Cirkus grande Slovenija

Že dolgo berem kolumne Vlada Miheljaka ter ga cenim kot pronicljivega in duhovitega kritika družbe. Me je pa precej začudila njegova kolumna iz 16. številke Mladine.

Prepoved živali v cirkusu se mu namreč zdi »splošna evropska norost«, čeprav je vsesplošno znano, da v cirkusu živali ne dresirajo na prijazen način, temveč z vcepljanjem strahu in drugimi vrstami nasilja. Zakaj naj bi bilo cirkuse v taki obliki vredno ohraniti, pa bralci ne izvemo, čeprav gre po mojem mnenju za preživeto vrsto »razvedrila« (kamor bi lahko npr. uvrstili tudi ognjemet). Če naj bi kot civilizacija napredovali, bi morali izkoreniniti vse oblike nasilja in mučenja živih bitij.

Še bolj pa me čudi očitek protestnikom, ki se zavzemajo za živali v cirkusu, češ, zakaj se ne borijo raje za neke druge zatirane in v družbi spregledane skupine – ljudi. V današnjem svetu je žal res vedno (pre)več skupin ljudi, za katere kot družba nismo poskrbeli in ki bi si zaslužili, da se nekdo zavzame zanje. Toda boj za nekaj dobrega je samo po sebi plemenito dejanje, malce manj pa se mi zdi plemenito ljudem, ki se borijo za nekaj dobrega, očitati, ker se ne borijo raje za nekaj oz. nekoga drugega.

Ali torej obstaja nek vrstni red, po katerem bi se morali ravnati, če hočemo protestirati? Ko je za neko skupino poskrbljeno, je lahko na vrsti naslednja? Žal pa nam je iz zgodovine še predobro znano, da ni nič dokončno in da se je treba vedno znova boriti za že pridobljene pravice. Kdaj so torej na vrsti živali in kdo se bo boril zanje, če ne prav ljudje? Same si namreč ne morejo pomagati, saj so nam tako ali drugače podrejene in so odvisne od nas. Kakšnih očitkov bi bili protestniki šele deležni, če bi se zavzemali za pravice tistih živali, katerih edini »namen« je, da končajo na našem krožniku?

Pred leti je prijateljica z dražbo umetniških del zbirala denar za pomoč žrtvam poplav v Srbiji. Na spletnem portalu televizije, ki je o tem objavila prispevek, so v komentarjih kar tekmovali, kdo se bo bolj zgražal nad tem in naštel več takšnih, ki bi jim namesto tega lahko pomagala, češ, zakaj pomaga otrokom v Srbiji, v Sloveniji pa ne. Jaz pa sem se spraševala le, zakaj ljudje tako polni dobrih idej in namenov tratijo čas za računalnikom, namesto da bi odprli denarnice ali pa vzeli transparent v roke in se podali v boj za boljši svet, kajti pri tem jih ne bi oviral prav nihče, razen oni sami.