Boj za Križanke

Na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana (SŠOF) že nekaj časa živimo v negotovosti zaradi neurejenosti lastniških razmerij prostorov v Križankah. V naše pedagoško delo vdira strah za streho nad glavo dijakov in učiteljev. Odgovorne pozivamo k dolgoročni razrešitvi težave, ki sega v leto 2007, ko je razdelitev lastništva med Mestno občino Ljubljana in državo spregledala dejansko rabo prostora in nenazadnje vizijo arhitekta Plečnika, ki je Križanke namenil primarno izobraževalni dejavnosti.

Šoli grozi, da jo bosta MOL in Festival Ljubljana stisnila na kvadraturo, ki je premajhna za opravljanje njene dejavnosti. To jima omogoča pravnomočna sodba iz leta 2010, ki temelji na dogovoru med mestom in državo in po kateri ustanoviteljici šole pripade le dvainpetdeset odstotkov prostorov. Dejansko šola uporablja petinosemdeset odstotkov kvadrature.

Zakaj je država na takšno razdelitev pristala, je vprašanje za politično-ekonomske analitike. Razlog, da se šola v zakonskem roku ali pozneje na sodbo ni pritožila, je verjetno, kot se kaže z današnjega vidika, v naivnem pričakovanju, da mesto in država mladostnikov ter učiteljev niti v najbolj nadrealističnih sanjah ne bosta metala na cesto.

Danes je Festivalu Ljubljana in MOL pravno omogočeno, da šoli odvzameta znaten del vitalnih učilnic, delavnic in ateljejev; povedano drugače, Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje bo odvzet tisti del Križank, za katerega mu sedaj MOL zaračunava najemnino za uporabo prostorov, s katerimi je šola upravljala od vsega začetka. Vse to bi bilo manj zaskrbljujoče, če bi država znala sezidati šolo na drugi lokaciji, a v bližnji prihodnosti tega ni pričakovati, saj prostorski načrt še ni sprejet. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi nov objekt šola dobila v štirih letih, ko bi se morali izseliti. Šoli je bila gradnja novega objekta obljubljena že leta 1993, ko je bil ob prisotnosti vladnih predstavnikov slovesno položen celo ( jalov) temeljni kamen. Prav tako je ministrstvo odgovornost za iskanje nadomestnih lokacij prepuščalo vodstvu šole in brezobzirnosti nepremičninskega trga.

SŠOF podpira festivalsko umetniško produkcijo v Križankah, a ne na škodo izobraževalne dejavnosti. Navsezadnje smo vitalni del kompleksa skozi vse leto, Festivalu pa koristi le v poletnih mesecih. Menimo, da si mladi kreativci zaslužijo navdihujoče okolje. Nasprotujemo gentrifikacijskim težnjam MOL, ki nepridobitne dejavnosti izrinja na zemljepisno in s tem družbeno obrobje. Ne razumemo inertnosti ustanovitelja, ki našo težavo preklada iz mandata v mandat, od enega do drugega sekretarja.

Vlado in MOL pozivamo, da prepoznata pomen naše dejavnosti v osrčju glavnega mesta. Kot pedagogi se ne želimo ukvarjati s trgovino med mestom in državo. Lahko pa tudi se in iz omar potegnemo politično-ekonomske okostnjake in jih obesimo na vrata parlamentarnih pisarn ali pa na nagrobnike propadlih političnih strank. Absurdno se nam zdi, da ustanoviteljica ne daje zagotovil, da dijakinje in dijaki, učiteljice in učitelji ne bomo izgnani v tretjo izmeno ali v industrijsko cono. Ne razumemo, kako lahko ministrstvo bodoče oblikovalce in umetnike sili v podnajemništvo v garderobi ali pisarni Festivala Ljubljana.

Menimo, da je na svetu le malo stvari večnih in da med temi zagotovo ni kupčij o lastništvu zidov. SŠOF se je znašla v vlogi Shakespearjevega beneškega trgovca, od katerega oderuh zahteva funt mesa z njegovega telesa, ker je tako zapisano v pogodbi. Funt mladoletnega mesa terja Mestna občina Ljubljana, ker je tako zapisano v za nas sporni in nerazumljivi kupčiji med mestom in državo.

Učitelji in člani Sveta SŠOF podpiramo prizadevanja ravnateljice Apolonije Simon za ohranitev delovanja šole v Križankah. K temu dodajamo, da minister za vzgojo in izobraževanje na pismo sveta SŠOF, poslano pred dvema mesecema, v katerem smo ga pozvali k bolj tvornemu zastopanju naše šole v pravnih postopkih, ki potekajo z Mestno občino Ljubljana, sploh ni odgovoril. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Mestna občina Ljubljana, ki se rada ponaša s Plečnikovim delom, v tem trenutku nista pasivna in nezainteresirana opazovalca nekakšnih abstraktnih težav šole, temveč v tej situaciji njeni Scila in Karibda.

Med brezbrižnim, mačehovskim Ministrstvom za vzgojo in izobraževanje ter Mestno občino Ljubljana stojimo sami. Idealisti, ki kljub duhu časa stremimo k prenašanju Plečnikove dediščine in humanizma na mlajše rodove. Če bi odločevalci kdaj stopili v naše Križanke, bi lahko opazili napis, ki ga je Plečnik namenil mladim ljudem, ki vstopajo v uk umetne obrti in umetnosti. Opomin o dolžnosti, ki ni le dolžnost prenosa znanja, vrednot in kulture zanamcem, temveč opomin o dolžnosti, ki jo ima vsak izmed nas, posebej pa pristojni posamezniki – dolžnost delovanja v dobro družbe. Odločevalci, ki morda berete te vrstice, vam Plečnik šepeta iz davnega leta 1956: »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.« Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Mestna občina Ljubljana – kaj bo vaš spomin?