in zmožnosti lahko zadružniki vzpostavijo prostor za skupne večerje, jogo, mizo za namizni tenis, knjižnico ali pianino, postavijo lahko vrtno lopo z vsakovrstnim orodjem, obdelujejo zelenjavni in zeliščni vrt, imajo v souporabi električni avtomobil. Skupen prostor z večjo kuhinjo lahko spodbudi tudi premisleke o delitvi skrbstvenega dela in možnostih reorganizacije tega, ter deloma razbremeni tiste, ki so tradicionalno najbolj obremenjene s skrbstvenim delom. Lahko pa so skupnostni prostori namenjeni tudi odpiranju navzven: so kot nekakšne male agore, prostori srečevanja, vanje so vabljeni sosedi in gosti iz najrazličnejših sfer delovanja in življenja. Pogosto se zadružniki usmerijo v povečevanje samooskrbe, kupovanje lokalnih pridelkov, s souporabo prostorov in naprav si prizadevajo za manj potrošniški življenjski slog in manj škodljiv vpliv na okolje. Seveda, nič ni obvezno, vse je dogovorno.

Participativne prakse aktivnega vključevanja stanovalcev so naravni modus operandi stanovanjskih zadrug – od zamisli, arhitekture do upravljanja – vedno z namenom zagotavljanja trajnosti in vzdržnosti obstoja same zadruge in seveda zadovoljstva stanovalcev. Upravljanje stanovanj in zgradbe izhaja iz potreb, želja in zmožnosti stanovalcev. Vsak stanovalec si življenje ureja po svoje, a tuje prakse kažejo, da marsikoga – tudi tiste bolj zadržane – pritegne duh tovarištva in medsebojne pomoči.

Po zadnji gospodarski krizi so se tudi v Sloveniji začele pojavljati prve pobude za vzpostavitev sodobnih stanovanjskih zadrug, ki so se oblikovale kot odgovor na naraščajoče stanovanjske stiske in kot upor poblagovljenju najosnovnejših dobrin in odnosov. Mlajšim generacijam je postalo jasno, da se jim primerna in stabilna streha nad glavo odmika v nedoločeno prihodnost, da vsaki krizi sledi naslednja, da je prihodnost v času podnebnih sprememb vedno bolj negotova in težko predstavljiva. Številni starejši se po drugi strani upravičeno bojijo, ali bodo v naraščajoči draginji sploh imeli možnost dostojnega in varnega bivanja. Nedavna kriza ob epidemiji covid-19 je še dodatno razkrila vse slabosti sistema, povezane s pomanjkanjem zdravstvenih in socialnovarstvenih delavcev, neprilagojenimi namestitvenimi zmogljivostmi in visokimi cenami bivanja v domovih za starejše. Vzroke za stanovanjske težave mlajših, starejših in vseh vmes lahko iščemo predvsem v politikah, ki so neizogibno vodile v prevlado razpršenega lastniškega stanovanjskega fonda in dejansko izkoreninile vse dobre alternative lastništvu.

Politično sklicevanje na »slovensko mentaliteto« – zaradi katere naj bi veljalo, da je za Slovence lastništvo stanovanja edina primerna rešitev stanovanjskega vprašanja – je le dober izgovor za odsotnost proračunsko podprte aktivne stanovanjske politike. Analize, ki so bile opravljene v zadnjih letih, vedno znova pokažejo, da so ljudje odprti tudi za druge stanovanjske rešitve – če so te dolgoročno stabilne, dostopne in pravične. Med iskalci prvega ali primernejšega stanovanja je v vseh starostnih skupinah ogromno takih, ki bi stanovanjsko vprašanje rade volje reševali skupnostno, z dostopnim in stabilnim najemom, če bi le imeli to možnost. Zadružni najem namreč ne temelji na tipičnem zajedavskem odnosu najemodajalca do najemnika, ki povečuje družbeno neenakost, pač pa zadružne najemnine pomenijo naložbo zadružnikov v vzpostavljanje stanovanjske preskrbe, ki gradi boljšo prihodnost za vse.

V stroki in širši javnosti, celo v politiki se je vzpostavil konsenz, da so stanovanjske zadruge dober mehanizem stanovanjske preskrbe, ki bi v primernih sistemskih razmerah lahko bistveno prispeval h gradnji trajno dostopnega stanovanjskega fonda. V Nacionalnem stanovanjskem programu je bilo do leta 2022 predvidenih že vsaj 60 stanovanj v okviru stanovanjskih zadrug, a kljub temu pri odločevalcih ni bilo nobenega napredka, kar zadeva zagotovitev možnosti za njihov razvoj. Zaradi sistemskih ovir danes nimamo še nobene sodobne stanovanjske zadruge.

Glavno težavo pomeni zakonodaja, ki zadrugam onemogoča ugoden dostop do zemljišč – pod sedanjimi pogoji lahko stanovanjska zadruga pridobi stavbno pravico na javnem zemljišču le po tržni ceni ne glede na to, da bi stanovanja zagotavljala neprofitno. V prestolnici in drugih urbanih središčih to pripelje do zelo visokih cen stanovanj in zadrugam onemogoča zagotavljanje dovolj dostopnih najemnin. Druga težava so viri financiranja. Naš bančni sektor je konservativen in tradicionalen – drugače kot v Kataloniji etično bančništvo ni razvito. To pomeni, da stanovanjska zadruga zelo težko pridobi dolgoročne in ugodne vire financiranja, ki bi ji omogočili odplačevanje začetne naložbe dovolj dolgo obdobje.

Za doseganje čim širše dostopnih zadružnih najemnin je torej ključno, da se zagotovijo primerna dolgoročna in nizkoobrestna povratna sredstva in ugoden ali neodplačen dostop do javnih zemljišč ali stavb, primernih za prenovo. Le tako lahko spodbudimo razvoj stanovanjskega zadružništva, ki bo dobro dopolnjevalo delo javnih stanovanjskih skladov ter omogočalo dostop do zadružnih stanovanj tudi ljudem z nižjimi dohodki. Potrebne spremembe niso velike, niti zanje niso nujne večje javne naložbe; potrebni so zgolj politična volja in konkretna dejanja. K tem se je sedanja vlada zavezala v koalicijski pogodbi, a za zdaj obljube o prednostni obravnavi stanovanjskega področja zastajajo v kaosu reorganizacije ministrstev ter v kadrovsko in finančno podhranjenem stanovanjskem sektorju.

Stanovanjske zadruge so s svojo organizacijo, samoupravljanjem in neposredno demokracijo kontrapunkt trenutni komercializaciji prostora, ki je izključujoča in skrbi le za tiste, ki gradijo megalomanske palače in nakupovalna središča. Vse druge pa obravnava le kot potencialne potrošnike ali socialni problem. Zadružna načela delovanja bi bilo zato vredno širiti na raven sosesk in naselij. Naše neposredno bivalno okolje in ljudje, ki jih bomo v njem srečevali, ter odnosi, ki jih bomo lahko v njem vzpostavljali, uokvirjajo naše vsakodnevne izbire in širše življenjske poteke. Solidarne prihodnosti ne bomo mogli graditi brez dostopnih domovanj, brez prostorov, katerih raba ne bo pogojena s tržno menjavo, brez prostorov, v katerih bomo lahko ustvarjali, sodelovali, drug drugega razumeli in si pomagali ter delovali v skupno dobro.

Utemeljevanje stanovanjskih zadrug na vključujoči, strpni in solidarni skupnosti kljubuje procesom s tržno logiko spodbujene individualizacije in atomizacije in se dotika širših družbenih vprašanj, povezanih z načini sedanjega in prihodnjega delovanja, organiziranja in dostopa do dobrin. Ponovno vzpostavljajo človeško povezovanje kot temelj delovanja, s tem pa ustvarjajo razpoke v neoliberalni fasadi, skozi katere posamezniki občutimo, da še lahko spreminjamo svojo družbeno in politično stvarnost. Da alternative obstajajo.