Ministrica na Čebinah

Ponedeljkov večer je bil mrzel, jasno je bilo in pihalo je. Tistih nekaj bakel, zataknjenih v travo, ni ogrelo množice, ki je v temi stala ob majhnem odru. Nekaj po deveti uri se je začel program. S himno, ne z Zdravljico, temveč s himno delavskih gibanj, z Internacionalo, pesmijo, ki je nastala v 19. stoletju pod prsti francoskega revolucionarja, komunarda Eugèna Edina Pottiera, in belgijskega skladatelja, socialista Pierra De Geytera. Trenutek je bil pravi. Tisti večer je bila namreč 86. obletnica sestanka, ki je v noči s 17. na 18. april 1937 potekal na Barličevi domačiji na Čebinah. In množica, ki se je skrivala pred vetrom, je stala ravno tam, pred domačijo, kjer je pred davnimi leti potekal ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije.

Takšne proslave so sicer nekaj običajnega. Čebine, domačija, cerkev, travniki naokoli, vse to je bilo nekoč romarsko središče, kamor so hodili osnovnošolci, partijske delegacije, mladinci, vojaki, delegati iz drugih republik in slavili spomin na »zgodovinsko noč«. Po letu 1991 in spremembi politične ureditve se je pomen Čebin zmanjšal, a tradicija se je ohranjala. V zadnjih letih se je lokalnim organizatorjem pridružila Levica, stranka, priljubljena v zasavskih revirjih, ki se razprostirajo pod Čebinami. Ni čudno, da sta pred leti pred domačijo kot slavnostna govornika nastopila Luka Mesec in Miha Kordiš, takrat kot opozicijska poslanca. A tokrat se je zgodil precedens. Pred hišo, kjer je bila ustanovljena stranka, ki je v nedemokratični maniri desetletja vladala Sloveniji, je nastopila ministrica za kulturo Asta Vrečko. Nastopila je kot ministrica, ne kot članica Levice, in če je verjeti organizatorjem, je bila prva predstavnica vlade, ki je po zlomu socialistične ureditve govorila na Čebinah.

»Zgodovina ni črno-bela. Levica ni naslednica Komunistične partije Slovenije. Levica je socialistična stranka, zavzema se za vrednote solidarnosti in tovarištva. Torej tudi za vrednote, za katere so se zavzemali na Čebinah,« pravi Asta Vrečko.

Se je zgodil politični zdrs? Se je Asta Vrečko namenoma odločila za provokacijo? Je šlo za načelno odločitev? »Ne zdi se mi sporno, da sem prišla, povabili so me, tukaj je tudi muzejska hiša, nič ni narobe, če obeležimo pomemben zgodovinski dogodek. Danes sem prvič tukaj in prav lepo mi je,« je na Čebinah povedala ministrica.

Zgodovinska noč

Najprej kanček zgodovine: kaj se je sploh zgodilo na Čebinah in zakaj? V tridesetih letih prejšnjega stoletja je v teh krajih vladala šestojanuarska diktatura, politične stranke so bile uradno prepovedane, na volitvah je nastopila ena sama, komunisti pa so že dolgo delovali v ilegali. Če bi delovali javno, bi jih oblast strpala v zapor v Bileći. Na predvečer druge svetovne vojne je prišlo v mednarodnem komunističnem gibanju do zasuka, ideje o internacionalizaciji delavskega boja so zamenjale ideje o povezavi socialistične revolucije z nacionalnim vprašanjem. Tako je bilo tudi v Kraljevini Jugoslaviji, kjer so komunisti leta 1935 v Splitu sklenili, naj se oblikujeta slovenska in hrvaška komunistična partija, kar je bila organizacijska nadgradnja tedanjih pokrajinskih komitejev. Natančno to se je potem leta 1937 zgodilo na Barličevi domačiji. Legenda pravi, da naj bi bili kandidati kanili sestankovati v bližnji cerkvi sv. Križa, a so se potem v zadnjem trenutku odločili, da bodo raje odšli na bolj odmaknjeno domačijo. Vse skupaj je vodil Edvard Kardelj, eden od najvplivnejših slovenskih komunistov, ki se je zaradi tega sestanka iz Pariza pripeljal v Slovenijo. Kraj, cerkev in domačijo le streljaj pod vrhom Čemšeniške planine, je izbral Miha Marinko, kmet Barlič je bil njegov prijatelj in cerkveni ključar ter rudar v Trbovljah. Delegati, ki so prihajali iz vse Slovenije, sprva niso vedeli, kam gredo, prišli so do vnaprej dogovorjenih javk, od tam so jih do domačije pripeljali lokalni aktivisti. Vse do konca se ni vedelo, ali ustanovni kongres sploh bo, štirje odposlanci na Čebine niso prišli, ljubljanska delegacija s Kardeljem na čelu pa je zamujala več ur. Iz Ljubljane do Trojan so se pripeljali s kolesi, nato so se v gozdovih izgubili. Kongres se je torej začel šele ob enih ponoči, trajal pa je vse do zore, vse dokler se ni zbudila Barličeva družina. Nato so se »turisti«, kot so si pravili, razkropili po vsej Sloveniji.

Podobnih konspirativnih sestankov je bilo v tistem času še veliko, potekali so v mlinu, zidanici, gorskih kočah, s tehničnega vidika se na Čebinah ni zgodilo nič posebnega. Je bil torej to dogodek, ki ga je nekdanja Komunistična partija Slovenije v maniri vzpostavljanja rdečih mitov naredila pomembnega za nazaj? Zgodovinarka dr. Nevenka Troha pravi, da ne. Čebine naj bi bile res prelomne. »Komunisti so se začeli zavedati pomena narodnega vprašanja, niso več govorili samo o razrednem boju, pač pa so, vsaj začasno, postali manj sektaški. V Jugoslaviji so se takrat uprli velikosrbskim vplivom, usmerili so se v širše ljudsko gibanje. Z drugimi besedami, Osvobodilna fronta, v kateri so bile vsaj do Dolomitske izjave enakovredno zastopane različne organizacije, je neposredna posledica dogajanja na Čebinah.« Če denimo danes prebirate tam sprejeti Kardeljev manifest, ki se začne s Prešernovo Zdravljico, vidite, da piše tudi o nevarnosti italijanskega fašizma in nemškega nacizma in o združeni in svobodni Sloveniji. »Tisti tekst, četudi ga danes nekateri dajejo v nič, ni tako napačen,« še dodaja Nevenka Troha. Na čebinskem kongresu je bila v ospredje postavljena ogroženost slovenskega naroda, komunisti so obsodili meščanske stranke in povezali nacionalno in revolucionarno vprašanje. Še več, manifest se končuje z obljubo, da se bo komunistična partija »z ramo ob rami borila z vsemi demokratičnimi silami slovenskega naroda«, da se odbije fašistična nevarnost. O diktaturi, ki je sledila leta 1945, v Kardeljevem manifestu ni besed.

Rdeča folklora

A bodi dovolj komunistične mitologije, piše se leto 2023 in Čebine so tako daleč, kot so daleč Brižinski spomeniki. Čebine ne spadajo v naš čas, podobne so štafeti mladosti in drugim obredom, ki jih je demokracija zavrgla. Zakaj je torej Asta Vrečko nastopila? Kaj je želela povedati? Levici so politični nasprotniki že tako ali tako očitali domnevne komunistične korenine, pred leti je bila celo vložena (neuspešna) ustavna pobuda, da se ji prepove delovanje, zdaj pa se je ministrica kot slavnostna govornica pojavila na slovesnosti, posvečeni enemu izmed izvorov slovenskega komunizma.

»Ustanovitev komunistične stranke Slovenije je pomemben zgodovinski dogodek. V času diktature kralja Aleksandra ta dogodek simbolizira odpor proti kraljevi represiji, proti zatiranju nacionalnosti, žensk, obubožanih kmetov, rudarjev, študentov. Dogajanje na Čebinah ima pomembno simbolno moč, saj je bila komunistična stranka ena izmed ustanoviteljic OF. Brez Čebin ne bi bilo OF in zgodovino moramo vedno razumeti kot sosledje dogodkov,« ministrica pravi v svoj zagovor. »Zgodovina ni črno-bela. In tudi stranka Levica ni naslednica Komunistične partije Slovenije. Levica je socialistična stranka, zavzema se za vrednote solidarnosti in tovarištva. Torej tudi za vrednote, za katere so se zavzemali na Čebinah. Ne idealiziram preteklosti, do zgodovine in delovanja komunistične partije smo lahko kritični. A naj ponovim, brez Čebin, brez odpora unitaristični politiki Srbije, brez odpora proti potlačenju nacionalnega vprašanja v takratni Dravski banovini se ne bi zgodila osamosvojitev. Pravica do samoodločbe je bila tudi del ustave socialistične Jugoslavije – Čebine so se zgodile nekaj držav pred tem in komunistično partijo povezale z imenom Slovenija, imenom, ki so ga v tedanji kraljevini preganjali. Naj ponovim še enkrat, nekaj je zgodovina, nekaj je sedanjost, analogije z današnjim časom, mistične povezave in pomeni so odveč.«

Ministrica za kulturo je doktorirala iz umetnostne zgodovine. Dobro pozna predvojno obdobje, tudi socialne stiske ljudi, ki jih odslikavajo tedanja umetniška dela.

A nekaj je znanost, zgodovina, nekaj politika. Ministričin obisk na Čebinah je sprožil ogorčen odziv, Janez Janša je Čebine povezal s povojnimi poboji, drugi so dejali, da bi morala »Asta Vrečko takoj odstopiti«, Demokracija je pisala o »režimskih orgijah«. Veliko je bilo jeznih, žaljivih, politikantskih odzivov. Četudi ima ministrica morda vse strokovne razloge, da je obiskala ta kraj nesrečnega imena, dela v politiki, morala bi se zavedati, da so Čebine nekaj drugega kot Dražgoše, Osankarica, Graška Gora – gora jurišev in bolnica Franja. Na Čebinah se je skupaj z narodnim udejanjanjem začrtala tudi komunistična revolucija.

Čebine so nekaj drugega kot Dražgoše, Osankarica in bolnica Franja. Na Čebinah se je skupaj z narodnim udejanjanjem začrtala tudi komunistična revolucija.

Asta Vrečko se rada ukvarja s partizanstvom, bila je slavnostna govornica na osrednji proslavi, posvečeni pesniku Karlu Destovniku - Kajuhu, v petek, na dan izida Mladine, pa bo nastopila ob 80. obletnici demonstracij, na katerih so v okupirani Ljubljani zaradi nasilja fašističnih oblasti protestirale ženske. To je v resnici dobrodošla osvežitev, prejšnja vlada, njeni ministri so se sramovali partizanskega gibanja, nekateri izmed njih, denimo novi ljubljenec slovenskih volivcev Anže Logar, pa so šli celo tako daleč, da so zakrivali freske iz rdeče preteklosti.

Politika preteklosti

V politiki obstaja tanka meja med podobami in dejanji, med »folklornim poveličevanjem« socialistične preteklosti in njenega socialnega potenciala in populističnim nagovorom volivcev. Tipičen primer je župan Ljubljane Zoran Janković, rad podpira partizanske borce, rad stoji pod zastavami in govori na ljubljanskem Urhu, vendar njegova politika ni vedno socialna, dokaz za to so cene nepremičnin v Ljubljani. Mesto bi lahko omejilo najemnine, lahko bi omejilo turistično oddajanje nepremičnin prek spletnih platform, a tega ni storilo.

Boštjan Remic, ki se ukvarja z zgodovino delavskega gibanja, je do ministričinega dejanja zelo kritičen. Po njegovem mnenju iz zgodovine namenoma jemlje zgolj del. Konkretneje: pomembna sta nacionalni boj in antifašizem, malo manj pa razredna in revolucionarna dimenzija partije. Še več, po njegovem mnenju naj bi šlo celo za prevaro. »Liberalnemu taboru vse to dobro služi pri pridobivanju podpore med delovnimi ljudmi, med katerimi so močno uveljavljene vrednote enakosti, a ker so si politične stranke v praksi podobne – pri davčnih razbremenitvah, oboroževanju in zunanji politiki – postanejo takšne opredelitve do zgodovinskega dogajanja slepilo za volivce.« Kritika je po svoje upravičena, a velja dodati, da je Levica od vseh parlamentarnih strank najkonsistentnejša v odnosu do preteklosti. Pravzaprav je bila prva, ki je v slovenskem političnem prostoru rehabilitirala še do nedavnega zloveščo besedo socializem.

Zakaj politike tako rade govorijo o družbenih nasprotjih iz preteklosti, malo manj rade pa o izzivih prihodnosti?

Še ostrejša je zgodovinarka Mateja Ratej. Po njenem mnenju ministričin obisk na Čebinah »dokazuje, da se niti stranka Levica kot domnevno najbolj progresivna stranka ni pripravljena odpovedati cenenemu polarizacijskemu diskurzu. Tistemu, ki politično napetost ustvarja na podlagi družbenih antagonizmov iz sredine 20. stoletja.« Raje naj bi govorila o preteklosti kot o problemih sedanjosti. Pri tem Levica kakopak ni edina. »Zaradi vsebinske izpraznjenosti in odsotnosti rešitev za velike antagonizme sedanjega časa to počnejo vse ostale slovenske stranke, ki s tem ohranjajo velikanski družbeni status quo.«

V tej vladi poskuša Levica delovati kot korektiv sredinskih strank. Pri tem je deloma uspešna, a marsikdo je pričakoval več. Remic je prepričan, da v »slabem letu nima vidnejšega dosežka, od svojih predvolilnih obljub in programa pa je vse bolj oddaljena. Zanimivo je, da je svoj najpomembnejši dosežek – novo opredelitev minimalne plače – dosegla še pred vstopom v vlado.«

Levica je v vlado Roberta Goloba vstopila z jasnimi zavezami. Govorila je o pravičnejšem davčnem sistemu, o obdavčitvi nepremičnin, o nevtralnejši vlogi Slovenije, o osvoboditvi RTV. Nič od tega se še ni zgodilo, vlada se je odpovedala obširnejšim davčnim reformam, Slovenija je še vedno nekritična članica Nata, nacionalna medijska hiša oziroma njen televizijski informativni program ne obstaja več. V Levici sicer pravijo, da se ne predajajo, uspelo jim je največje zvišanje minimalne plače v zgodovini, uspela jim je tudi zaveza, da v javnem sektorju nobena plača ne bo nižja od minimalne. Vlada je prav tako sprejela odločitev o financiranju stanovanjske gradnje, ministrstvo za kulturo pa je začelo prenovo Drame in gradnjo stavbe NUK II.

Vendar to ni dovolj, kot niso dovolj zgolj govori pod partizanskimi in partijskimi praporji. Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, bi o tem dejal Karl Marx. Če torej zadržano razumemo ministričin obisk na Čebinah ali pa se ob tem nasmihamo, bi bilo s političnega vidika pomembnejše, da bi bila stranka dejavnejša pri uresničevanju napovedanih levih politik. Na Čebinah je bil med drugim tudi neki pomembnejši član Levice. Njegovega imena ne omenjamo, ker je bil pogovor neformalen. Odkrito je razlagal, da so Čebine pomembne, v politiki nekaj veljajo tudi obredi, a to ne more biti vse. »V vladi vseskozi sprejemamo kompromise. Vseskozi. To, kar smo sedaj dosegli z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem, je velik odmik od naših programskih zavez, odmik od progresije. A to je vseeno prvi korak in sledili bodo novi.«

Morda pa je tudi ministričin nastop na Čebinah ravno zaradi kontroverznosti prvi korak k drugačnemu, manj črno-belemu pogledu na preteklost.