Še ena velika laž

Sašo Hribar je v sporu s Peterletom, ker si ta in še nekaj oseb prilašča vse zasluge za osamosvojitev. A v boju zoper to prilaščanje ne smemo izgubiti spred oči, da je bila osamosvojena Slovenija rezultat daljšega procesa. Naj spomnim samo na eno pomembno dogajanje – na sprejem ustavnih amandmajev; z njimi je osamosvojitev dobila pravno oporo.

A sprejemanje ustavnih amandmajev nikakor ni bilo neboleč proces, kar kot pričevalec zelo dobro vem. Nasprotniki so v Beogradu počakali, da je predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek odšel na uradni obisk v ZDA in je predsedovanje začasno prevzel srbski član predsedstva Jović. Na dan pred napovedanim sprejemanjem amandmajev v slovenski skupščini so v Beogradu sklicali nujno sejo Centralnega komiteja ZKJ, nujno sejo Ustavne komisije SFRJ in nujno sejo Zveznega zbora Skupščine SFRJ. Zaporedje sej je bilo dobro zrežirano: najprej naj bi CK že pred večernimi poročili obsodil ustavne amandmaje, v istem časovnem pasu naj bi jih obsodila Ustavna komisija, zadevo pa bi zaključil sklep zvezne skupščine še med trajanjem večernih poročil. Sledilo bi ukrepanje po formuli „a da se pri tom ne stvara antislovenačko raspoloženje“.

Da bi tak potek na hitro sklicanih sej omogočili, je nam, slovenskim članom CK, zagotovila let v Beograd armada. (Prijatelji so mi svetovali, naj nikar ne grem, nekateri kasnejši „osamosvojitelji“ so se umaknili čez Karavanke, „da bi obvarovali intelektualno substanco slovenskega naroda“, kot so to kasneje pojasnjevali.) Sam in še nekaj drugih, denimo Lev Kreft, smo bili člani tega organa le zadnjega manj kot leto dni, glavnina slovenskih članov pa je bila vanj izvoljena tri leta prej. Mi smo bili zamenjava za nekaj članov, ki so molčali, ko bi bilo treba govoriti.

V polni zavesti, da je naša pot v Beograd pot v nevarnost, sem poskrbel, da bi moja družina ne ostala še brez moje mesečne plače. A naša dolžnost je bila, da ne gremo v Beograd molčat.

V Beogradu je (zdaj že pokojni) Štefan Korošec poskrbel, da se CK ni sestal v stavbi Skupščine, temveč v Sava centru, kjer je bilo za morebitne Miloševićeve demonstracije manj ugodno, nam pa bi omogočilo umik skozi hotel Intercontinental.

Že sredi popoldneva smo (ob pomoči dela Hrvatov) pokvarili začetek seje: kar nekaj ur smo spodbijali dnevni red, zelo slišni smo bili pri tem trije filozofi z javljanji za besedo in neskončnimi replikami, poleg naju s Kreftom še (zdaj že pokojni) Borut Šuklje. Ko je bil dnevni red sprejet, je že tekel televizijski dnevnik. Prva nakana nasprotnikov naših ustavnih amandmajev je s tem padla v vodo, kot smo izvedeli kasneje, je padla v vodo tudi ustavna obsodba, za kar je z dobrimi argumenti poskrbel ... Kristan.

Mi pa smo se v diskusiji, ki je trajala potem skoraj do osmih zjutraj, najprej naposlušali neprikritih groženj armade, tam nekje okrog tretje ure zjutraj pa je armada ublažila ton in prešla na svarila. In na koncu z obsodilnim sklepom CK, proti kateremu so poleg nas glasovali Hrvati in Albanci, ni bilo mogoče doseči ničesar več. Armada nam je morala omogočiti vrnitev domov, a demonstracij besa ni manjkalo.

Drugi del dogajanja pa je povezan z Janezom Drnovškom: V Ameriki je imel za več dni zaporedoma na tuje ime rezervirane karte za JATova letala, v pravem trenutku je skrajšal obisk ZDA in vstopil na JATovo letalo, ko pa je bilo letalo v zraku, je oznanil, da je v njem predsednik predsedstva, in po mednarodnem pravu je bil v letalu državne kompanije že na državnem ozemlju. (Ko so to izvedeli režiserji beograjskih dogodkov, so zamenjali ton.) In Drnovšek je letalo preusmeril v Ljubljano, tukaj pa potem s svojim prihodom v skupščino še dodatno potrdil legitimnost ustavnih amandmajev. Mi pa smo se dobro uro zatem na Brniku izkrcali iz vojaških letal, zadovoljni, da smo opravili svojo dolžnost.

Če gledamo nazaj, je bil Drnovškov zmagoviti manever, za katerega smo izvedeli šele post festum, zelo riskanten. Kaj bi bilo, če letalo v pravem trenutku ne bi moglo odleteti? Stvar bi bila žgoča tudi za nas. Srečno smo jo odnesli. Kot pričevalec pa še enkrat poudarjam: Skupaj z drugimi sem tudi jaz samo storil svojo dolžnost.

Podobne upodobitve še drugih dogodkov z drugimi konkretnimi pričevalci in udeleženci bodo seveda resna ovira temu, da bi si peščica posameznikov prilastila tako veliko dogajanje, kot je proces osamosvajanja. Naj kar na tihem sanjajo o ljubljanskem Trgu Janeza Ivana Janše, Peterletovi cesti, Bavčarjevem parku, Aleji Dimitrija Rupla in Kacinovem mostu, a nas naj s tem pustijo na miru. Kot razumem, hoče Sašo Hribar prav to.

Za izpolnitev dolžnosti niso potrebna ne priznanja ne odlikovanja. Tisti, ki pa izpolnjevanje dolžnosti štejejo za svojo zaslugo, so nevarni.