Logarjeva emancipacija

Trinajstega aprila je Delo v dveh mesecih in pol objavilo že 12. afirmativni članek o Anžetu Logarju in njegovi domnevno neodvisni politični platformi, tokrat z naslovom Logar bo svojo platformo ustanovil konec pomladi. Istega dne je stranka SDS na spletni strani objavila fotografijo in poslansko vprašanje svojega poslanca Anžeta Logarja o kibernetskem napadu na zunanje ministrstvo. Povsem enako, kot je dan prej objavila poslansko vprašanje svoje poslanke Anje Bah Žibert ali dan kasneje svojega poslanca Jožeta Tanka. Kje torej poteka Logarjeva emancipacija od stranke SDS in obrat k platformi, ki naj bi »povezovala čez politične ločnice«? Ali recimo Logar v državnem zboru vsaj zadnje mesece glasuje drugače kot sinhronizirana poslanska skupina SDS? Ali vsaj po predsedniških volitvah, na katerih je nastopil pod krilatico »nestrankarski kandidat«, redkeje podpisuje skupne zahteve SDS? Ali si recimo upa ostati v dvorani državnega zbora, ko iz nje protestno odide vodja poslanske skupine Jelka Godec z vsemi drugimi poslanci SDS? Koliko se je Anže Logar res oddaljil od SDS in koliko je to le propaganda?

»Kot minister za zunanje zadeve naj bi kritiziral poteze ministra za notranje zadeve?« je Anže Logar sredi septembra lani, takrat še pod blagovno znamko neodvisni in nestrankarski kandidat za predsednika države, odgovoril na vprašanje novinarja Mladine Jureta Trampuša, ali je kdaj na položaju ministra Janševe vlade protestiral proti dejanjem strankarskega in ministrskega kolega Aleša Hojsa, vsaj recimo, ko so bili kaznovani dijaki, ker so protestirali za odprtje šol. Večkrat je ponovil: »Odgovoren sem bil za področje zunanje politike.«

Čeprav Logar ni imel vodnega topa in ni dobil etikete pobalina, v času prejšnje vlade ni bil nič manj soglasen z iliberalnostjo Janeza Janše kot njegov kolega Hojs. Z drugim orodjem, servilnostjo. Spomnimo se dveh potez. Že na začetku aprila 2020 je ravno Logarjevo ministrstvo Svetu Evrope posredovalo pismo, s katerim je skušal takratni direktor urada Janševe vlade za komuniciranje Uroš Urbanija mednarodne kritike Janševih napadov na medije »pojasniti« z dodatnim blatenjem slovenskih medijev in trditvami, da večina medijev pri nas izvira iz komunističnega režima. Pismo, od katerega so se takrat distancirali celo koalicijski partnerji in je ustrezalo standardom političnega pamfleta namesto diplomatske korespondence, je Logarjevo ministrstvo posredovalo brez zadržkov. Že mesec kasneje, maja 2020, je Logar »opremil« medresorsko poročilo o vladavini prava v Sloveniji s spremnim dopisom, v katerem je celo po mnenju takratne koalicijske partnerice SMC rušil ugled slovenskega sodstva. V zgolj osmih odstavkih dopisa mu je uspelo omeniti vse »afere«, ki jih je takrat razpihovala SDS, od »nekaj sodnikov je celo uporabilo totalitarno simboliko« do »redno sodstvo je opozicijske politike obsodilo« in »kljub zadostnim dokazom nihče v Sloveniji ni preganjal domnevnega pranja milijarde evrov za Iran«.

Znakov, da bi se Logar dejansko oddaljeval od SDS, ni. Prav tako ni znakov, da se SDS oddaljuje od njega. Nova politična platforma se tako zdi kar skupen projekt SDS in Logarja za pridobivanje volivcev.

Za namen predsedniških volitev se je iz poslanca SDS prelevil v nestrankarskega in neodvisnega kandidata, ki je kandidiral s podporo volivk in volivcev, in prišel v drugi krog z Natašo Pirc Musar. V »nestrankarski« kampanji so ga poleg družine in vodje kampanje finančno izdatneje podprli le trije pomembni člani SDS. Kot razkriva uradno volilno poročilo, sta mu po 5000 evrov dala veteran SDS France Cukjati in predstavnik SDS v vrhniškem občinskem svetu Zdravko Železnik, 3000 evrov pa mu je namenil še Tomaž Kokot. Tega javnost pozna iz časa prejšnje vlade, gre za tisti kader SDS, ki ga je vlada kljub neizpolnjevanju pogojev z zapletenim manevrom nastavila na vrh državne Pošte Slovenije, od koder je bil razrešen septembra lani. Cukjati, ki je torej finančno podprl Logarja in v njem očitno prepoznava somišljenika, je ravno ta ponedeljek nastopal na javni tribuni v Kopru z Alešem Hojsom, SDS pa je na omrežju Twitter posebej poudarila njegovo izjavo s tribune: »Istospolnih zvez je približno en odstotek. Zaradi enega odstotka smo degradirali zakonsko zvezo vseh ostalih 99 odstotkov. Je to normalno?« Logarja,  neodvisnega predsedniškega kandidata, je ves čas podpirala tudi propagandna mašinerija stranke SDS, portal Nova24TV je pred drugim krogom agitiral: »Če ste zaskrbljeni, da Slovenija ne postaja tisto, kar smo si ob osamosvojitvi želeli, boste volili Logarja. Če ste šokirani, kako levica izključuje drugače misleče, boste volili Logarja.« Tudi po predsedniških volitvah, kljub domnevnemu distanciranju od SDS, Nova24TV Logarju daje ves prostor, da na primer kritizira vlado, a za čuda na njej ni mogoče najti niti enega prispevka z omembo Logarjeve platforme, »ki se ji bodo lahko pridružili vsi, ki so za povezovanje čez politične ločnice«.

In kako Logar glasuje, ko glasuje? Se vsaj pri tem nakazuje, da ima drugačno držo od SDS? Njegovo glasovanje se v tem mandatu, kot kaže spletno orodje Parlameter, najbolj, 99,65-odstotno, ujema z glasovanjem kolegice iz SDS Eve Irgl, kaže pa se še vsaj 98,51-odstotno prekrivanje pri glasovanjih s štirimi poslanci in poslankami SDS. Kazalnik upošteva le dejansko glasovanje, torej ko so bili poslanci prisotni in so se izrekli bodisi za, proti ali pa so se vzdržali. Odmik od SDS je Logar nakazal le v času predsedniške kampanje, ko je kot »nestrankarski kandidat« nehal podpisovati zahteve SDS ali glasovati sinhrono. Recimo njegovega podpisa ni bilo na interpelaciji zoper takratno notranjo ministrico Tatjano Bobnar, ki jo je SDS vložila 20. septembra lani oziroma le dva dni pred uradnim začetkom predsedniške kampanje. Na začetku oktobra pa se je edini od prisotnih poslank in poslancev SDS vzdržal glasovanja proti popravku družinskega zakonika, s katerim je bila zakonska zveza končno redefinirana iz skupnosti »moža in žene« v življenjsko skupnost »dveh oseb«. Prav tako Logar edini od 27 poslancev in poslank SDS ni podpisal zahteve po razpisu referenduma o »Golobovem« zakonu o dohodnini, ki jo je SDS vložila 17. novembra lani, torej štiri dni po Logarjevem porazu na volitvah. A prvi teden po volitvah je bil odsoten, ni se udeleževal glasovanj v državnem zboru.

Kaj pa letos? Kako glasuje? Podpisal je recimo, tako kot vseh drugih 26 poslancev in poslank SDS, interpelacijo zoper Golobovo vlado, ki jo je 3. marca letos vložila SDS zlasti zaradi ukinitve muzeja osamosvojitve in Primčevega urada za demografijo. Pred tem je 20. februarja s poslanci in poslankami SDS odkorakal iz velike dvorane, takoj ko je predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič napovedala nagovor ob skorajšnji obletnici izbrisa 25.671 oseb iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije (izbris se je zgodil 26. februarja 1992). »Z velikim razočaranjem ugotavljam, da je poslanska skupina SDS ob tej tako pomembni obletnici zapustila dvorano državnega zbora. Tudi s tem se pokaže odnos do prizadetih,« je dejala, odšel je, kot rečeno, tudi Logar. Poslanci in poslanke NSi so ostali.

Le dan kasneje, 21. februarja, je poslanska skupina SDS spet v četici odkorakala s seje, potem ko je poslanko Jelko Godec zmotila »nepotrebna« prestavitev seje za eno uro zaradi zadržanosti premiera Goloba. Na seji so obravnavali kandidata za novega notranjega ministra Boštjana Poklukarja, ker se je premier kot predlagatelj opravičil, se je predsednica državnega zbora odločila, da ga počaka. Kakorkoli, Jelka Godec je takoj po začetku Golobovega govora odšla (ob 10.10), ob 10.11 so ji sledili vsi, razen Logarja; ta je obsedel – a le do 10.12, saj ga ob 10.13 kamera na sedežu ni več zaznala. Dvominutno Logarjevo samotno vztrajanje je bilo opaženo; portal N1 pa je, sklicujoč se na kroge, povezane z njim, zapisal, da je v dvorani obsedel, ker obstrukcija ni bila dogovorjena vnaprej, nato pa jo je zapustil zaradi udeležbe na sestanku poslanske skupine. Taka razlaga seveda ne gre v prid njegovemu domnevnemu oddaljevanju od SDS.

Logarju gre sicer bolj kot upor in odklon od rok morda – odsotnost. Januarja in februarja je bil na glasovanjih v državnem zboru prisoten 98- oziroma 69-odstotno, marca le dvoodstotno. Celo Janša, priznani abstinent, je bil prisoten 25-odstotno. Ali gre pri odsotnosti sploh ali predvsem za politični stejtment, bo morda jasneje v naslednjih mesecih.

Logarja smo prosili, naj navede vsaj eno potezo v zadnjem letu, ki jo vidi kot samostojno, kot napoved svoje platforme in torej povezovanja »čez politične ločnice«: »V kampanji in tudi potem sem vseskozi poudarjal pomen povezovanja in sodelovanja za prihodnji razvoj Slovenije, kakor tudi to, da ima najpomembnejšo vlogo pri tem močnejši sogovornik, torej tisti, ki vodi državo.« Tudi tak odgovor nemara potrjuje, zakaj je Logar, ko se ne oglaša, najbolj priljubljen politik v Sloveniji. A na barometru priljubljenosti, ki ga na podlagi Medianine ankete objavlja časnik Delo, je bil na prvem mestu februarja in marca, aprila pa ga je prvič dohitela predsednica Pirc Musar.

Znakov, da bi se Logar res oddaljeval od SDS, torej dejansko ni. Prav tako ni znakov, da se SDS oddaljuje od njega. Nova politična platforma se tako zdi kar skupen projekt SDS in Logarja za pridobivanje volivcev.